Jezik prej izgubimo kot šege, hrano

Diplomirala je iz slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, bila asistentka na ljubljanski slavistiki, vmes lektorica slovenščine, prvič v ZDA 1985. na univerzi Yale kot Fulbrightova štipendistka. Po poroki z ameriškim slavistom dr. Marcom Greenbergom je 1990. emigrirala v ZDA, se naselila v univerzitetnem mestu Lawrence v zvezni državi Kansas. Prva leta se je Marta Pirnat-Greenberg veliko ukvarjala s prevajanjem in občasnim poučevanjem slovenščine na univerzah Kansas, Indiana, od leta 2001 pa je zaposlena na Univerzi Kansas kot lektorica slovenščine in srbohrvaščine. Je avtorica učbenika slovenščine za angleško govoreče Colloquial Slovene, 2012. je izšel pri britanski založbi Routledge, in drugih učnih gradiv za slovenščino in hrvaščino. O svojih izkušnjah s poučevanjem slovenščine, dvojezično vzgojo in visokošolskim sistemom v ZDA je pisala tudi za mariborske Dialoge.

V ZDA najdemo slovenščino na štirih univerzah - v Clevelandu, Seattlu, Lawrenceu, Stanfordu. Na univerzi v Kansasu, kjer ste, so na voljo izbirni tečaji slovenščine kot drugi ali tretji slovanski jezik za študente z dobrim predznanjem vsaj enega slovanskega jezika in podiplomce, ki raziskujejo slovensko zgodovino, politologijo ... Kakšen je status slovenščine na vaši univerzi?
"Slovenščina je eden od več kot štiridesetih jezikov, ki se jih študenti lahko učijo (in dobro naučijo) na Univerzi Kansas. Na večini smeri je dveletno učenje tujega jezika pogoj za diplomo za tiste, ki se tujega jezika niso naučili do določene stopnje v srednji šoli (in večina se ga ne). Da študenti lahko izbirajo med toliko jeziki, smo nekaj posebnega ne le med velikimi državnimi univerzami v ZDA, pač pa med univerzami nasploh, na kar smo upravičeno ponosni. Slovenščina se s krajšimi prekinitvami poučuje že vsaj štirideset let, saj se spomnim kolegov, ki so odhajali v Kansas kot Fulbrightovi štipendisti, ko sem bila še študentka na ljubljanski slavistiki, prav tako profesorjev in študentov, ki so od tod prihajali na naš Seminar slovenskega jezika, literature in kulture v poznih 70. in zgodnjih 80. letih prejšnjega stoletja. Slavistični oddelek je že pred tem nudil srbohrvaščino, a je z gostovanjem slovenskih fulbrightovcev, ki so lahko poučevali oba jezika, jezikovni ponudbi dodal še slovenščino. Slovenščina je ostala, ko so v začetku devetdesetih kot profesorja slovanskega jezikoslovja zaposlili mojega moža, ki mu je slovenščina eno od osrednjih raziskovalnih področij, kasneje pa mene kot lektorico srbohrvaščine, ki lahko poučuje tudi slovenščino, kadar je za to potreba. Njena prisotnost je bila torej vedno povezana z dejstvom, da je oddelek imel (in še vedno ima) močan interes za južnoslovanske jezike in da je strateško zaposloval ljudi, ki so poleg njegovih primarnih potreb – ruščine, nekdanje srbohrvaščine ali slovanskega jezikoslovja – lahko pokrili tudi slovenščino.
Izbirni predmet pomeni, da slovenščina ni obvezna za nobeno smer dodiplomskega študija, prav tako nimamo kadrovskih možnosti, da bi jo lahko redno poučevali na vseh ravneh hkrati, kot je to potrebno za jezike, iz katerih študenti lahko diplomirajo, na primer za hrvaščino oziroma predmet, ki vključuje bosanski, hrvaški in srbski jezik, s kratico BHS. Izberejo pa jo lahko kot drugi jezik študenti in podiplomci slavistike in tudi drugih smeri, če raziskujejo področje, ki vključuje Slovenijo in Slovence."
Koliko študentov imate in zakaj se odločajo za slovenščino?
"Ker nimamo zaledja slovenske diaspore, iz katere bi črpali zanimanje za slovenščino – v nasprotju s hrvaščino, za katero precej redno dobivamo študente iz razmeroma številčne in v prejšnjem stoletju večkrat pomlajene hrvaške diaspore v Kansas Cityju –, so študentje za slovenščino skoraj vedno Američani brez sorodstvenih povezav s Slovenijo, ki so se iz takega ali drugačnega razloga navdušili za slovenščino ali Slovenijo. Večino semestrov imam enega ali dva študenta, trenutno pa celo tri, ki jih poučujem individualno, ker je vsak na drugi stopnji učenja. To se najbrž zdi veliko razkošje, a zadolžena sem tudi za BHS, ki ga redno poučujem na začetni in nadaljevalni stopnji in za katerega imamo običajno nekaj več študentov, na vseh stopnjah od 10 do 15. Tako se nabere kar precej pedagoških ur in različnih drugih 'obšolskih' obveznosti, s katerimi skušamo animirati študente ter poglobiti in razširiti njihovo zanimanje za te jezike in kulture.

A prav dejstvo, da slovenščino poučujem individualno, je razlog, da zanjo vedno dobim izjemno motivirane študente z jasno zastavljenimi cilji, kar redno vodi tudi do odličnih rezultatov. Moji trenutni slušatelji zelo dobro predstavljajo tri vrste študentov, ki sem jih imela srečo poučevati v preteklih dvajsetih letih. Dodiplomski študent je v četrtem letniku in bo spomladi diplomiral iz splošne lingvistike in južnoslovanskih jezikov. Precej dobro zna hrvaško in zato zelo hitro usvaja slovenščino kot drugi slovanski jezik. Podiplomska študentka habsburške zgodovine se uči slovenščino drugi semester, in čeprav se nikoli prej ni učila slovanskega jezika (zna pa dobro nemško), brez težav premaguje spregatve, sklanjatve in posebnosti slovenskega besednega reda. Slovenščino potrebuje pri raziskovalnem delu za disertacijo, in da bi se čim hitreje usposobila do te stopnje, se bo poleti udeležila Seminarja slovenskega jezika v Ljubljani. Tretji študent – upokojeni pravnik z obsežnim znanjem nekaj slovanskih jezikov – se je slovenščino učil z enim od prej omenjenih Fulbrightovih štipendistov iz Slovenije pred skoraj štiridesetimi leti in se lani vrnil k učenju jezika po uspešni pravniški karieri. Vsak od teh študentov ima drugačno predznanje in cilje: nekdo lahko gradi na obsežnem predznanju slovanskih jezikov, drugi mora usvojiti povsem nov jezikovni sistem; nekdo mora po hitrem postopku razviti bralno razumevanje, da se usposobi za branje zgodovinskih virov, medtem ko je za drugega bolj važno govorno sporazumevanje, ki bo uporabno ob naslednjem obisku Slovenije."