Maribor bi si zaslužil arhitekte, ki se spoznajo na mesto

Umetnostna galerija Maribor (UGM) je z Mestno občino Maribor (MOM) na pobudo akademske kiparke Aleksandre Saške Gruden, ki je dogodek tudi moderirala in v pripravah komunicirala z govorci, včeraj pripravila okroglo mizo Kje, kdaj in kako umetnost v javnem prostoru. V Vetrinjskem dvoru se je zbrala za omizjem osmerica govorcev: Daniel Sajko, v. d. vodje Urada za kulturo in mladino Mestne občine Maribor, Tomaž Kancler, arhitekt in mestni urbanist, Breda Kolar Sluga, direktorica UGM, Vojko Pogačar, predsednik Društva likovnih umetnikov Maribor, Liljana Jarh, pobudnica ter sodelavka projekta Zgodba o klopeh in ljudeh, Vlasta Zorko, akademska kiparka, Maja Pegan, predsednica društva Hiša, in posebna gostja iz Avstrije, Elisabeth Fiedler, vodja Inštituta za umetnost v urbanem prostoru v Gradcu, ki je predstavila projekte in delovanje njihovega inštituta kot primer dobre prakse.
UGM je, kot se je izkazalo po več kot dveurni debati, preambiciozno, preširoko zastavila perečo in aktualno temo. In je širok pojem, ki vsebuje vsaj postavitve spomenikov znanim osebnostim ali pomembnim dogodkom, skulpture, kot je forma viva, začasne ali stalne umetniške instalacije in ne nazadnje zidne poslikave, v tokratni obravnavi izzvenel zgolj kot predstavitev posameznih deležnikov, povezanih z umetnostjo v javnem prostoru.

Mesto Maribor je skozi čas pridobivalo različne umetniške upodobitve, spomenike in skulpture in vsaka od njih je oblikovala javni prostor ter mu dodala svoj značaj. Nekatere so se usidrale v zavest, druge so izginile oziroma bile odstranjene ali pa so zaradi sprememb v prostoru izgubile svojo prvotno vlogo in umetniško vsebino. Vedno pa so in še sooblikujejo prostor, ki ga uporabljamo in se v njem gibljemo. Zato je pomembno temu področju posvetiti ustrezno pozornost in ga vključiti v trajnostno in sistematično ureditev urbanega prostora in utripa mesta. Tako so zapisali v vabilu v UGM, a so ključna problemska vprašanja, kot so, kakšne spremembe je mesto na tem področju doživelo v zadnjih letih; katere lokacije v Mariboru so primerne za umetnost v javnem prostoru; kako mesto Maribor oblikuje strategije za umetnost v javnem prostoru in kakšne so - če so - trenutne strategije mesta na tem področju, ostala neodgovorjena. Oziroma bo, kot je dejala direktorica UGM in pobudnica omizja Breda Kolar Sluga, treba kmalu organizirati specializirane javne razprave.

Avstrijska (dobra) praksa

Avstrijska gostja je predstavila inštitut, ki je nastal leta 2006 in je povezan z muzejem Joanneum. Od leta 2011 ga vodi Fiedlerjeva. Delujejo s 500 tisočaki evrov letno za celotno Štajersko, za projekte namenijo 350 tisoč evrov. Razvijajo različne projekte in ideje, med drugim letos načrtujejo projekt Transborders na meji s Slovenijo, avgusta in septembra bodo vanj vključene performativne umetnosti, branja, glasba, začasne razstave. "Razmišljamo in delamo politično, zavedamo se obmejne lege Gradca in v zvezi s tem razvijamo številne projekte," je povedala gostja in predstavila skozi čas nekaj najopaznejših projektov, denimo Jasmine Cibic, Nike Rukavine idr.
V občini Gradec veljajo zelo stroga pravila glede postavitve javnih spomenikov. Kot je povedala Fiedlerjeva, ni poslušna politikom, in to tudi vedo. Nanje se obračajo različni umetniki in pobudniki in sami ocenijo, ali sodelovati z njimi ali ne. Včasih je sodelovanje z manjšimi občinami lažje, je priznala, ko sede z županom in umetnikom v gostilno in se pogovorijo, včasih se je treba soočiti s prebivalci.

Nepresežena Forma viva

Sledile so predstavitve mestnih projektov, ki so povezani z umetnostjo v javnem prostoru. Breda Kolar Sluga je povedala, da UGM nima ne statusa niti proračuna za skrb za umetnost v javnem prostoru. Za nepremično kulturno dediščino skrbi Zavod za kulturno dediščino, enota Maribor, UGM pa za "mehke vsebine". Začeli so z bazo podatkov za širšo javnost. Osnovni namen je bil dvigniti zavest širše javnosti o pomenu javnega prostora in umetnosti v njem, pa tudi za promocijo umetnosti v tem prostoru. Osnovna naloga je bila zasejati semena in pritegniti v to poslanstvo čim več javnih institucij. Leta 2008 se je vse začelo, kot je dejala, s Formo vivo, ki je v mestu še zmeraj nismo presegli. Sodi v tisto področje umetnosti, ki se je izmikalo politično postavljenim javnim spomenikov v času socializma, ki so bili postavljeni v spomin NOB in revoluciji. To je edini projekt na mestni ravni in širše, ki je nastajal v sodelovanju z urbanisti in umetniki in sodi kljub vsemu v kvalitetno izhodišče, na katerem bi morali v mestu nadaljevati tradicijo stalnih postavitev. Kolar Slugova je bila denimo kritična do projekta Zgodbe o klopeh in ljudeh, ker da ni "urbanistično dovolj premišljen". Sporno se ji zdi, da umetniki delajo zastonj. Spoštujmo kreativnost in določene poklice, je pozvala.

Forma viva edina povezuje levi in desni breg, in ko so popisali vse skulpture po mestu, so zasnovali kolesarsko pot, dodali pa še sprehode po javno dostopni galeriji. Tudi spomenike 20. stoletja so dodali in zgodnejše. Problem so zasebna lastništva parcel, kjer posamezni spomeniki stojijo. Tudi z začasnimi postavitvami so se ukvarjali, z zapuščenimi prostori, interaktivnimi postavitvami, angažiranimi skulpturami. Pozvala je k opredelitvi javnega, predvsem pa k temu, da bi redne finančne podpore uvrstili v proračunu za to področje in sprejeli mestni zakon v skladu z dokumentom, ki bi mu rekli mestna vizija.
Maja Pegan je predstavila društvo Hiša, ki že vrsto let bogati mestne prebivalce in obiskovalce od prvih Živih dvorišč do danes, do uličnega gledališča, festivala sprehodov idr. Nagovarjajo vse deležnike v tem mestu in delajo umetnost, ki je večplastna, dostopno. Liljana Jarh je predstavila trinajst umetniških klopi v mestu, za katere se zanima vse več umetnikov. Vojko Pogačar pa iz svojega zornega kota primere dobrih praks, tudi iz Zagreba.

Za čiste javne prostore brez šundra

Vlasta Zorko, avtorica mnogih mariborskih javnih spomenikov, je bila včeraj med vsemi najbolj provokativna. "Prostor nekega mesta je karakterističen, daje podobo navzven. Vzgojena sem v času, ko je bila gradnja v mestu popolnoma utilitaristična, brez posebnih občutkov, v glavnem je bila vodilo potreba po stanovanjih, šolah, vrtcih. Prišlo je do ekspanzije gradnje, nastali so novi prostori mesta in njegov karakter v Mariboru je delavski, zelo skromen, brez posebnih poudarkov na estetski obravnavi fasad, zelo realističen, bauhausovski. Škatlasta corbusierova arhitektura se je v skromnem mestu, ki je bilo zelo zbombardirano, podredila potrebi. Kljub vsemu pa se je zelo pazilo, da so javni spomeniki bili postavljeni v sozvočju z urbanizmom, pa kakršenkoli je bil. Pri vsaki postavitvi spomenika je bil zraven arhitekt ali urbanist, ki je določal višino in širino."
Opozorila je, da so vse pomembne institucije v glavnem na levem bregu, arhitektura za novi val prebivalstva pa na desnem. A ta del mesta ni nikoli imel kulturnega središča, je povsem degradiran predel, zgolj za prenos prometa z juga proti severu," je dejala umetnica, ki je bila kritična do novih projektov v javnem prostoru, ki nimajo trajnega življenja in ne vplivajo na prostor niti niso povezani s strukturo trgov, fasad. "Kratek je dah teh tako imenovanih projektov, ki so sicer družbeno angažirani, finančno podprti, ne pa tudi pridobitev za mesto. Maribor si zasluži temeljito strokovno urbanistično skupino arhitektov, ki se spoznajo na mesto, ki imajo pregled nad južno in severno stranjo mesta. Da bi se pojavili čisti javni prostori, kjer bi ljudje lahko normalno živeli, ne pa bili preplavljeni z zvočnim šundrom. Samo še v poeziji se najde človek z njemu lastno intuicijo in drobnim opazovanjem, kjer ni nenehnega bombardiranja z vizualnimi in slušnimi atrakcijami. Ostane čudna praznina, tudi v likovni umetnosti so globalne teme bolj v ospredju kot posameznik, denimo feminizem, begunci, klimatske spremembe z Greto, pa Zemlja, kje pa je posameznik v tem globalizmu?"

380 spomenikov v mestu

Daniel Sajko pravi, da je zadnja leta nastala dokaj natančna evidenca vsega, kar to mesto v javnem prostoru ima, od memorialnih postavitev, skulptur obeležij do spominskih plošč. Vseh teh elementov je v mestu nekaj preko 380. Od tega je skulptur in kipov 146, spomenikov 31, spominskih plošč 99, znamenj 15, fontan 9, reliefov 32, epitafov 35, prostorskih intervencij, ki so ostale, 4, tri sgraffite, dva nagrobnika zunaj pokopališč in 5 spominskih dreves. Osrednji problem je, da urad interventno rešuje vse vzdrževalne posege na teh objektih. Na letni ravni so ena večja obnova in kakšna tri manjša popravila. "Nimamo pa natančnega popisa vseh postopkov vzdrževanja, ki bi bilo planirano vnaprej. Ko nastane potreba, se je treba boriti za sredstva, in po navadi je intervencija še v mejnem času, ko bi lahko nastala večja škoda. Ko se srečujemo s to problematiko, se srečujemo z vprašanjem lastniških odnosov. V veliki meri so nekdanja javna zemljišča zdaj zasebna. Na zasebna zemljišča ne smemo in ne moremo posegati. Lani sredi leta je začel veljati novi zakon o urejanju prostora in prvič omogoča ureditev objektov javnega dobra skupaj z lastnikom. Naš interes je, da pridemo do občinskega akta, s katerim bo urejen celoten postopek postavljanja spomenika, odločitve o lokaciji do zagotavljanja sredstev in urejanje vsega tega, kar je že v mestnem prostoru, in tudi sistematično vzdrževanje. Novemu podžupanu Gregorji Reichenbergu smo to predstavili in računamo, da bomo v tem letu to pravno praznino zapolnili. Tudi umetniške klopi moramo pravno formulirati in zagotoviti, da bodo te skulpture kasneje vzdrževane," je dejal Sajko.
Tomaž Kancler je o umetnosti v javnem prostoru dejal, da se je treba zavedati najprej, da je obogatitev mesta. "Vsake toliko se v mestih najdejo ljudje, ki jim ni vseeno, kaj nastaja in kako. Pričakuje se mnogo intervencij v prihodnosti v javni prostor Maribora: obnova Lenta, Glavnega trga in Koroške ceste, Vojašniškega trga, Trga svobode, Mestnega parka, vzpostavitev rekreacijskega obroča ob Dravi. V fazi priprave je drugi arhitekturni natečaj za obnovo Lenta. Pritegnjene so mestne četrti, krajevne skupnosti. Vključiti bo treba idejo o parku skulptur, ki so zaradi prostorskega razvoja izginile iz mestnega prostora, o katerem se govori že desetletje, denimo o lokaciji ob RTV-centru. Prepričan sem, da vodstvo MOM podpira smiselne projekte in odgovorno ter interdisciplinarno pristopa k temu, da bomo v prihodnje umetnost prepoznavali kot sestavni del ne le starega mestnega jedra, ampak tudi drugod, da bomo odgovorno nagovorili pobudnike in investitorje. Z enostavnimi predpisi bo treba urediti okolja, v katera posegamo z umetnostjo. Moral bi se vrniti del proračunskega denarja pri investicijah, ki se bodo zgradile s proračunskimi sredstvi, za umetnost," je še dejal Kancler, "morda bi bili pri tem prvi v Sloveniji."