Hirokazu Koreeda je na svoji skoraj 30-letni poklicni poti vedno veljal za režiserja z zelo jasno in enotno tematsko naravnanostjo. V njegovih filmih je bilo venomer moč pričakovati, da bodo v ospredju zgodbe o družinskih odnosih in da bodo te podane izredno nežno, pazljivo, že skorajda sramežljivo. Koreeda je v tem smislu neposreden potomec režiserjev, kakršna sta Mikio Naruse in Jasudžiro Ozu. Še zlasti slednji je sredi minulega stoletja svetu predstavil nekoliko drugačno podobo Japonske, kot se je pojavljala v filmih mednarodno prepoznavnega Akire Kurosave. Japonci so bili v Ozujevih filmih skromni, prizemljeni ljudje, ki so se težko spoprijemali s tehnološkimi in duhovnimi spremembami, ki jih prinaša sodobni kapitalizem. Tudi Koreeda nam v svojih filmih poskuša prikazati prav takšno sliko svoje dežele.
Njegov novi film Tatiči, prejemnik prestižne zlate palme na filmskem festivalu v Cannesu, zaradi teh dolgotrajnih povezav ne predstavlja presenečenja v opusu tega 56-letnega režiserja. Pravzaprav ima ta film pod površjem mnogo skupnega z režiserjevo prejšnjo uspešnico Kakršen oče, takšen sin, ki smo jo v kinih pri nas gledali leta 2013. Zgodba Tatičev morda res opisuje pojav revščine v današnji japonski družbi, a znova preko otrok in njihovih odraslih skrbnikov. Ti v procesu vzgoje iz različnih vzrokov ponovno sprejemajo napačne etične odločitve, Koreeda pa tukaj znova pokaže, da je izredno spreten v obravnavanju te tematske osi. Režiser se je namreč uspešno izognil pasti, da bi film imel značaj tako imenovane "pornografije revščine" – tematiko materialnega obubožanja na velikem platnu dandanes pogosto videvamo pod sila sumljivimi avtorskimi motivi, ko režiserji revne otroke na cenen način uporabijo za to, da bi gledalcu s čim bolj neposredno segli v srce. Koreede takšna instantnost nikoli ni zanimala – gre preprosto za preveč prekaljenega in izkušenega avtorja, ki se s tovrstnimi motivi ukvarja že tako dolgo, da se predobro zaveda, s kakšno veliko mero odgovornosti se je treba lotiti portretiranja najmlajših.
Dobro je, da takšni filmi postanejo mednarodne uspešnice
