Svet se nahaja v krizi, je misel, ki jo v preteklih mesecih ali celo letih slišimo zelo pogosto. Pojavlja se v različnih kontekstih: ekoloških, ekonomskih, demografskih in drugih. Ob zavedanju dejstev o stanju v svetu se moramo strinjati, da je res tako. Zavedati pa se moramo tudi, da ne zadostuje zgolj opozarjati na to krizo širšega obsega, ampak se je treba z njo soočiti aktivno, tako na globalni kot na lokalni ravni. Treba se je dvigniti nad raven floskul in preiti od besed k dejanjem. Premišljenim in smiselnim dejanjem.
V našem okolju imamo hkrati okrogli obletnici zgodovinskih dogodkov, ki sodita prav v ta kontekst. Najprej 85 let od obiska Hitlerja v Mariboru ter 40 let od katastrofe v Černobilu. Oba dogodka sta se zgodila 26. aprila, obisk leta 1941, eksplozija reaktorja pa leta 1986. Sočasnost teh obletnic je odlična priložnost za resnično poglobljen razmislek. Seveda pri teh obletnicah ne gre za jubileje ali praznovanje, temveč za poudarjeno spominjanje. Oba dogodka sta prinesla opustošenje in grozo, hkrati pa sta tudi danes bližje, kot se nam morda zdi. Na dnevni ravni se srečujemo z vprašljivimi politikami, ki nekatere očitno spominjajo na ideje preteklih časov, obenem pa se pomikamo v energetsko krizo, kjer se hitro prebudijo apetiti po neustreznih rešitvah. Po načelu: energija je denar, denar pa je sveta vladar.
Ob opazovanju vsega skupaj se nam lahko porodi strašljiva misel, da se nekatere stvari v vseh teh letih, kljub naukom, ki bi jih morali iz teh dogodkov potegniti, v svojem jedru niso bistveno spremenile. Morda so se za nekaj časa potuhnile ali delno omilile, vendar so kot takšne še vedno čakale na trenutek, ko lahko znova vzplamtijo in se razrastejo do razsežnosti, ki jih ni več mogoče nadzorovati. Zato se moramo vesti in delovati skrajno odgovorno, saj nimamo izgovora, da ne vemo, kam lahko pripeljeta ignoranca in aroganca. Pripeljeta do stanja, kjer poti nazaj ni več in kjer ostane le še trnova pot naprej, ki vedno zahteva svoj davek.
Kar zadeva sam obisk firerja v teh krajih: zgodil se je kmalu po napadu na Kraljevino Jugoslavijo in je trajal le nekaj ur. A teh nekaj ur je zadostovalo, da sta se krajina in kultura spremenili za dolgo časa. Zavedajmo se privilegijev, ki jih imamo danes: svobode, demokracije in dejanskih možnosti za vzpostavitev družbe blaginje. Naj nam ta obisk predstavlja kontrast temu, kako bi lahko bilo, in naj nas motivira, da ne dopustimo, da se kaj takega kdaj ponovi.
Kako bi lahko obisk Hitlerja v Mariboru danes na kratko komentirali? Naj nas spominja na to, da tako imenovana zgodovina sploh ni tako zelo oddaljena, kot se zdi na prvi pogled. Predvsem pa naj nas opominja, da lahko majhne, na videz nenevarne ali nepomembne poteze sprožijo plaz, ki za seboj potegne široko uničenje. Najbolj znana fotografija tega obiska je posneta na porušenem mostu. Gre za močno prispodobo politike rušenja mostov, ki jo je Hitler poosebljal. Naj Maribor in Štajerska svetu posredujeta tudi to konkretno sporočilo, Hitler je rušil, ne gradil.
* Mihael Toš je avtor projekta Kein Kampf.
