Pranger, festival kritike, prevodov in branja poezije, je po več kot dveh desetletjih domovanja v Rogaški Slatini z okolico lani spremenil smer: organizatorji (KUD Pranger z Urško P. Černe na čelu) je izbral novi termin (pozno poletje namesto zgodnjega), novo lokacijo (Radovljica, Kranj) in novo formulo za kritiški izbor (trije izbrani kritiki odslej izberejo po dve pesniški zbirki in ne več treh, v fokusu je torej šest pesnikov/pesnic). "Kar pa ni novo, je tradicionalni pesniški večer v Ljubljani za pokušino izbranih poetik, preden se tri dni intenzivno poglobimo vanje," so povedali lani.
Letošnji, 23. Pranger se je začel preteklo nedeljo v Kranju, zaključil pa se bo to nedeljo v Kropi. Posvečajo se šestim pesniškim zbirkam z letnico 2025, ki so jih izbrali kritiki Varja Balžalorsky Antić, Vid Bešter in Majda Travnik Vode.
Vsak od kritikov je izbral dve pesniški zbirki, v naboru pa so Zgodbe o tebi Francija Novaka, Tišina Jerneja Grlja, Drevo, ki ga pišemo nihče Lukasa Debeljaka, Dnevnik zelene premičnice Marcella Potocca, Fance, Fance! Njene pesmi in pesmi zanjo Blaža Lukana ter Nekje notri je uho Tine Volarič. Festival je namenjen odpiranju prostora za poglobljene pogovore o poeziji, branju poezije, glasbi, jeziku, plesu in naravi, vse kritiške razprave o izbranih zbirkah pa bo vodila Diana Pungeršič.
V Kranju so najprej na Prangerju pred Prangerjem gostili kritičarko Laro Gobec in njene izbrane pesnike Laro Božak, Blaža Iršiča in Aljo Adam, zatem je bilo mogoče spoznati še letošnje slovenske goste nedavno končanega festivala Vilenica Ano Marwan, Natalijo Milovanović in Stefana Feiniga. (Tudi povezava s festivalom Vilenica je novost.)
Povezovalna nit festivala je - zaradi gostoljubja in sodelovanja z lokalnim okoljem - železo
V Radovljici je osrednji program s kritiškimi razpravami. Zaradi gostoljubja in vzpostavljenih sodelovanj z lokalnimi javnimi zavodi, društvi in posamezniki pa bo festival prvič gostoval še v Kropi, ki je nastala in se razvijala s proizvodnjo in predelavo železa, kar bo tudi povezovalna nit. Eden od dogodkov bo konceptualna debata Poezija & železo. Festival se letos prvič povezuje tudi s Knjižnico slepih in slabovidnih Minke Skaberne, saj želijo aktivneje pristopiti k izboljšanju dostopnosti in inkluzivnosti. V ta namen začenjajo zbirko Prangerjevih pesniških izborov v brajici, vsako leto pa nameravajo iz vsake izbrane zbirke natisniti pet pesmi. Izbrani tuji jezik letošnjega festivala je slovaščina, v katero bo prevajalska ekipa pod vodstvom Stanislave Chrobakove Repar prevajala izbrane pesmi, so sporočili iz KUD Pranger.
Srečanje poezije in železa?
"Kako in kje, če sploh, se poezija zares lahko sreča z železom? Pogosto slišimo sicer, da nekdo kuje rime, čeprav vemo, da ni kovač, in verjetno niti pesnik, četudi se ukvarja z verzi. Povezava, ki ni le metaforična, temveč neposredna, je železov oksihidroksit s kemijsko formulo FeO(OH). Prvi ga je opisal nemški mineralog Johann Georg Lenz in ga leta 1806 poimenoval goethit po pesniku Johannu Wolfgangu Goetheju, ki je bil velik ljubitelj geologije. Goethit je tudi železova ruda, včasih so iz nje pridobivali železo in jeklo. Če jo zmeljemo, dobimo rumeno, če jo segrejemo pa tudi rdečo okro, najstarejše barvilo, s katerim je prve podobe na stene votlin risal človek že v kameni dobi. Ima poezija danes, ko spet 'sekajo bridka jekla', v novi 'železni dobi', ki ji ne moremo uiti niti s hitro železnico, še kakšno drugo železo v ognju?"
(Uvod arhitekta, urbanista in esejista Janka Rožiča v esej Poezija, kritika, železo in Alpe)
