Pred sodiščem v francoskem mestu Melun poteka sojenje staršema, ki ju obtožnica bremeni odrekanja nege in hrane, kar je povzročilo smrt njunega otroka. Dvajsetmesečni deček Malik je aprila 2019 umrl na svojem domu v mestu Savigny-le-Temple. V času smrti je tehtal zgolj štiri kilograme, čeprav povprečna teža otrok pri tej starosti znaša med 10 in 12 kilogramov, poroča francoski časnik Le Parisien.
Oče trdi, da se je zanašal na besede žene
Deček je zadnji zdravniški pregled opravil, ko je bil star 11 mesecev. Pediatra je takrat močno zaskrbel padec teže in je materi svetoval nujno hospitalizacijo. Mati otroka ni nikoli odpeljala v bolnišnico, deček pa je kasneje doma umrl od lakote. Sodnik Benjamin Jungman je med sojenjem ostro zaslišal očeta Alija in ga vprašal, zakaj sina več tednov po rojstvu ni obiskal v bolnišnici ter zakaj ni vedel, kateri zdravnik ga zdravi. Oče je mirno odgovarjal, da je bil pogosto odsoten in da se je zanašal na informacije, ki mu jih je posredovala žena. Svojo vlogo je komentiral z besedami: "Nisem bil na višini svojih odgovornosti."
Tožilec Jean-Michel Bourlès je bil med obravnavo zelo neposreden. Očetu je dejal: "Takšne prizore smo v preteklosti videvali le v državah, ki jih je prizadela huda lakota." Očeta je vprašal, ali se zaveda, da je njegova malomarnost pripeljala do smrti otroka. Oče na sodišču ni zmogel pogledati fotografij svojega mrtvega sina in je priznal, da ga bo vprašanje lastne malomarnosti spremljalo vse življenje.
Materina izolacija in strah pred možem
Mati Noémie se je po navedbah s sodišča povsem zaprla vase. Postala je obsedena z idejo popolne žene, ki ne sme razočarati svojega moža in mora imeti vse pod nadzorom, da bi se izognila njegovi jezi. Za svojo drugo nosečnost je najprej povedala varuški starejšega sina, saj se je bala moževe reakcije. Ko je mož za nosečnost izvedel od varuške, se je močno razjezil. Noémie je prvega otroka rodila pri 18 letih, Malika pa leto kasneje. Njen oče se ji je po prvi nosečnosti odrekel, mati pa ji je rojstvo otroka zunaj zakona nenehno očitala.
Zaradi slabih odnosov z lastno družino je moževa družina postala njeno edino zatočišče. Kljub temu je mlada mati ostala izolirana in je še naprej ignorirala zdravnikova opozorila o nujnem zdravljenju otroka. Psihiatrinja Magali Bondon-Bruzel je očeta opisala kot resnega in organiziranega človeka, ki je zelo ponosen nase. Za mater je ocenila, da je izjemno inteligentna, a ima zelo slabo samopodobo in pomanjkanje samozavesti. Čeprav se počuti osamljeno, se je na takšno življenje navadila. Psihiatrično izvedensko mnenje ugotavlja, da njena izolacija lahko pojasni okoliščine tragedije, a ne zmanjšuje odgovornosti obeh staršev za smrt njunega otroka.
