Galerija Tkalka s svojo odprto zasnovo deluje skoraj kot ulična izložba, saj velike steklene površine odpirajo prostor navzven in omogočajo pogled v notranjost, še preden vstopimo v galerijo. Razstava Horizont: Nevidno, na kateri se predstavljata mlada umetnika Nikola Pjevačević in Katarina Snoj, to lastnost prostora učinkovito izkoristi. Že iz Tkalskega prehoda opazimo izrazito dihotomijo razstavljenih del: na eni strani velika, skoraj povsem črna platna Nikole Pjevačevića, nasproti njim pa svetlejša, manjša in navidez krhka dela Katarine Snoj. Ta kontrast ni zgolj vizualni učinek, je osrednje izhodišče celotne razstave.
Razstava je nastala v okviru sodelovanja z Mednarodnim študentskim bienalom v Osijeku, pri čemer je vsak izmed kuratorjev izbral enega umetnika. Kuratorsko izhodišče razstave temelji na vprašanju, kakšen položaj ima slikarstvo v sodobnem svetu. Namesto tradicionalnega razumevanja slike kot reprezentacije sveta oba umetnika raziskujeta njeno materialnost, prostorskost in način, kako se podoba vzpostavlja pred gledalcem. Razstava se tako ne osredotoča na to, kaj slika prikazuje, ampak kako sploh deluje kot predmet in vizualna izkušnja.
V času, ko razstave sodobne umetnosti pogosto posegajo po instalacijah, gibljivih slikah in performansih, se lahko razstava, posvečena izključno slikam, zdi nekoliko konservativna, vendar predstavljena avtorja slikarstva ne pojmujeta na klasičen način. Zanima ju sama materialnost slike, njene fizične lastnosti, in vprašanje, kje je meja med vidnim in nevidnim. V ospredju razstave niso naslikani motivi, pač pa vprašanje: kaj je slika danes še sploh lahko? Takšno izhodišče se navezuje na širše razprave o sodobnem slikarstvu, ki že desetletja preizkuša lastne meje in odpira razpravo o tem, ali mora biti slika še vedno okno v svet ali lahko postane zgolj objekt, prostor zaznave.
Dela so premišljeno razporejena v prostoru, eno nasproti drugega, kot bi razstava vzpostavljala neprekinjen dialog ali celo konflikt. Črnina in belina, masivnost in lahkotnost, uporaba tradicionalnih materialov na eni ter sodobnejših na drugi strani ustvarjajo napetost, ki nas spremlja skozi celoten sprehod po galeriji. Če Nikola sliko gradi z odvzemanjem svetlobe, jo Katarina oblikuje z njenim prepuščanjem. On ustvarja podobe, ki gledalca vlečejo vase, ona razkriva samo konstrukcijo slike in pogled usmerja skozi njeno površino.
Ali mora biti slika še vedno okno v svet ali lahko postane zgolj objekt, prostor zaznave
Velika platna Nikole Pjevačevića imajo močan učinek. Njegovo glavno izrazno sredstvo je oglje, eno najstarejših risarskih orodij, ki na platnu ustvarja mehak, skoraj žameten videz, hkrati pa svetlobo dobesedno požira. Šele po daljšem opazovanju se iz temine začnejo izrisovati komaj zaznavni obrisi, v katerih želi naše oko prepoznati pokrajino, silhuete ali prostore. Obrisi ostanejo le to – obrisi. Nikoli niso dovolj jasni, da bi jih dokončno prepoznali, umetnik namenoma pusti podobo ujeto v mejnem stanju med vidnim in nevidnim. Zaradi te dvoumnosti učinkujejo njegove slike melanholično, nekoliko tesnobno in nas hkrati spodbudijo, da se vanje potopimo. Tako lahko v njegovih slikah prepoznamo slabo osvetljeno cesto v noči (Painting #4), dramatično krajino (1/6) ali temačno silhueto (Tree (Dome)), na katero namiguje tudi naslov dela. Nobena od teh interpretacij ni definitivna, umetnik nam pušča odprt prostor, da podobe soustvarimo s svojo domišljijo.
Nasproti tem težkim, absorbirajočim površinam stojijo dela Katarine Snoj, ki delujejo kot njihovo popolno nasprotje. Umetnica uporablja sintetične materiale, kot so sprej, poliuretanska pena, pa tudi akrilne in oljne barve. Namesto klasičnega lanenega platna se poslužuje prosojnega materiala, ki s svojo rahlostjo spominja na blago za zavese. Prav prosojnost materiala omogoča vpogled v tisto, kar pri klasičnem slikarstvu praviloma ostaja skrito. V ospredju so nosilec, lesen okvir in sama struktura slike.
Poseben učinek daje prosojno platno diptiha Two Times Almost, ki se zlije z belino galerijske stene in slika tako skoraj izgine pred našimi očmi. Sočasen tanek nanos bele in debel nanos rumene akrilne barve ter nizanje več plasti prosojnega platna dajejo učinek optične iluzije, saj med premikanjem po galeriji slika zaživi in ustvarja vtis migetanja. Katarinina dela delujejo kot zamegljeno steklo, skozi katerega se odpira pogled navznoter.
Med njenimi deli izstopa tris majhnih črnih platen v zadnjem prostoru galerije. Delo Two Weeks in Every Year, za razliko od svetlih, skoraj eteričnih del, vzbuja občutek tesnobe. Debeli nanosi črne barve in uporaba poliuretanske pene ustvarjajo skoraj kiparski relief, ki daje vtis, da se nekaj znotraj platna želi osvoboditi. Če nam preostala Katarinina dela ponujajo vpogled v zakulisje, se tukaj zgodi obrat; tokrat želi nekaj iz ozadja prodreti v naš prostor. Slika ni več okno, ki ponuja pogled v namišljen svet, ampak membrana, ki še komaj zadržuje energijo na drugi strani.
V tem primeru se slikarstvo Katarine Snoj nekoliko približa temnemu opusu Nikole Pjevačevića. Slednji s črnino ustvarja občutek neskončne globine, kamor se lahko potopimo, Katarina pa isto črnino uporabi kot fizično maso, ki sili proti gledalcem. Čeprav uporabljata različne materiale in metode dela, oba umetnika raziskujeta podobno vprašanje: kako lahko slika preseže svojo tradicionalno vlogo.
Razstava Horizont: Nevidno nas poskuša prepričati, da se potopimo v svet podob, da slike raziskujemo onkraj meja poznanega, tradicionalnega slikarstva. Razstavljena dela niso samo formalno kontrastna (temna – svetla), ampak raziskujejo tudi dve različni možnosti izražanja znotraj tako klasičnega medija. V ospredju so površina, material in načini gledanja. V času, ko podobe večinoma doživljamo na hitro in prek zaslonov, nas tovrstne slike opominjajo, da je lahko tudi skoraj nevidna prisotnost svetlobe na črnem platnu ali komaj zaznavna plast prosojnega tekstila dovolj, da začnemo o sliki razmišljati drugače. Oba umetnika sliko razumeta kot prostorski element, ki od nas zahteva premik, prilagoditev pogleda in določeno mero potrpežljivosti.
Osebna izkaznica
Nika Vorih je magistrica umetnostne zgodovine, ki je med študijem razvila zanimanje za srednjeveško umetnost, zadnjih par let pa se usmerja v bolj sodobno produkcijo. To je pobliže spoznala v času svoje prakse v Umetnostni galeriji Maribor (UGM) in preko svojega dela v galeriji Cukrarna. Poleg pisanja o umetnosti se ukvarja tudi z analogno fotografijo.
Rubrika Mladi kritik v Večeru
Rubrika Mladi kritik predstavlja mlade likovne kritike in kritičarke mentorskega programa galerije Tkalka, ki pod vodstvom mentorice Sare Nuše Golob Grabner kritično razpravljajo o aktualni umetniški produkciji. Projekt vzpostavlja podporno okolje za razvoj likovne kritike in vzpodbuja kritiško refleksijo sodobne umetnosti. Časnik Večer je mladim kritikom in kritičarkam - z veseljem in upanjem - ponudil možnost objave.
"Galerija želi s svojim delovanjem vzpostaviti platformo za predstavitev aktualne umetniške produkcije, vnesti svežino v kulturno dogajanje ter mladim umetnikom in kuratorjem ponuditi možnost aktivnega soustvarjanja kulture mesta," je program galerije Tkalka začrtala njena ustanoviteljica Tina Gerlec.
