Matic Majcen
Na začetku filma Ljubljeno bitje (El ser querido) spoznamo Estebana Martineza (Javier Bardem), legendarnega filmskega režiserja, dvakratnega oskarjevca, sicer znanega tudi po svojih konfliktnih odnosih z igralci, kako v restavraciji sede za mizo nasproti Emilie (Victoria Luengo), svoje hčerke. Ona si ne zna predstavljati, kaj bi lahko bila tema pogovora, saj sta bila z očetom vedno odtujena. Čeprav je Emilia igralka, to kajpak ne more biti tema pogovora, ker sta tudi v poklicnem smislu vsak na svojih bregovih.
A prav za to gre. Esteban je svojo hčer povabil na kosilo, da bi ji ponudil vlogo v svojem novem filmu. Ona je šokirana – kaj naj bi ta gesta sploh pomenila? Poskus sprave ali očetovo izrabljanje družinske travme za lastne ustvarjalne namene? Emilia po oklevanju sprejme ponudbo in naslednji slabi dve uri filma spremljamo snemanje celovečerca, na katerem se njun konflikt dokončno razkrije, poglobi in na precej kompleksen način tudi razreši.
Epska sekvenca kot uvod v zgodbo
Omenjena dialoška sekvenca v restavraciji si podroben opisa zasluži tudi zaradi tega, ker so jo že ob premieri na filmskem festivalu v Cannesu opisovali kot eno najbolj nepozabnih v celotnem filmskem letu. Gre namreč za kar 20 minutni neprekinjen prizor, v katerem tako režiser in soscenarist Rodrigo Sorogoyen kot tudi igralca Javier Bardem in Victoria Luengo pokažejo vso svojo mojstrskost. Epski dialog je tlečim konfliktom primerno poln neprijetnih zdrsov, tišin, vidne nervoze in nerodnosti. Vsaka njuna izmenjava nosi težo preteklih zamer in prav to gledalce izvrstno uvede v naravo njunega odnosa.
Film vsebuje eno najbolj nepozabnih sekvenc leta
Dogajanje se od tu preseli na kanarski otok Fuerteventura, kjer režiser z veliko ekipo snema svoj celovečerec Puščava, zgodovinsko dramo o španski kolonizaciji Sahare v tridesetih letih minulega stoletja. Kot pričakovano, je celoten proces vse prej kot enostaven in na neki točki odnosi dejansko počijo. Režiser Rodrigo Sorogoyen si je nastajanje svojega filma zamislil kot nekakšno podvojitev tistega znotraj fiktivne pripovedi. Ljubljeno bitje ne daje vtisa strogo strukturiranega scenarističnega dela, temveč nas do klimaksa in razrešitve konflikta prav tako vodi zaporedje prizorov, ki pogosto dajejo vtis improvizacije. Že obilna 135-minutna dolžina filma nakazuje, da se odnos med protagonistoma v prvi vrsti razvija skozi občutja, ki na dan pridejo v dolgih sekvencah snemanja filma in pogovorov v zakulisju. Ta pristop Rodriga Sorogoyena je vsekakor drzen, a ko pridemo do konca, se vendarle porodi občutek, da prav ta nestrukturiranost tudi ovira pri doseganju bolj zadovoljujočega izida.
Podobnost s Sentimentalno vrednostjo
Sorogoyen ima svojevrstno "smolo", če jo lahko tako imenujemo, da je njegov film izšel v času, ko motiv odnosa med očetom in hčerjo v času ustvarjanja umetniškega dela v kolektivnem spominu še vedno odmeva zaradi velikega uspeha filma Sentimentalna vrednost (Sentimental Value, 2025) Joachima Trierja. Oba filma tudi s svojo metodo razgrinjanja pripovedi močno spominjata na zapuščino Ingmarja Bergmana in filmov, kakršen je Jesenska sonata (Höstsonaten, 1978). Rodrigo Sorogoyen je filmsko javnost s svojim prejšnjim, prebojnim filmom Zveri (As bestas, 2022) opozoril, da gre za pogumnega režiserja, ki se ne boji preizkušanja svežih receptov, a njegov tokratni film vendarle kaže tudi, da tovrstna raziskovanja niso nujno vedno v celoti uspešna.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
