Ogenj, Voda, Zemlja, Bol je razgibana razstava umetnice Urške Preis (1992), ki v svoje idejno jedro priteguje bolečino, uokvirjeno z mnogoglasnim ponazarjalnim nabojem, saj opazovalcu ponudi intermedijski dogodek, poudarjen skozi tri medsebojno povezane prostore oziroma vanje vpete instalacije. Te ustvarjajo okolje, na ozadju katerega ideja bolečine učinkuje kot organska procesualna sila, ki se bodisi vtisne v teksturo tkanine, bodisi obstane kot statična tvarina v vodi, bodisi se razširi v smeri akustične konstelacije ter vztrajno razblinja meje med statičnim in dinamičnim poljem.
Instalacije kot predmeti procesualnega pomena in osrednja sporočanjska orodja se sprva razvijajo posamično in spominjajo na samonikla sidrišča v smislu lastnega intimnega, monolitnega prezentiranja, a so seveda tudi vizualni "ulitki", mimobežni odbleski, ki skušajo posredovati prvinske dražljaje ali detajle iz okolja ter so ravno zato neločljivo pregneteni in sprijeti med seboj.
Instalacijski položaji nastajajo na premisah telesnega plemenitenja z materijami, postavljeni pa so v prostore, ki že s svojo neizogibno omejenostjo napotujejo na plimujoče odnose med različnimi snovmi, materiali in strukturami, zato so že skraja prepredeni s pridihom prabitnosti. Idejno podstat poantira poustvarjanje postavk bolečine kot nekakšnega organskega oprimka, ki nazadnje prerase posamično umevanje, pri čemer se iznajdeva kot nepogrešljivi gradnik kolektivnega spomina, svojevrstnega "genskega generatorja" civilizacije in njene zgodovine, preteklosti in sedanjosti.
Pričujoče projekcije torej polagoma prestopijo prag posameznikove ponotranjene izkušnje in privzemajo podobo pradavnega procesa oziroma neprekinjene dinamike silnic, ki razkraja meje med posameznim in splošnim, prvinskim in občim, subjektom in okoljem. Temeljna premisa ostaja poskus prikaza plastovitosti bolečine skozi dinamiko delovanja, presnavljanja, preoblikovanja in pretakanja materije med predočenimi strukturami, teksturami in telesi ali – bolje rečeno – med imanentnim in materialnim, torej med prostorom, materiali in stanji, na stičišču katerih materializirana telesa kažejo svojo ranljivejšo plat.
Pomenska jedra instalacij poudarjajo gibke in pretočne prehode med raznorodnimi telesi in materiali tudi tako, da se v svojem pojmovnem ustroju naslanjajo na osrednji pradavni teoriji vitalističnega krogotoka – na starogrško teorijo štirih osnovnih elementov (ogenj, voda, zemlja, zrak) in starokitajsko teorijo petih elementov (les, ogenj, zemlja, kovina, voda). Obema teorijama je skupno, da ponudita razlago prvobitnih sil sveta, ki že od nekdaj delujejo druga na drugo, medsebojno in vzajemno, pri čemer urejajo, usmerjajo in presnavljajo predikate bivajočnosti. Ključnega pomena so razmerja oziroma sprotne preureditve moči med elementi, kar torej pomeni, da je pozornost speljana na razgibano procesualnost in ne na prisotnost posamičnih, pogosto statičnih lastnosti. Dinamična razmerja se nadalje kažejo kot neusahljivi pobliski kroženja ali vzajemnega pretakanja, pogojenega s smerjo gibanja na ravni medsebojnega dopolnjevanja prvobitnih nasprotij oziroma dvojic, pod okriljem katerih se elementi materializirajo in posledično vpletajo v prostor.
Na tak način iz instalacij pritekajo podobe bolečine, ki odsevajo kot arhetipski pobliski, prvinski impulzi, prehajajoči v prostor, ki je plastičen, a ploskovit in nepreklicno omejen, pri čemer s svojo neprodušno belino le še bolj poudarja pulzirajočo prisotnost bolečine, kar konstelacijam podeli simbolni melos. Priča smo smelim semantičnim odtisom bolečine, ki razkrivajo, da njena premočrtnost nikoli popolnoma ne presahne, ampak se običajno samo poskrije, postane nevidna, a to še ne pomeni, da ne obstaja, saj je za zmeraj prevedena, pretopljena v presnavljajoča se razmerja med elementi, materiali, okoljem in njihovim neprestanim izmenjavanjem.
Umetnica v svojih postavitvah prestreza organske parametre bolečine, skozi katere skuša naslavljati optiko bolečine v smislu nikoli sklenjenega (pra)procesa, praviloma na ozadju raziskovanja in poustvarjanja prvinskih potez narave. Skozi zanesljivo prisluškovanje njenim utripom poskuša iz na videz vitkih in krhkih struktur stkati simulaker sveta, kakršnega gradijo projekcije videnega, vtisnjenega ali preslikanega (pra)izkustva ter njegovega primarnega, izvornega gena. To ji še posebej posrečeno uspeva s prvo prikazano postavitvijo, ki obsega okroglo, priostreno kovinsko konstrukcijo, primerljivo lestencu, s prižganimi svečami in prosto padajočo, pajčevinasto tkanino. Ta zaradi tanke in redko tkane teksture učinkuje še posebej porozno in prepišno, pri čemer že zato, ker je neprizanesljivo preluknjana oziroma na neprizadeto, hladno konstrukcijo pritrjena z gladkimi oprimki, postreže s prepričljivim pridihom bolečine, kar še nadgradi nasprotje med mirovanjem in prostim padanjem oziroma lebdenjem, ko vroč vosek mimogrede oplazi in posledično "opeče" viseča vlakna, s čimer jih pojavnostno preobrazi. Instalacija je torej skrajno sugestivna, rezultat tega pa je pronicljivo in neverjetno plastično prikazana bolečina, odsevana od trenutka, ko ostri kovinski krogci oziroma oprimki prebodejo pajčevinasto tkanino, vse do tedaj, ko se njena neposrednost samo še stopnjuje s padanjem voska na vlakna. S tem narašča zaznavna napetost, ki sploh ni naključna, ampak podrobno premišljena; po eni strani je podoživeta v medsebojnih nasprotjih (npr. svetlo – temno, mehko – trdo, izvotljeno – polno, navpično – vodoravno), po drugi strani pa je pospremljena s perspektivo podvojene percepcije, saj je pod konstrukcijo postavljeno posebno odsevno telo, zaradi česar se vse razvija v podvojenem pogledu, to je zgoraj in v preobrnjeni projekciji spodaj. Obet bolečine nazadnje preseže predvidljive parametre in še bolj premočrtno potrjuje svojo neuničljivo podstat, poantirano s podvojeno močjo, posredovano bodisi od blizu bodisi od daleč.
Bolečina kot neprestano potekajoč proces, že od nekdaj ponotranjen v kolektivnem telesu
Intenzivne interakcije med objekti in paradigmo bolečine se nadaljujejo s pojavoma vode in zvoka v drugi oziroma tretji postavitvi, ki sta sicer zadovoljivo domišljeni in pronicljivi, a – vsaj v primerjavi s prvo postavitvijo – malce manj neposredni in predstavnostno prečiščeni; morda bi v drugi postavitvi kazalo akvarij, ki s svojo monolitnostjo deluje do neke mere nedostopno in tuje, preurediti v imitacijo kakega bolj prvinskega vodnega zajetja, v tretji postavitvi pa bi morda bilo bolje priložene zvočnike nadomestiti s kakim bolj organskim nosilcem zvoka, kajti tudi zvok je ne nazadnje lahko naravni signal. Pa vendar obe instalaciji primerno presuneta: druga s prikazom vode kot vakuuma, ki bolečino omili tudi tako, da jo pogoltne vase, torej postaja prostor njenega vegetiranja in kumuliranja, tretja pa s poudarjenimi površinskimi vibracijami potrdi, da bolečina, četudi nezgrešljivo (vse)prisotna, ni vedno vidna.
Razstavljeni primerki enoglasno pokažejo, da bolečina vedno znova nastaja in se nemalokdaj razgrajuje, a je ni mogoče popolnoma preseči in izničiti – zlasti zato, ker ostaja nesklenjen, neprestano potekajoč proces, že od nekdaj ponotranjen v kolektivnem telesu. Kot vidimo, je pričujoča paleta instalacij sporočanjsko jasna in izrazno izostrena, tudi z izbiro materialov in barv, ki skozi subtilno sosledje odslikavajo posamezne elementarne sile ter s tem še dodatno določajo na prvi pogled morda minimalističen, a medsebojno uglašen in pristno angažiran značaj osrednjih konotacij.
O kritičarki
Martina Potisk je študirala slovenistiko in literarne vede, tudi v kontekstu novodobnih medmedijskih praks. Leta 2019 je za kritike, ki jih je objavljala v revijah Sodobnost in Literatura ter na 3. programu Radia Slovenija, prejela Stritarjevo nagrado.
Rubrika Mladi kritik v Večeru
Rubrika Mladi kritik predstavlja mlade likovne kritike in kritičarke mentorskega programa galerije Tkalka, ki pod vodstvom mentorice Sare Nuše Golob Grabner kritično razpravljajo o aktualni umetniški produkciji. Projekt vzpostavlja podporno okolje za razvoj likovne kritike in vzpodbuja kritiško refleksijo sodobne umetnosti. Časnik Večer je mladim kritikom in kritičarkam - z veseljem in upanjem - ponudil možnost objave.
"Galerija želi s svojim delovanjem vzpostaviti platformo za predstavitev aktualne umetniške produkcije, vnesti svežino v kulturno dogajanje ter mladim umetnikom in kuratorjem ponuditi možnost aktivnega soustvarjanja kulture mesta," je program galerije Tkalka začrtala njena ustanoviteljica Tina Gerlec.
