Štiriintridesetletnica iz Kotor Varoša v BiH je prišla na sezonsko delo skupaj z mlajšo sestro Nikolino Slavnić. Nikolina je preživela ognjeno ujmo, vendar je sestro zadnjič videla sredi plamenov in gorečih avtomobilov na jadranski magistrali. V pretresljivi izpovedi za Slobodno Dalmacijo je zdaj podrobno opisala, kaj se je dogajalo med njunim begom in kako sta se v nekaj minutah znašli sredi ognja, iz katerega ni bilo več jasnega izhoda.
Nikolina je delala na recepciji turističnega objekta pri Omišu, Dragana kot sobarica. V večernih urah 13. avgusta sta opazili požar, vendar se jima je zdelo, da je dovolj daleč. A so se razmere nenadoma spremenile. Zmanjkalo je elektrike, gostje so začeli zapuščati apartmaje in pakirati, zavladala je panika. Nikolina pravi, da takrat sestri in njuna sodelavka sploh niso vedele, da je bila odrejena evakuacija. Opozorila jih je soseda.
Počakale so, da odide še zadnji gost
Tri ženske so počakale, da je objekt zapustil še zadnji gost. Dim je bil že gost, veter je nosil pepel in žareče delce, vendar so se pred odhodom vrnile po svoje kovčke. Nikolina pravi, da ne ve, zakaj so to storile. Uspelo jim je svoje stvari zložiti v službeni caddy in odpeljale so se navkreber proti jadranski magistrali. Morje je bilo blizu, vendar terena niso poznale in niso mogle vedeti, ali obstaja varna pot do obale. Ko je Nikolina videla, da drugi vozijo proti Omišu, se je odločila, da jim bo sledila. Na magistrali je že vladal kaos. Ogenj je caddy zajel skoraj takoj, ko so zapeljale na cesto. Temperatura v vozilu je naglo narasla, motor pa ugašal. Nikolini ga je uspelo znova zagnati in prevoziti še kratko razdaljo, nato pa se je ustavil, plastika se je začela taliti, plameni so se širili po vozilu. Spoznala je, da morajo ven.
Dragana je bila takrat še ob sestri. Nikolina je stekla proti morju, prepričana, da sestra teče za njo, vendar je po nekaj metrih videla, da gori tudi pobočje pod cesto. Poti do obale ni več mogla najti.
"Lasje so se mi vneli. Tekla sem bosa," je opisala usodne trenutke. Okoli nje so goreli avtomobili, plameni so se širili za ljudmi, ki so poskušali pobegniti. Ko se je spet ozrla, je bila Dragana kakšnih sto metrov za njo, s kovčkom v roki. Zavpila ji je, naj odvrže kovček in teče. Nato so med njima že spet švigali plameni. Sestre ni več razbrala, ogenj je cesto popolnoma zaprl. Nikolina pravi, da se ji ta podoba nenehno vrača: nemočna sestra s kovčkom nekaj deset sekund, preden jo je zadnjič videla.
Ženska iz Stanićev jo je potegnila v avto
Na koncu sta jo v avto vzeli mati in hči iz Stanićev. Ko jima je govorila, da se morajo ustaviti, ker je Dragana ostala za njo, ji je voznica odvrnila, da bo, če se vrne, umrla tudi sama. Del poti so nadaljevale peš. Šele takrat je Nikolina ugotovila, da ima opekline na podplatih zaradi razbeljene ceste. Imela je tudi poškodbo glave in roke, vendar pravi, da v tistem trenutku skoraj ni čutila bolečine. Poskušala je le najti sestro.
Več ur je preverjala vozila nujne medicinske pomoči, kraje, kamor so pripeljali evakuirane, in bolnišnice. Upala je, da je Dragano kdo pobral z avtomobilom, da se je spustila do morja ali da so jo evakuirali s čolnom. Ena od hudo poškodovanih žensk, za katero je družina za kratek čas pomislila, da bi lahko bila Dragana, je bila njuna sodelavka, ki je pobegnila skupaj z njima.
Draganina sestra pravi, da ne krivi ne ljudi ne kraja, kjer sta delali, ne Hrvaške. "Samo žal mi je, da je morala moja Dragana končati življenje na tak način."
