Ko se je leta 1986 tudi s prihodom dirke formule ena v Budimpešto železna zavesa dodobra zamajala, so pri tem močno pomagali nekoliko bolj severno. V Ostravi je bila zgrajena takrat najsodobnejša dvorana v Evropi, Ostravar Arena. In prvi večji športni dogodek, ki ga je gostila, je bilo svetovno prvenstvo v odbojki za dekleta. No, ta šport se - izvzemši še moško EP 2001 -, vsaj na klubski ravni, v tretjem največjem češkem mestu nikdar ni dobro prijel. Še na spletu človek več kot o tukajšnji odbojki najde o ostravskem nogometu, hokeju na parketu, košarki ali celo bejzbolu, hokej na ledu pa je itak zgodba zase.
Saj vemo že iz Slovenije; kjer so bili železarji, je pogosto tudi hokej. In v nekdanjem jeklenem osrčju Češkoslovaške se je prav ta šport najbolj razvil. Resda so bili le dvakrat prvaki nekdanje skupne države, pa še to nazadnje leta 1981, a da so lokalni oklepniki - od osamosvojitve štirikrat podprvaki - tu še največji športni junaki, pričajo fotografije in plakati v avli dvorane, ki je kar dvakrat gostila tudi svetovno prvenstvo. Prvič leta 2004, drugič leta 2015, ko so se z elito merili tudi risi – in izpadli. O aktualnem dogajanju v dvorani pa v mestu zdaj ni ne duha ne sluha. Če ne drugega, je bil v Ljubljani predlani pred nekdanjim t. i. mestnim športnim lokalom vsaj nek odštevalnik. Tukaj – nič.
So pa dvojna merila. Če je češkim novinarjem za dostop do akreditacije dovolj dokazilo o cepljenju, tujci v vsakem primeru potrebujemo še PCR-test. Stane več kot tri prenočitve in študentka za pultom ga le ošvrkne s pogledom. Da se vprašaš, ali se je splačalo - časovno in stroškovno. Tudi nošenje maske ostaja neznanka. Tu na Češkem, ki po novi zdravstveni barvni lestvici še vedno nosi neoporečno zeleno barvo, naj bi veljalo, da jih je v zaprtih prostorih treba nositi. A na tribunah bi takšnega gledalca s težavo našel. Tudi ko se novinarji malce sprostimo, nihče ničesar ne zahteva, na nič ne opozarja.
Enako sproščeno je na ulicah. Če že po čem, so češke znane po pivnicah. Več kot, preračunano, evro in pol poln vrček ne stane nikjer, niti v strogem središču mesta. Še espresso, ali kako se že reče tistemu pljunku kave, je dražji. Pa še pivske akcije so – dve rundi plačaš sam, tretjo časti hiša. No, vsaj razumeli smo tako, preizkušali nismo. Češki jezik je ravno nekje na meji, ko ne veš, ali bi poskušal s slovenščino, hrvaščino ali kar je še podobnih "slovanščin" ali bi raje preklopil na angleščino. Saj ko ti natakarica prinese vrček in doda: "Prosim", se ti kar fino zdi. "Naj ti bo," si misliš, odvrneš pa: "Thank you, hvala." Kvazipoliglot.
Sicer pa gre za nekdanje železarsko mesto, ki s predelom Vitkovice spominja na muzej na prostem. No, saj to pravzaprav tudi je. Železarna, peči, dimniki in kar je še tovrstne infrastrukture za izkoriščanje železove rude in premoga zavzemajo obsežno območje in menda tudi čakajo na vpis na seznam Unescove svetovne dediščine. Če se ne bo vse skupaj prej podrlo. Dotlej bo videti impozantno. Kot vrnitev v neke druge čase. Ko se je svet razvijal s parnimi lokomotivami, ne z avti na baterije.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
