Umetnik Dominik Štibernik (1993) v mariborski galeriji Tkalka na samostojni razstavi Avtor predstavlja štiri dela, prek katerih premišlja in artikulira vprašanje avtorstva in konteksta umetniškega dela v razmerju do institucij. Gre za kanonsko tematiko konceptualne umetnosti, katere razmah v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja nam zdaj v misli prikliče Duchampa in zametke gibanja, ki segajo v umetnostnozgodovinsko prelomno leto 1917. Štibernik ustaljeno duchampovsko logiko readymada nadaljuje in razpira v več zanimivejših vprašanj, ki jih usmerja v zakulisje in postprodukcijo del ter umetnikovega delovanja nasploh.
Kurator razstave Niko Čajić lepo povzame srž Štibernikovega pristopanja k delu, ki se zrcali v njegovem širšem opusu: "Umetnik ne dela, ne nadzira izida ter se ne podreja diktatu trga. Namesto tega se vzpostavi gverilski studio, ki lastno logiko obrne na glavo: menedžerski nadzor je tu suspendiran, industrijski presežek transformiran v umetnost, primat nad ustvarjanjem pa prevzameta postprodukcijska selekcija in kontingenca." Umetnika intrigirajo naključja, nastala z vložki drugih, ki jih apropriira v galerijskem kontekstu. Predpostavlja avtorsko gesto, ki temelji na subjektivnem sprejemanju odločitev, čeprav mestoma ni zares jasno, kaj so umetnikova vodila, če izvzamemo očitno mero dobrega okusa, čut za estetsko in zavidljivo izčiščenost.
Dominik Štibernik je diplomiral na Akademiji vizualnih umetnosti (AVA) v Ljubljani, prejel nagrado skupine OHO ter razstavljal doma in v tujini. Njegova dela smo že lahko videli denimo v Ravnikar Gallery Space, v prostoru Prepih v MSUM in v Galeriji P74. V Tkalki z izčiščeno prezentacijo postavlja v dialog štiri dela. Izpostavljam napetost, ki se pojavlja med deli Herbarij na eni ter Artist's Gesture I in Artist's Gesture II na drugi strani (vse 2026). Umetnik se pri teh delih izmakne lastni gesti v najožjem pomenu besede – materiala, ki ga razstavi, namreč ne obdeluje sam. Herbarij sestavlja dvanajst okvirjev z grafiko preprostega in nevpadljivega rastlinskega motiva iz poceni trgovine, ki ga Štibernik kratko malo pribije na steno in s tem svojo umetniško odločitev razglasi za izjavo – to v gledalcu vzbudi precejšen občutek že videnega. Po kuratorjevih besedah si "za svoj readymade [...] prisvoji kar institucionalne mehanizme in tako apropriira institucijo samo; kanonizacijo, uokvirjanje, kuriranje, kontekstualizacijo, dokumentacijo", kar se kaže kot dvorezni meč. Ob bok prej omenjenemu delu postavi Artist's gesture I in II, deli, ki uokvirjata spontane, ne zares umetniške poteze naključnih strank trgovine z umetniškim materialom. Sledi preizkuševalcev pisal ali tihih avtorjev so v Tkalki razstavljene pod muzejskim steklom; umetnikova nedvomno skrbna izbira slednjega ne vzbuja vtisa, da pretirano valorizira vsebnost papirjev, temveč prek dragega uokvirjanja kaže na predvidljivo aktivno afirmiranje ustaljenega in pričakovanega. Zdi se, da delo tako postane zgolj primernejše za razstavitev. Ali ta način prenosa iz trgovine v galerijo zares zadostuje ali pa je umetnikova gesta morda prešibka, da bi nosila težo, ki jo terja sodobni galerijski kontekst?
V naslednjem prostoru se srečamo z enim samim delom, White Painting (2025), nastalem po rauschenbergovskem navdihu. Gre za (še vedno oziroma za vedno) v plastiki zapakirano in na podokvir napeto surovo platno. Umetnikova gesta nedotaknjeni produkt zapre v pleksi steklo. Zdi se, da to delo še bolj potencira občutek brezčasnosti, na katero gledalec naleti ob umetnikovih delih in ki se kaže kot konsistentna eliptičnost pri predstavitvi stvaritve. To delom daje specifično kvaliteto, ki se kaže v deloma nevtralnih, deloma hladnih občutkih, ki se porajajo ob izkustvu del. Umetnik ne spregleda niti ene same nadrobnosti.
Zdi pa se, da se izmika in tako (p)ostaja enigmatičen. V razstavljenih delih namreč kamuflira tudi svojo produkcijo in se skriva za na videz enotno in vedno gladko izpeljano procesualnostjo. Nisem mnenja, da bi sodobne umetniške prakse morale izničiti razkorak med simbolnim in realnim potencialom umetnosti in ju poenotiti. S tem merim predvsem na potencial, ki se zrcali v naknadni usodi umetniškega dela od trenutka, ko se denimo pojavi zunaj umetnikovega ateljeja, pa tudi v dosegu umetniškega dela, ki ostaja v svoji "domači sferi" in tako meri na recepcijo predvsem znotraj nje same. Kot je zapisal nemški kurator in pisec Florian Malzacher v besedilu Putting the Urinal back in the Restroom (2014), bi se bilo zanimivo vprašati, kaj se zgodi, ko se pisoar vrne nazaj v prostor, iz katerega je prišel – umetnikova dela, ki so prišla iz javnega okolja in nosijo njegov podpis, v galerijskem kontekstu postanejo primeri selektivnega speljevanja pozornosti na posamezen vidik umetniškega dela, namreč na avtorstvo.
Pri delu Herbarij se avtorjeva konsistentna namera, da gledalca seznanja samo s formalnimi lastnostmi dela in mu preprečuje druge potencialne vstopne točke v umetnino, rahlo prekine. V prizadevanju najti sled česa "osebnega" oziroma, še manj kot to, nečesa človeškega, se oko zapiči v neenakomerne razmike med dvanajstimi cenenimi okvirji z zvitimi stranicami. Kljub umetnikovi perfekcionistični drži vprašanje o izdelovalcu (oziroma izdelovalcih) obvisi v zraku.
Formalno skromno in izčiščeno je tudi umetnikovo najprepričljivejše delo Selfie (2025). Gre za produkcijsko, semantično in doživljajsko najkompleksnejše delo, pri čemer mi je umetnik sam pomagal razumeti pot, kako je do njega sploh prišlo. Štibernik je namreč za razstavo Making it. Making what? (2025) v Galeriji P74 ustvaril delo z naslovom Delo je treba poiskati (2024), za katero je klasično obliko kiparskega podstavka prevrnil na bok – ambigviteta precej velikega kvadra je tako tudi zaradi skrbno premišljenih dimenzij obiskovalce prej spomnila na muzejsko klop kot na podstavek. Poleg tega je Štibernik po prejemu nagrade izvedel javnosti neviden performans Rojstvo ali smrt umetnika (2024), v katerem se je v kvader ulegel – to je ovekovečila le fotografija. Dokument performansa je v naslednjem letu uporabil kot motiv za izvedbo silikonske prostetične lutke svoje/umetnikove glave. Svojo hiperrealistično podobo je pozneje razstavil v prostoru Prepih, za katerega sam zanimivo pravi, da je po eni strani ostal prazen – dokler gledalec na drugi strani "klopi" ni zagledal umetnikove glave –, po drugi strani pa je postal nekakšna mrliška vežica s klopjo in z umetnikovo navzočnostjo pokrita krsta. Sam tudi pravi, da se je po eni strani rodil, ker je bil z nagrado in razstavo v MSUM legitimiziran, po drugi strani pa je umrl. Toda kljub dvojnikovi srhljivi navzočnosti v Tkalki se nam avtor ponovno izmuzne.
Dela Dominika Štibernika ponujajo izjemno pronicljiv občutek odtujenosti
Pričujoča dela Dominika Štibernika ponujajo izjemno pronicljiv občutek odtujenosti, razlog za to pa je avtorjeva odsotnost. Prostor, kjer se ta dela pojavljajo, deluje odtujen, saj v njem ni mesta za kakršenkoli stik s časovnostjo, ki bi gledalca informirala o poti od ideje do njene uresničitve. Dela sama tega ne izdajajo. Živimo v svetu podob, ki navadno ponujajo številne vstopne točke v imaginativne prostore zunaj samih sebe in pripravljajo teren za plodovita zavestna ali nezavedna izkustva. Štibernikova dela pa se temu spretno izogibajo in tako morda nenamerno kažejo na svoje razpoke. Tako se vsi vektorji znova in znova uperjajo v avtorja. Kdo je torej Avtor?
Osebna izkaznica
Katarina Snoj končuje študij slikarstva prve stopnje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Poleg slikarstva se ukvarja z instalacijo, grafiko in fotografijo. Objavlja tudi kritiška besedila na platformi Koridor – križišča umetnosti in sodeluje pri kuriranju razstav.
Rubrika Mladi kritik v Večeru
Rubrika Mladi kritik predstavlja mlade likovne kritike in kritičarke mentorskega programa galerije Tkalka, ki pod vodstvom mentorice Sare Nuše Golob Grabner kritično razpravljajo o aktualni umetniški produkciji. Projekt vzpostavlja podporno okolje za razvoj likovne kritike in vzpodbuja kritiško refleksijo sodobne umetnosti. Časnik Večer je mladim kritikom in kritičarkam - z veseljem in upanjem - ponudil možnost objave.
"Galerija želi s svojim delovanjem vzpostaviti platformo za predstavitev aktualne umetniške produkcije, vnesti svežino v kulturno dogajanje ter mladim umetnikom in kuratorjem ponuditi možnost aktivnega soustvarjanja kulture mesta," je program galerije Tkalka začrtala njena ustanoviteljica Tina Gerlec.
