Ukrajina je zakorakala v peto leto vojne. Štiri leta so v torek minila od ruske invazije, ki je spremenila podobo in politiko Evrope ter prevetrila razmerje sil. Štiri leta vojne so prinesla na stotisoče mrtvih, milijarde evrov pomoči v obliki denarja, orožja, humanitarne pomoči, niso pa prinesla večjega napredka na fronti in žal tudi ne miru. Spremljamo novice o napadih z droni na obeh straneh, tu in tam o kakšni ofenzivi, a Rusi so še zmeraj v donbaški regiji, od koder se ne nameravajo umakniti, Ukrajina pa se temu ozemlju noče odpovedati.
Vojna pa je razkrila tudi hipokrizijo Zahoda. Takoj po začetku invazije je Nato aktiviral 4. člen Severnoatlantske pogodbe, ki pravi, da se pogodbenice med seboj posvetujejo, ali so po mnenju katere od njih ogrožene ozemeljska celovitost, politična neodvisnost ali varnost katere od njih. Zahodni voditelji so drug za drugim obsojali invazijo, nato so celo tekmovali, kdo bo prej obiskal Kijev in Ukrajincem še v živo izrazil podporo.
EU je medtem sprejela 19 svežnjev sankcij proti Rusiji. Za primerjavo - proti Izraelu, ki v Gazi izvaja genocid, ni nobenega. Nalog Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) za prijetje Putina je Zahod kolektivno pozdravil, v primeru Netanjahuja pa so ZDA proti sodnikom uvedle sankcije. Tudi nihče od voditeljev, ki v primeru ruske agresije opozarjajo na kršenje mednarodnega prava, še ni pozval Izraela, naj konča okupacijo palestinskih in sirskih ozemelj. Spomnimo se še dobrodošlice za ukrajinske begunce, medtem ko se v Evropi krepijo protimigrantske sile. Nekdanji notranji minister Aleš Hojs je ob prihajajočem valu ukrajinskih beguncev zapisal, da so ti nekaj popolnoma drugega kot begunci iz Afganistana. Niso, razlika je le v barvi kože (in veri). Ah, ta naš rasizem vsakdanji.
Mir ne sme biti pogojen
Vojna v Ukrajini je tudi vojna dezinformacij, propagande. Telegram in drugi komunikacijski kanali so polni vsakodnevnih informacij o dogajanju na fronti. Toliko jih je, da težko ločimo med resnico in propagando. Spomnimo se samo kijevskega duha, pa Kačjega otoka. Kaj natanko se dogaja na fronti, ne vemo točno. Rusi so mojstri vohunjenja in dezinformacij, toda tudi Ukrajinci in njihovi zavezniki oziroma podporniki ne zaostajajo veliko za njimi. Zahodni establišment je iz Volodimirja Zelenskega ustvaril kult osebnosti, nekakšnega Herakleja, ki Evropo brani pred temačnimi silami in ga je zato treba podpirati. Dokler bo potrebno, pravi Ursula von der Leyen. Toda v nedogled najbrž ne bo šlo?
Rusija je v Ukrajini agresor, Putin pa je avtokrat. O tem ne sme biti nobenega dvoma. Nenazadnje to ni prva agresija Putinove Rusije na drugo suvereno državo. Postsovjetski neoimperizalizem je sestavni del moderne Rusije. V smislu - kar je enkrat bilo naše, je naše. Toda priča smo prevelikemu izključevanju. Ko Evropa trdi, da se brez Ukrajine ne sme pogovarjati o njeni usodi, se ne bi smelo tudi brez Rusije. Vse manj verjetno je, da se bo vojna končala na fronti. Edina pot je najbrž za zeleno mizo z vsemi akterji. In ne prek plutokratske diplomacije, ko se o miru, ki bi največ pomenil navadnim ljudem, pogovarjajo milijarderji vsak s svojimi interesi. Mir mora biti zasnovan po mednarodnem pravu, ne pa pogojen z redkimi kovinami in ozemlji.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
