Nogomet je predstavljal življenje, ki si ga je 26-letna Faten Ben Omar El Azizi vedno želela. Dolgo časa je igrala v maroški regionalni ligi za klub Maghreb Atlético Tetuán. Svoje sanje o boljši prihodnosti v Evropi je poskušala uresničiti s plavanjem iz Maroka do španske enklave Ceuta, a je pri tem tragično umrla. Njena mati je prav na dan tragedije prejela telefonski klic, da so Faten odobrili vizum za Španijo.
Faten je na nogometnem igrišču preživela veliko časa, saj je oboževala treninge. Kljub temu od igranja v ženski ligi ni mogla preživeti. Za zmago je prejela približno 25 evrov, za poraz pa ni dobila ničesar. Ta znesek ni zadostoval za preživljanje matere, bratov in sester. Faten je namreč skrbela za družino, saj ji je oče umrl, ko je imela komaj 12 let. Da bi zaslužila dovolj za preživetje, je ob igranju nogometa delala tudi na najstarejšem pokopališču v Tetouanu, kjer je čistila grobove in obiskovalcem prodajala šopke bazilike.
Množični poskusi prečkanja meje in iskanje boljšega življenja
Mlada nogometašica je utonila 30. julija med plavanjem proti španskemu ozemlju. Po podatkih organizacije za pravice migrantov Caminando Fronteras je Faten ena izmed najmanj 141 oseb, ki so umrle med množičnim prečkanjem meje v severni Afriki prejšnji mesec, poroča The Guardian. Večina umrlih, ki so utonili ali so jih zmečkali na kopenski meji, je bila mlajša od 35 let.
Tragedije se vrstijo manj kot leto dni po nizu protestov mladih po vsem Maroku. Protestniki kritizirajo državo, da premalo vlaga v zdravstvo in izobraževanje, medtem ko ogromno denarja namenja za gradnjo dragih stadionov. Maroko se namreč pripravlja na soorganizacijo svetovnega prvenstva leta 2030 s Španijo in Portugalsko. Skoraj 40 odstotkov mladih v starosti od 15 do 24 let v Maroku nima zaposlitve, minimalna bruto plača v zasebnem sektorju pa znaša okoli 300 evrov na mesec.
Klic iz konzulata in nepredstavljiva družinska tragedija
Mati Jamilla se spominja jutra 30. julija, ko je prejela usodni telefonski klic. Uradnik na drugi strani linije je iskal Faten in materi sporočil, da so hčerki odobrili španski vizum in da ga lahko prevzame na konzulatu v Tangerju. Mati pravi, da sploh ni vedela za hčerkino vlogo za vizum. Ne razume, zakaj se je Faten odločila tvegati na morju, če je že čakala na uradni odgovor. Predvideva, da je hči vizum poskušala pridobiti po neuradnih poteh in ni pričakovala pozitivnega odgovora.
Družina je po izginotju Faten iskala celo noč. Naslednji dan je pred njihovo hišo prišel mladenič in jim povedal, da je Faten med prečkanjem meje udarila z glavo in umrla. Mati ni zbrala moči, da bi vstopila v prostor s trupli in identificirala hčer, to nalogo je prevzela njena sestra.
Družinska tragedija pa se s tem ni končala. Mati Jamilla je kasneje ugotovila, da sta se na nevarno pot proti Ceuti odpravila tudi njena druga dva otroka. Najstarejši sin je uspešno prispel na špansko ozemlje in se ji že oglasil, medtem ko mati še vedno z grozo čaka na novice o svoji 14-letni hčerki. "Zdaj sem ostala sama, brez otrok," v solzah zaključuje Jamilla.
