Melita Forstnerič Hajnšek
Stoletnico Slovenskega narodnega gledališča si bomo imeli po čem zapomniti, in to trajno, saj so jo zajeli v obsežno knjižno monografijo velikega formata in obsega. To kakor brevir veličastno delo - kar je najpomembneje - ni iskalo samo zunanjega megalomanskega učinka, temveč je zares tehtno. Ambicije znanstvene monografije so večplastne, predvsem pa je urednik Vili Ravnjak, temeljiti insajderski poznavalec SNG, s sodelavci upošteval visoke strokovne kriterije pri snovanju te knjige knjig. Vizionarstva te vrste po navadi ob takih obletnicah pri nas pogrešamo, če pa ima še globlji temelj, ne le pozunanjeno veličino, je taka knjiga lahko res dogodek brez presedana.
Kakor brevir veličastno delo ni iskalo le megalomanskega učinka, temveč je zares tehtno
Kaj pa kritika skozi čas?
Knjiga ima vse, kar od take velike reprezentativne knjige pričakuje bralec, in je veličasten album. Med posebnimi poglavji pogrešamo vsaj krajšo raziskavo kritiške spremljave skozi čas, medijskega zrcaljenja ne le skozi silno fotografsko podobje, ampak tudi skozi dejanske zapise. Zgodba bi bila mnogoplastnejša in še zanimivejša. Tudi tehtnega in pozornega gledališkega kritika je imel SNG, Lojzeta Smaska, ki uživa izjemen ugled v nacionalnem prostoru in je pisal zgodovino jubilanta. V štirih desetletjih svojega dela je bil tesno povezan z mnogimi premiki mariborske gledališke hiše. Polovico teatrske ere je v marsičem zaznamoval. Tudi drugi kritiški zapisi so v mnogih medijih - o operi - Vlada Goloba in Janka Šetinca, med obema vojnama pa denimo Karola Pahorja. V stoletju je bilo zapisov, kritik idr. v mestu, ki se lahko pohvali tudi z bogato časopisno tradicijo v preteklosti, na pretek. Sporadično so sicer v posameznih besedilih zajeti tudi medijski odzivi, a zaslužili bi si vsaj drobno posebno poglavje.
