Za srečanje z Vladimirjem Boiso smo se dogovorili na parkirišču pri Hali Tivoli, v kateri je kot košarkar v zgodnjih dvajsetih navduševal v dresu takrat močne Olimpije. V Slovenijo je prišel pri 17 letih, zeleni dres je nosil med letoma 2001 in 2005 ter v sezoni 2010/2011. Z značilnim nasmehom in mladostno frizuro nas je zdaj 40-letnik počakal v bližini kioska s hitro prehrano in takoj navrgel anekdoto iz košarkarskih dni.
"Enkrat sem po tekmi prišel do pulta, kjer me je že čakal obrok, čeprav je bila vrsta zelo dolga. Ljudem se je snelo, prepoznali so me in začeli so spraševati, zakaj preskakujem vrsto. Delavec za pultom pa jim je rekel, da če bi oni pojedli toliko, kot pri njih jaz, bi tudi imeli prednost," je Gruzijec dejal v ljubljanski govorici, ki jo je prevzel v dobrih dveh desetletjih, odkar ima v Sloveniji bivališče. Na parketu je bil poznan kot borec, ob njem pa kot sproščen in prijeten sogovornik. Takšen je tudi danes. Podpredsednik gruzijske košarkarske zveze, ki se je poročil s Slovenko in ima dva otroka, z družino živi v Podutiku, v domovino pa se rad vrača. Tudi zaradi posla, ki se ga je lotil po profesionalni karieri leta 2012. V Gruziji z družino pridelujejo vina, pri kletarjenju se zgleduje po tradicionalnih postopkih, ki so stari tudi do osem tisoč let, belo grozdje fermentira in se macerira v starih kvevrih (amforah), ki so zakopane v zemljo. Ponosen pa je predvsem na gruzijski brandy, s katerim počasi osvaja slovensko tržišče.
Je težko združevati tako različni panogi, kot sta košarka in prodaja vina ter žganja?
"Razmišljal sem, da bi ju združil, a sem nato ugotovil, da je bolje, da košarko ločim od vina. Lahko je moteče, velikokrat dobim sestanek, ker sem Boisa, košarkar. Ko pa začnem govoriti o vinu, so vsi šokirani, saj so pričakovali košarkarja in ne vinarja. Mi je pa všeč, da je zdaj razmerje klicev že izenačeno. Polovica jih je zaradi košarke, druga zaradi vina in brandyja. Zgodba dobro napreduje. Še vedno pa veliko ljudi ni pozabilo, da sem igral košarko pri Olimpiji."
Kako pogosto primete v roke žogo?
"Ko sem nehal s profesionalno košarko, se je pet let nisem dotaknil. Pred tremi leti sem začel znova igrati in prav uživam. A igram s 'penzioneri', z nikomer, ki je košarko igral resno. Enkrat sem šel z 'napaljenimi', pa sem ugotovil, da tega nočem. Če vidim, da je nekdo zelo zagnan in borben, raje neham, ker je tega bilo zame dovolj."
Spremljate Olimpijo? Večkrat ste po koncu kariere izrazili naklonjenost klubu, se spogledovali tudi s funkcijami.
"Košarko spremljam, da. Na to vprašanje je težko odgovoriti."
Zakaj?
"Veliko dobrih stvari se je zgodilo, znova se v Ljubljani igra vrhunska košarka, stvari so urejene, naredila se je čistka, ljudje so profesionalni, klub je organiziran, a je nekako težko zame kot navijača. Svoja otroka učim patriotizma, da je zelena barva najlepša, da če se zgodijo porazi, je treba vztrajati in biti zvest. In verjetno bo potreben čas, da bom sprejel združitev Cedevite in Olimpije v en klub. Trenutno neke velike pripadnosti do Cedevite Olimpije ne čutim, niti je ne zaznam pri otrokoma. Še enkrat pa poudarjam, da delajo vrhunsko, imajo vrhunskega trenerja, Jurica Golemac je prvi kandidat za prevzem gruzijske reprezentance. (smeh)"
Verjetno je občutek za vas drugačen, ko stojite pred halo Tivoli, kjer ste recimo leta 2002 osvojili regionalno ligo (za zmaje so igrali še Jiri Welsch, Jurica Golemac, Vlado Ilievski, Beno Udrih, Stipe Modrić, Jure Zdovc in drugi, trener je bil Zmago Sagadin, op. p.), ali pred Stožicami, kjer ste prav tako igrali?
"Ja in ne. Tukaj smo imeli najboljša leta, a življenje gre naprej. Kaj je za človeka najbolje? Da vidiš napredek, da doživiš kaj novega, da vidiš novo dvorano, lepo garderobo, da so stvari fine. Tudi samozavest je takrat večja. Ja, v Tivoliju doživiš neko nostalgijo, toploto, a fajn je, ko imaš novo, veliko, lepo garderobo. Nasprotnik bi v Tivoliju bolj trepetal, v Stožicah pa se igralci bolj počutijo kot gospodje."
Vaš nekdanji kapetan in trener pri Olimpiji Jure Zdovc je postal član hiše slavnih.
"Že prvo leto pri Olimpiji mi je bil kapetan, takrat sem bil mlad igralec in verjetno si predstavljate, kakšen odnos je to bil, saj je bila razlika v letih velika. Zelo sem ga spoštoval, saj je bil zelo izkušen. Bil je tudi moj trener, vidimo, da je v tem poklicu še vedno uspešen. Za seboj ima eno najboljših karier slovenskih košarkarjev sploh in zasluženo je del hiše slavnih. O njem samo pozitivne stvari, veseli me, da še en Slovenec postaja 'Hall of fame', saj je to dobro za šport in košarko v Sloveniji."
Pravite, da otroka vzgajate v ljubezni do Olimpije. Kaj to pomeni?
"Recimo to, da ne maram vijoličaste barve. (smeh) Lahko rečem, da sovražim Maribor, a ga spoštujem, ker vem, kako pripadne navijače in ljudi ima Maribor. Najboljši derbiji v Sloveniji so med Olimpijo in Mariborom v nogometu, Olimpijo in Krko v košarki ter OIimpijo in Jesenicami v hokeju. Rivalstva niso nič slabega, pomenijo željo biti boljši, med rivali obstaja spoštovanje. Tudi jaz imam sosede, ki pravijo, da so viole, pa jim rečem, kaj pa počnete v Ljubljani, a se šalimo. Prav to mi je všeč, pripadnost in zvestoba, zdravo rivalstvo je samo nekaj pozitivnega."
Gruzija bo sogostitelj Eurobasketa 2022. Ob razglasitvi držav gostiteljic ste dejali, da bo to dobro za razvoj košarke v vaši domovini.
"Da. Veliko polemik je bilo, ko smo kandidirali, ker da še nimamo dvorane. Veseli me, da jo bomo zaradi tega zgradili. To pomeni, da se bo zaradi košarke v državi zgodilo nekaj velikega, cela Gruzija bo ponosna. Nimamo tako dobrih dvoran v vsaki šoli, kot je to pravilo v Sloveniji, zato vsaka nova infrastruktura nekaj pomeni. Tudi evropsko prvenstvo v Sloveniji leta 2013 je na razvoj športa pozitivno vplivalo, vpis v košarkarske šole je bil takrat največji. Velika tekmovanja so dobra zaradi popularizacije, hkrati pa je tukaj tudi posloven vidik. Pred kratkim smo podpisali partnerstvo s Turki, ki bodo v naši skupini, pričakujemo veliko ljudi, v drugem bobnu bo pri nas igrala Rusija, kar je tudi dobro, ker so blizu. Za ostale nasprotnike bomo izvedeli 30. aprila."
Slovenija v Gruziji ne more igrati, ker je iz tretjega bobna Turčija.
"Prosil sem Košarkarsko zvezo Slovenije, da pridejo v našo skupino, pa niso želeli. Zakaj? Morda se nas bojijo. (smeh) No, verjetno zato, ker je Gruzija daleč, KZS pa si verjetno želi navijače na tribunah, saj so ti velika podpora Sloveniji. Lažje bodo potovali na Češko, v Italijo ali Nemčijo."
Kako vidite slovensko reprezentanco po velikem uspehu leta 2017?
"Po moje bo isto, če bodo prišli vsi najboljši. Prepričan sem. Je pa veliko odvisno od tega, kdo bo lahko prišel na prvenstvo."
Se zbujate ponoči in spremljate NBA?
"Če se ne zbudijo, si večina športnih ljubiteljev v Sloveniji zjutraj pogleda vsaj statistiko Luke Dončića in Gorana Dragića. Enako je pri meni. To je na neki dober način v Sloveniji že postalo bolno. Oba sta odlična. Dončić je fenomen. Dragić je z Eurobasketom dokazal, kako kvaliteten je, da ne govorim o njegovi življenjski plati, poznam ga, res je nekaj posebnega."
Vaša hči prav zdaj igra v finalu ženske odbojkarske lige, pri 17 letih je med mlajšimi v ekipi Calcita. Gresta otroka po vaših stopinjah?
"Tudi žena je bila nekdaj rokometašica, tudi ona je igrala za Olimpijo, drugače ne more biti. (smeh) Všeč mi je, da sta si izbrala svoje športe. Hči igra odbojko, tudi moja starša sta bila odlična v tem športu v Gruziji, morda so tukaj odločili geni. Sin igra nogomet, star je 13 let, trenutno je pri Iliriji. Všeč mi je, da sta se odločila za svoj šport. Odbojka je zame zelo lep ekipni šport za ženske."
Kako je doživljala prekinitev finalne serije, ko se je ustavilo javno življenje, s tem pa vrhunski šport?
"Težko ji je bilo. Ustavitev športa je odločitev, ki na otroke slabo vpliva. Slovenija je v svetu poznana zaradi športnikov, a se do njega včasih obnašamo nepravilno. Če že pogledamo, kako nekatere odločitve sprejemajo v drugih državah, mi ni jasno, zakaj je bila zdaj Slovenija edina v Evropi brez tekmovanj. Nelogično se mi zdi. Ne gre zame, gre za otroke. Nekateri so v ključnem obdobju razvoja in kariere, izpad treningov jih lahko zaznamuje. Če so si nekateri šport izbrali za kariero, lahko to pomeni prekinitev njihovih karier."
Se pogosto odpravite v Gruzijo? Tako funkcija podpredsednika košarkarske zveze kot razvijanje blagovne znamke vin in žganja Boisa sta gruzijski zadevi, vi pa živite v Ljubljani.
"Leta 2013 sem začel delati pri košarkarski zvezi, prva štiri leta sem bil v Gruziji res veliko, več kot polovico časa, ker sem prvič delal kot funkcionar, zelo sem bil zagnan. Leta 2014 sem začel delati z vinom. Podpredsednik organizacije sem postal leta 2017 in takrat smo se odločili, da skrbim za člansko reprezentanco in za nekaj projektov. Zadnja štiri leta sem v Gruziji skupno tri do štiri mesece na leto. Za vinograd skrbi sestra, ki je tudi direktorica mojega podjetja, od trgatve naprej in pri kletarjenju pa je glavna skrb moja. Če bi želel opravljati delo v vinogradu, bi moral biti vseskozi tam."
"V Gruziji nimamo tako dobrih dvoran v vsaki šoli, kot je to pravilo v Sloveniji"
Kakšno vino pridelujete? Gre za ekološko vinogradništvo?
"Ne gremo se povsem ekološkega vinogradništva, imamo pa nekakšno mejo, škropljenja je malo, če je vreme slabo, je potrebno. Najprej sem imel idejo, da bo vse bio, brez filtriranja, brez žvepla in črpalk. Zdaj smo to nekoliko spremenili, vseeno pa delamo na tradicionalni gruzijski način, s kvevri, vino pa pred polnitvijo minimalno filtriramo in žveplamo, da je elegantno. Vseeno gre za butično pridelavo, ki je kvalitetnejša in bolj naravna od industrijske."
Slovenski vinogradniki redko uporabljajo amfore. Vas prosijo za nasvet ali kontakte z gruzijskimi vinogradniki?
"V Sloveniji imam že veliko prijateljev med vinarji in trgovci z vini in vesel sem, da se dobro razumemo, da z mano delijo svoje poglede na ta posel in lahko si izmenjujemo izkušnje. Ni tako nedolžno, kot se morda zdi, da slovenski vinogradniki ne uporabljajo kvevrov, prav nasprotno. Nekateri imajo gruzijske kvevre že 20 let in delajo dobra vina, presenečen sem bil. Če povem po resnici, najboljše belo vino iz kvevra, ki sem ga pil, ni bilo gruzijsko, ampak od slovenskega vinogradnika v Italiji. Veliko Slovencev zna delati vina iz kvevrov, celo vrhunska vina."
Ste slovenska vina spoznavali že, ko ste kot mlad košarkar prišli k nam?
"Ne, tudi ko sem igral v drugih državah, na to nisem bil pozoren. Bil sem recimo v Italiji pri Sieni, a sem bil mlad, z ženo sva si takrat pogledala obalo, velika mesta, znamenitosti, nisem pa se zavedal, da sem živel v vinski regiji Chianti. Šele pred dvema letoma sva bila z ženo na obisku pri tamkajšnjih znancih, da sva to regijo okusila drugače. Saj sem kot košarkar spil kakšen kozarec, a da bi pomislil, da bo to kdaj moj posel, pa ne."
Koliko v promocijo vključujete svoja poznanstva iz košarke?
"Marko Milić pogosto vzame kakšno steklenico vina ali vinjaka, pokloni jih kot poslovna darila ali kaj podobnega, on je eden mojih največjih odjemalcev. (smeh) Veliko je takšnih ljudi, ki širijo dober glas. Na začetku poslovne poti to najbolj pomaga. Zelo pomembno je, da so odzivi pozitivni, ker če izdelek ni dober, ti niti promocija veliko ne pomaga. K sreči veliko slabih kritik nisem slišal, sploh pri brandyju, pri vinu pa tako vemo, da se lahko hitro kaj zgodi, ker je živa stvar. Gruzijsko vino je specifično, lahko ti je všeč, lahko pa tudi ne. Ni tako pitno vino, kot je veliko slovenskih, gruzijsko je bolj polno in kompleksno."
Kaj pa špricer? Poznate to pijačo? Se vam zdi dobra ali je mešanje z vodo podcenjevalno?
"Špricer? Seveda ga poznam. Ne nimam težav s tem, vino z vodo ni nič slabega, sploh če gre za lažja vina. Zameril pa bi, če bi nekdo vino mešal s kokakolo ali oro. (smeh)."
Kar nekaj športnikov že ima svoja vina. Ste ga morda pokusili od stanovskega kolega Saše Vujačića, ki je vinogradnik v ZDA? Kateri športnik ima najboljše vino?
"Nisem še pokusil njegovega, prepričan pa sem, da je zelo dobro. Katero je najboljše vino? Ko sem začel, mi je eden najboljših gruzijskih vinogradnikov rekel, da ima vsako svoj okus. Če je tebi moje boljše od Sašinega, še ne pomeni, da je boljše. Najbolj pomembno je, da te naslednji dan ne boli glava."
Kot v karieri profesionalnega športnika moraš biti tudi pri pridelavi vina discipliniran, potrpežljiv in odprt za nova spoznanja.
"Tudi v vinarstvu imam vlogo igralca, ker poslušam trenerje, ti pa so vrhunski vinarji. Gruzijci in Slovenci. Svetujejo mi, da poskušam, eksperimentiram, ker nimam kaj izgubiti, ker sem šele na začetku poti. Vsako leto delam spremembe, sem v obdobju, ko iščem vino, ki mi najbolj ustreza. Mislim, da bom v treh letih sprejel odločitev. Je pa nekaj, kar že lahko trdim - zelo pomembna je higiena. Všeč mi je ves proces pridelave, všeč mi je, da sem zelo utrujen, ko pride čas trgatve in kletarjenja, ko je dva tedna treba vsakih pet ur mešati grozdje v kvevru. Včasih celo prosim brata ali koga, da me za kak dan nadomesti, ker sem res utrujen. Rad spremljam proces fermentacije, pa zapiranje kveverjev in odpiranje, ki je adrenalinsko kot met za tri točke v zadnjih sekundah tekme, ko ne veš, kaj te čaka. Všeč mi je flaširanje, pokušanje, druženje z vinarji in strankami. Vse to delam sam, s svojo znamko sem zelo povezan. Vem, da lahko ponudim le najboljše, če nekaj ni dobro, raje ne delam."
Kakšen je kultura pitja pri nas in kakšna pri Gruzijcih? In kdo spije več?
"Oba naroda rada pijeta vino in predvsem dobro vino. Če bi tekmovali v pitju in poznavanju, bi bilo izenačeno. Všeč mi je, da vedno več pivcev ve, kaj pije, kako je vino pridelano in kdo ga je pridelal. S tem se kultura zvišuje, to vedenje prinaša spoštovanje. Tudi jaz rad pokusim kaj novega, a še najraje spijem kozarec od vinarja, ki ga poznam osebno ali mi je poznan njegov proces dela. Zelo pomembno je, kako vinar dela, kakšen človek je, koliko ljubezni in energije vloži. K sreči je v Sloveniji in Gruziji veliko dobrih vin."
Pravite pa, da vas najbolj pooseblja gruzijski vinjak, ki ga prodajate tukaj?
"Izdelali smo odličen brandy. Kupil sem sedem let staran destilat iz gruzijskega vina, z dvema strokovnjakoma smo izdelali tri primerke vinjaka, ki sem jih prinesel v Slovenijo in ponudil slovenskim vinarjem. Izbrali so enega, v Gruziji pa sem povedal, v katero smer moramo iti. Zakaj je moj najboljši? Ker je mešanica destilatov, ki so stari od sedem do dvanajst let, vse pa je stoodstotno gruzijsko. Kar pa je najpomembneje, je, da smo moj brandy dali v slovensko steklenico, izdelano v Hrastniku, s slovenskim zamaškom. Gre za mešanico obeh držav in to sem jaz. Sem Gruzijec, a že več kot pol življenja je moj stalni naslov v Sloveniji, s tem pa dokazujem svoj patriotizem, o katerem govorim. Hkrati pa je vse na nivoju, zato se s svojim brandyjem poistovetim."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
