Festival Maribor: Na varno v podzemlje

Festival Maribor (FM) je zelo naklonjen manj konvencionalnemu predstavljanju resne glasbe. Temu prilagaja tudi prizorišča. Že sam prostor je namreč lahko še kako poveden in v sinergiji s tematiko. Lani je koncert, posvečen žrtvam gulagov in koncentracijskih taborišč, z izvedbo v kapeli nekdanje kaznilnice pridobil še dodatno težo. Kratkotrajna zvočna motnja, ko je mimo peljal vlak, je občutke le še okrepila. Precej slabše pa se je ob koncu tedna odrezal Sodni stolp. V neposredni bližini je namreč hkrati potekala hrupna tehno zabava, ki je preglasila akustični koncert. A tudi za to se je letos našla rešitev: evakuacija v podzemlje.

V soboto zvečer so izpod tribune bližnjih Minoritov spet hrumeli elektronski zvoki. A v notranjost kletnega Kluba KGB niso prodrli. Prostor ima sicer dolgo tradicijo koncertov, predstav ter drugih kulturnih dogodkov ob gostinski ponudbi v prijetno domačem vzdušju. Odkar sta se upokojila legendarna Doda in Bongo (zakonca Pernat) ter predala vodenje naslednikom, se je frekvenca sicer zmanjšala; a kaže, da spet oživlja.

Kabaretni Schubert

Prispevek k temu je tudi koncert, imenovan Kameleonski poljub, v izvedbi dunajske skupine The Erlkings. Ime je dobila po pravljičnem bitju iz germanske mitologije, grozljivi gozdni prikazni, ki nastopa tudi v delih bratov Grimm in znani Goethejevi pesmi. To je uglasbil Franz Schubert (1797-1828), eden največjih mojstrov samospeva. Večinoma je zanje uporabil dela nemških romantičnih pesnikov, ki jih prevevajo ljubezenska čustva, hrepenenje in svetobolje, praviloma pa imajo žalosten konec. A zasebno je bil menda kar radoživ in razposajen.

Dvojnost lika in dela je navdih za duhovito humorne predelave njegovih samospevov. Frontman je ameriški pevec in kitarist Bryan Benner, ki izhaja iz tradicije protestnih kantavtorjev z Bobom Dylanom na čelu. Poje v angleščini - a bolj kot prevodi so besedila prepesnitve z omiljeno tragiko. Med skladbami v kabarejski maniri opisuje njihov pomen in nastanek. Spremljajo ga klasični glasbeniki - Hrvat Ivan Turkalj (violončelo) ter Avstrijca Simon Teurezbacher (tuba) in Thomas Toppler (bobni, vibrafon, tolkala) -, ki pa si ne postavljajo omejitev. In tako še vedno prepoznavni Schubert zveni kot latinojazz, neapeljska kancona ali plesna folk glasba irskih pubov, reggae, rock, country, swing, dixieland, jodlanje pa še marsikaj, prepleteno v izvirno novo celoto.

Platonični ljubezni in povezavi glasbe s pisano besedo je bil posvečen ponedeljkov večer v Umetnostni galeriji Maribor (UGM). Rezidenčni glasbeniki - Jonian Ilias Kadesha, Maria Ioudenitch in Geneva Lewis (violine), Emma Wernig (viola) ter Tim Posner (violončelo) - so prepričljivo izvedli godalna kvarteta, ki ju je v svojem najbolj plodnem poznem obdobju ustvaril Leoš Janaček (1854-1928).

Leta 1917 je takrat že neformalno ločeni češki skladatelj in etnolog spoznal 38 let mlajšo poročeno žensko Kamilo Stösslovo, ki ga je navdihovala vse do smrti. Napisal ji je več kot 700 pisem. Intimna pisma je tudi naslov druge izvedene skladbe iz leta 1928, ki jo je avtor označil kot svoje najbolj zrelo delo. Prva skladba je Kreutzerjeva sonata, nastala leta 1923 na podlagi novele velikega ruskega realista Leva N. Tolstoja (obravnava umor žene, ki ga zagreši ljubosumni mož), pa tudi Beethovnove skladbe, ki ji je dala ime. Umetniški vodja FM Mate Bekavac se je temeljito poglobil v Janačkovo ustvarjalnost, navezave na literaturo in osebna občutja ter zapisal komentarje, ki so skozi pripovedi igralca Davorja Herge pred skladbama in med stavki - skupaj z odlomki iz pisem, novele in zapisov pisateljeve žene (v posneti izvedbi Mateje Pucko) - poskrbeli za boljše razumevanje polnega avditorija.

Modernizem ali film

Vmesne zgodbe so še bolj pomembne za ohranjanje pozornosti mlade publike. Po sobotnem koncertu za dojenčke v Viteški dvorani so v Dvorani Union v torek pripravili še koncert za otroke, posvečen živalim. Izumrle dinozavre je v Jurskem izletu uglasbil francoski skladatelj Guillaume Connesson (1970). Tako po formi serije miniatur kot po zasedbi (godalni kvartet, dva klavirja, klarinet, flavta, ksilofon in kontrabas) se je zgledoval po znanem delu Živalski karneval, ki ga je leta 1886 ustvaril Camille Saint-Saëns (1835-1921) - a bolj za šalo (za časa življenja sploh ni dovolil javne izvedbe). Z vključitvijo pianistov med živali se je malce ponorčeval tudi iz sebe, z zelo upočasnjeno temo popularnega Kankana v Želvah pa še nekoliko bolj iz Jacquesa Offenbacha (1819-1880), ki mu je očital cenenost in komercialno plehkost.

Večer pred začetkom Festivala Najstarejše trte pa še koncert v impozantni in primerno akustični Vinagovi kleti. Pravzaprav nekakšen podaljšek uvodnega in dodatna razlaga domneve, da so se romantični pristopi v sodobni glasbi ohranili predvsem v filmskih partiturah. Rezidenčni glasbeniki ter Bekavac (klarinet) in nemško-britanski pianist Nicholas Rimmer so v prvem delu izvedli mladostna dela skladateljev dunajske šole - sicer modernistov, ki pa so sprva izhajali iz pozne romantike. Počasni stavek za godalni kvartet je Anton Webern (1883-1945) napisal leta 1905. Štiri skladbe za klarinet in klavir je Alban Berg (1985-1935) ustvaril leta 1913. Ernst Křenek (1900-1991), ki je kasneje emigriral v ZDA, je Serenado za klarinet in godalni trio napisal leta 1919, še kot študent.

Erich Wolfgang Korngold (1897-1957), ki je kot mladenič veljal za čudežnega dečka, pa je tudi kasneje ostal zvest romantičnim pristopom. Leta 1934 je začel sodelovati s hollywoodskimi studii, leta 1938 pa se je (na begu pred nacizmom - bil je judovskega rodu) stalno naselil v ZDA in postal eden prvih ter z dvema oskarjema tudi najuspešnejših filmskih skladateljev. Kvintet op. 15, ki so ga odigrali po premoru, je še na Dunaju napisal že leta 1921.

Pa še nepomembna, a pomenljiva opazka: njega dni je bilo v navadi, da so glasbenice po koncertu dobile cvetje, glasbeniki pa buteljke. Zadnje čase vsi dobijo le cvetje. Po koncertu v Vinagovi kleti so dobili oboje. Kot je pravično in se - sploh v takem okolju - tudi spodobi ...