Druga plat Japonske

Matic Majcen
21.12.2018 15:38

Filmska kritika: Japonski režiser Hirokazu Koreeda je s filmom Tatiči posnel še en srčen film o otrocih, ki pa je kljub velikemu mednarodnemu uspehu precej pričakovan korak v avtorjevi dolgi karieri

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Film o revežih, a brez "pornografije revščine"
Fivia

Hirokazu Koreeda je na svoji skoraj 30-letni poklicni poti vedno veljal za režiserja z zelo jasno in enotno tematsko naravnanostjo. V njegovih filmih je bilo venomer moč pričakovati, da bodo v ospredju zgodbe o družinskih odnosih in da bodo te podane izredno nežno, pazljivo, že skorajda sramežljivo. Koreeda je v tem smislu neposreden potomec režiserjev, kakršna sta Mikio Naruse in Jasudžiro Ozu. Še zlasti slednji je sredi minulega stoletja svetu predstavil nekoliko drugačno podobo Japonske, kot se je pojavljala v filmih mednarodno prepoznavnega Akire Kurosave. Japonci so bili v Ozujevih filmih skromni, prizemljeni ljudje, ki so se težko spoprijemali s tehnološkimi in duhovnimi spremembami, ki jih prinaša sodobni kapitalizem. Tudi Koreeda nam v svojih filmih poskuša prikazati prav takšno sliko svoje dežele.
Njegov novi film Tatiči, prejemnik prestižne zlate palme na filmskem festivalu v Cannesu, zaradi teh dolgotrajnih povezav ne predstavlja presenečenja v opusu tega 56-letnega režiserja. Pravzaprav ima ta film pod površjem mnogo skupnega z režiserjevo prejšnjo uspešnico Kakršen oče, takšen sin, ki smo jo v kinih pri nas gledali leta 2013. Zgodba Tatičev morda res opisuje pojav revščine v današnji japonski družbi, a znova preko otrok in njihovih odraslih skrbnikov. Ti v procesu vzgoje iz različnih vzrokov ponovno sprejemajo napačne etične odločitve, Koreeda pa tukaj znova pokaže, da je izredno spreten v obravnavanju te tematske osi. Režiser se je namreč uspešno izognil pasti, da bi film imel značaj tako imenovane "pornografije revščine" – tematiko materialnega obubožanja na velikem platnu dandanes pogosto videvamo pod sila sumljivimi avtorskimi motivi, ko režiserji revne otroke na cenen način uporabijo za to, da bi gledalcu s čim bolj neposredno segli v srce. Koreede takšna instantnost nikoli ni zanimala – gre preprosto za preveč prekaljenega in izkušenega avtorja, ki se s tovrstnimi motivi ukvarja že tako dolgo, da se predobro zaveda, s kakšno veliko mero odgovornosti se je treba lotiti portretiranja najmlajših.


Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta