Naša nezmožnost - ali nepripravljenost - ravnati v skladu s pričakovanji, je pogosto zakoreninjena v dogodkih, ki obstajajo zgolj v osebnem spominu.
Michel Franco
Mariborska galerija Tkalka se tako kot v slovenskem tudi v širšem regijskem prostoru vse bolj uveljavlja kot glasnik (sodobnih) konceptualnih postavitev mlajših avtorjev. Ti s svojimi deli pogosto preizprašujejo smiselnost sodobnih umetniških praks. Takšna je bila tudi nedavna razstava slovenske abstraktne slikarke Neže Perovšek (rojene 1996). Po samostojnih razstavah v Ljubljani (Galerija Equrna, DobraVaga, Galerija DLUL) in Novem mestu (Galerija Simulaker) se je umetnica tokrat prvič predstavila v Mariboru.
Razstava slik večjih formatov ter risanih odtisov na manjših (keramičnih) ploščicah je bila ena izmed njenih najintimnejših postavitev. Tokratni izbor je bil nekoliko bolj harmoničen, morda konceptualno najbolj trdno zasidran, v primerjavi s prejšnjimi samostojnimi razstavami umetnice mlajše generacije. Dobili smo vpogled v njena najnovejša dela, ki so nastala posebej za mariborsko edicijo. Slikarka Perovšek je v sodelovanju s kuratorko Saro Nušo Golob Grabner poskrbela tudi za prostorsko artikulacijo razstave z velikim občutkom za detajle in kompozicijsko natančnost.
Neža Perovšek je v skladu s svojimi preteklimi deli tudi tokrat vstopala v ustvarjalni proces z miselnostjo arhivarke. V vlogi seciranja in preizpraševanja že obstoječega digitalnega gradiva in njegove nadgradnje, preko miselne in slikarske rekonstrukcije. Njeno delo bi lahko označili tudi kot abstraktno slikarstvo "postinternetnega sveta", ki nastaja na presečišču sodobnega slikarstva, intermedijskih praks in transformativnega etosa postinternetne dobe. Za abstraktnimi podobami lahko prepoznamo gonilno silo udejstvovanja Neže Perovšek – obsesijo zbiranja in željo po zaustavitvi neprekinjenega toka vizualnih stimulusov. Kopičenje predmetov, fotografij, knjig, pohištva, ki jih zares ne bomo nikoli uporabili, prebrali ali pogledali, lahko razumemo tudi kot mantro sodobnega človeka, ki si želi biti odtisnjen in zavarovan v obstoju kot edinem zagotovilu njegove življenjske trajnosti v kaotičnosti sodobnega sveta. Ves ta trud za red in ustaljenost pa v svojem bistvu nosi kaos in pridih nedorečenosti, ki se ju človek tako izogiba in si ju prizadeva v svojem delovanju zaobiti.
Predstavitev mlade kritičarke
Nika Vrabec (2001) je magistrska študentka psihologije, ki deluje tudi v novinarskih in pisateljskih praksah. Zanima jo preplet različnih umetniških sfer, od literature, filma, gledališča in glasbe. Prispevke, intervjuje in kritiška besedila objavlja na portalih student.si, AirBeletrina in spletni platformi Koridor – križišča umetnosti ter urednikuje reviji Psihološki inkubator. Kot novinarka deluje na Prvem programu Radia Slovenija.
Razstavljena dela so črpala navdih iz osebnega fotografskega gradiva slikarke in kompulzivnega kopičenja različnih digitalnih zapisov, ki jih spravlja na spominske enote svojih tehnoloških naprav, v prvi vrsti računalnika. Seciranje starih arhivov, spominov in dogajanj se je preko digitalne transformacije in kasnejšega zarisa na novem materialu (platnu, ploščici ali drugi formi) preobrazilo v nove podobe – abstrakcije, prepojene z izvorom, ki je digitalen. S tem je umetnica tudi odslikala današnjo medijsko zaznamovano resničnost. Zbir analognih in digitalnih fotografij je popačila do te mere, da so se nam iz starih ustvarili novi, predrugačeni motivi. Iz podob pristanka na Luni, padlega letala, Niagarskih slapov so se ustvarili novi sistemi nedefiniranih oblik.
Novonastale podobe na prvi pogled v sebi skrivajo digitalne motnje ("glitch"), ravno ta zabrisanost digitalnih podob pa ustvari bolj jasen vpogled v prvinsko bit umetniških stvaritev. Te bi lahko danes pojmovali zgolj kot estetske produkte, ki naj bi jih motrili z očmi. Zdi pa se, da je v kapitalistični proizvodnji informacij, produktov in tudi umetnosti njihova glavna naloga, da nas naučijo "videti". Vidno ni vedno dojemljivo in morda ravno sodobna digitalna doba najbolj priča o tem. Neži Perovšek je pri tem uspelo, da nam vsaj za trenutek predstavi podobe, ki so več kot to. So odtisi, spomini, ki pričajo o nečem večjem, kot je zgolj prenos vidne svetlobe skozi očesni aparat. Pri tem se gledalec počuti, kot da bi vstopil v "družinski album" spominov, kar se sprva zdi kot prepovedano dejanje – a to ni.
Razstava je predstavila kombinacijo slikarskih platen večjih formatov z umestitvijo manjših del, naslikanih na keramične ploščice nepravilnih oblik. Recikliranje že uporabljenih umetniških materialov je dodalo raznovrstnost in okoljsko noto ustvarjalnemu procesu Neže Perovšek. Prav s to razdrobljenostjo formatov je umetnica dosegla vtis, da ne gre za enotno pripoved, temveč za zaporedje vizualnih utrinkov, miselnih zapisov in emocionalnih stanj. Slike ne ponujajo jasne naracije; prej delujejo kot začasna stanja, prizori, ujeti tik pred (pomembnim dogodkom) ali tik po. Slikarski slog je zadržan, tih, mestoma skoraj asketski, a hkrati izrazito čustveno nabit. Ustvarjalka Perovšek se pri tem izogiba eksplicitni ekspresiji; napetost gradi z nedorečenimi podobami in z zamegljenimi robovi. Dela pri tem posegajo v polje abstrakcije.
Kakšna je prava podoba, v kakšnih formah se nam zares predstavlja?
Toplo-hladne barve, ki se prelivajo, ustvarjajo nove oblike zapisov tako osebnega kot kolektivnega spomina umetnice, ki ga prikazujejo slikarsko rekonstruirani kolaži. Impresivna je izbira barv, v določenih ozirih deluje pomirjujoče ali pa nas prelivanja spominjajo na kaos obstoja s svojimi zakonitostmi. Določena velika platna delujejo tudi kot preplet več slik v eni, brez prave razdelitve, kjer ni trdnega prehoda med različnimi deli. Izbira kotov prelivanja barv umetniškim konstrukcijam dodaja nekakšno globino, prehod, ki je tak, kot da bi se spustili v drugo plast ali dimenzijo. Kot je zapisala kuratorka razstave Golob Grabner v spremnem besedilu: "Medtem ko je [Neža Perovšek] v predhodnih projektih s podobnim izhodiščem izhajala tudi iz neosebnih fotografij in podob, se je tokrat osredotočila predvsem na lasten arhiv, ki mu je z združevanjem dajala smisel, namen in posledično ustvarjala abstrahirano podobo akumulacije izkušenj."
Umetničine izkušnje lahko razumemo tudi kot spomine, ki prodirajo v našo zavest in iz nje izginjajo. Ti se brišejo, poustvarjajo z minevanjem časa in z rekonstrukcijami dobivajo nove podobe. Predstavita se nam tako subjektivnost kot objektivnost spominskega pomnjenja. Vse skupaj postanejo novi zabrisi v času, še trajnejši od nakopičenih fotografij. Ta uvid v novi luči lahko razumemo tudi kot poskus sodobnega motrenja umetniških del. Ta morajo v prvi vrsti pripovedovati in ne biti zgolj vidna, kar je tudi eden izmed glavnih umetniških narativov Neže Perovšek. Slikarka se popačenih motivov loteva prefinjeno počasi prav zaradi narave forme umetniškega materiala. Z oljem pa ustvarja mehkejše prehode, kot bi jih denimo z akrilom.
Rubrika Mladi kritik v Večeru
Rubrika Mladi kritik predstavlja mlade likovne kritike in kritičarke mentorskega programa galerije Tkalka, ki pod vodstvom mentorice Sare Nuše Golob Grabner kritično razpravljajo o aktualni umetniški produkciji. Projekt vzpostavlja podporno okolje za razvoj likovne kritike in vzpodbuja kritiško refleksijo sodobne umetnosti. Časnik Večer je mladim kritikom in kritičarkam – z veseljem in upanjem – ponudil možnost objave. Ker je Nuša Golob Grabner kuratorka razstave, ki je predmet kritike, je mentorsko vlogo tokrat prevzel Jure Kirbiš, kustos v Umetnostni galeriji Maribor.
"Galerija želi s svojim delovanjem vzpostaviti platformo za predstavitev aktualne umetniške produkcije, vnesti svežino v kulturno dogajanje ter mladim umetnikom in kuratorjem ponuditi možnost aktivnega soustvarjanja kulture mesta," je program galerije Tkalka začrtala njena ustanoviteljica Tina Gerlec.
Pomembno vlogo imajo tudi naslovi del, ki delujejo kot ločen, a enakovreden pomenski sloj. Namesto da bi slike razlagali, jih dodatno odpirajo, včasih celo destabilizirajo in gledalca usmerjajo v območje dvoma, ironije ali melanholične distance. Na prvi pogled morda delujejo arbitrarni, a se neposredno povezujejo s procesom preučevanja človeških virov. Razstava tako ni delovala kot zaključena celota, temveč kot odprt sistem pomenov, ki se izmika enoznačni interpretaciji. Naslov razstave The wasps are stinging themselves dry lahko razumemo tudi kot destruktivno noto sodobnega človeka, ki se pozicionira znotraj sistema, kjer je sam sebi sovražnik. Kopičenje vsega (ne)materialnega lahko razumemo tudi kot večno željo lastnega obstoja in zapolnitve bivanjskega smisla. Dela odpirajo možnost interpretacije tudi preko metafore okna kot zarisa razumevanja prostora in reprezentacij, pred katerimi se znajdemo. Če je to včasih pomenilo fizično opazovanje predmetov in situacij, lahko danes pojmovanje preslikamo v zaznavanje digitalnih "računalniških pikslov". Še vedno pa ostajamo pri istem osnovnem izhodišču – kakšna je bivanjska eksistenca in kako vstopamo v stik z različnimi interpretacijami resničnosti. Podobne narative je v preteklosti ponudila že razstava Naris Nike Rupnik (Galerija Tkalka, 2025).
Umetniške stvaritve Neže Perovšek nagovorijo na več ravneh, družbeni, osebni, pripovedni, izrazito pozitivni, tudi tragični. Ob tem pa postavijo glavno vprašanje: Kakšna je prava podoba, v kakšnih formah se nam zares predstavlja? Čeprav se mi z retrospektivnim ozirom zazdi, da bi si znotraj preproste beline galerijskega prostora želela še več megalomanskosti in senzacionalizma, nas Neža Perovšek s svojimi deli subtilno opozori ravno na to: kako želimo z zasuvanjem z informacijami in njihovim kopičenjem pozabiti na temeljna bivanjska vprašanja? Pri tem pa ponudi v razmislek, kakšna simbioza se lahko razvije na prepletu abstrakcije in konkretivizma, če znamo pogledati onkraj ustaljenih meja vidnega.
