Nihče ni dvomil v olimpijske prvake. Ne stavnice, ne (v neformalnih pogovorih) člani slovenske reprezentance in posledično ne tudi mi novinarji. Po četrtfinalni zmagi Slovenije smo že kar prehitevali z vprašanji o tem, kakšni so Francozi, že vnaprej pripravljali članke o njih. Potem pa bam, bam, bam. Šok za šokom. Točka za točko za začetnih 4:0. In niz za nizom do končnih 3:0. Senzacija v Ostravi, dvorana na nogah. Ekipa, o kateri smo še pred pol ure poslušali, da je najboljša na svetu, je pakirala kovčke za pot domov. Ali, skozi oči jakostne lestvice Svetovne odbojkarske zveze FIVB: 31. ekipa je izločila četrtouvrščeno. Kot bi v košarki Filipini izločili Slovenijo ali v nogometu (spet) Čehi Anglijo.
Še sam slovenski selektor Alberto Giuliani je tik po tekmi v nekakšni nejeveri sam postopal v okolici dvorane. Kaj je bilo to, ga pobaramo, pa se v svoji značilni maniri le nasmehne: "Kot v Stožicah!" Ja, očitno smo v koronačasu pozabili, kakšno prednost prinašajo domači navijači. Uradno so jih organizatorji našteli 3800, a objekt z 12.000 sedeži se je zdel napol poln. "Niti lastne besede nisi mogel slišati," je opisoval domači as Adam Zajiček.
Ena zmaga, dvakratno veselje
Za nameček se je dvorana zmage veselila dvakrat, enkrat preuranjeno. Francozi so bili po že osmi zaključni žogi Češke v tretjem nizu na tleh, pa je njihov selektor zahteval ponovljeni posnetek. Rahel dotik Luboša Bartuneka z žogo jih je začasno ohranil pri življenju in veselo proslavo so v trenutku zamenjali žvižgi, uperjeni proti sodnikom. "Uf, takrat je bilo težko. Takšno razveljavitev zmagovalne točke sem doživel že večkrat v karieri in nikdar potem nisem zmagal. Psihično te zna dotolči," je priznaval Adam Bartoš. Tokrat se mu neljub scenarij ni ponovil, le agonija Francozov je bila za kakšno minuto podaljšana. Devete zaključne žoge več niso mogli rešiti. "Upam, da me je kdo fotografiral v zmagovalnem bloku, da si ga postavim v okvir," je po koncu tekme žarel Zajiček, ki je postavil piko na i.
"Upam, da me je kdo fotografiral v zmagovalnem bloku, da si ga postavim v okvir"
In medtem ko so vsi skupaj – od gledalcev do domačih novinarjev – slavili, smo se tisti bolj nevtralni le spogledovali. Kaj zdaj to pomeni? Rečeno je bilo, da bi že Francozi znali biti pretrd oreh za Slovence, potem jih pa Čehi takole razbijejo?! Je bil to le čuden dan ali se je slednjih treba bati? Resda so že za uvod v prvenstvo s 3:1 premagali naše, a tekme na izpadanje so vendarle nekaj drugega. In zdaj se bo evforija na Češkem šele začela. Gostitelji so zavohali kri. Oziroma medaljo. "Na Francoze smo ves čas pritiskali, nismo jim dali dihati. Pri tem so nam navijači dali veliko energije. Bili so naš dodatni igralec. Veliko imajo pri tej zmagi," je priznal češki selektor Jirži Novak. Zajiček se je priključil mnenju: "Z našo agresivnostjo smo Francoze tolkli in tolki ter jim ne dovolili povratka v igro. Še ko nam je šlo kaj narobe, jim nismo dovolili, da se vrnejo. Bili smo psihično premočni."
Letalska karta za v smeti
Povsem drugače pa so izgledali Francozi. Ko sem pred tekmo na igrišče poslal našega fotoreporterja z naročilom, naj fotografira njihovega prvega zvezdnika Earvina N'Gapetha, enega najboljših odbojkarjev na svetu, ki naj bi imel na tem prvenstvu zaradi prijateljskih vezi z novim selektorjem dodaten motiv, se je vrnil razočaran: "Pa saj mu nič ne gre, nič ni naredil. Še dobro fotko je zaradi tega težko ujeti." In res – N'Gapetha v prvem nizu na igrišču sploh ni bilo videti, razen ko ga je Adam Bartoš trikrat blokiral, celo nekaj nejevolje je bilo zaznati sodeč po njegovih grimasah. "To je točno on. To je njegov slog. Na prvi pogled deluje, kot da mu je vseeno, kako se bo tekma razvila, potem pa naenkrat udari," ga je opisal Zajiček. A N'Gapeth tokrat ni kaj prida udaril. Frustriran se je brez besed, le s solzami v očeh, in brez ustavljanja sprehodil mimo novinarjev v mešani coni. Njegove fotografije bodo tako šle v smetišče zgodovine, Čehi v zgodovinske knjige. V zadnjih 15 letih so se šele drugič uvrstili med najboljših osem – leta 2017 so bili sedmi, tik pred Slovenijo. A domača prvenstva so vendarle domača, takrat Čehi znajo poskrbeti tudi za presežek. Tako so leta 2001 prišli celo do polfinala.
Tudi tokrat se ne nameravajo ustavljati. "Direktor pri Nantesu mi je že kupil letalsko karto za sredo. Z veseljem mu bom sporočil, naj mi kupi novo za naslednji teden," se je smejalo Bartošu, ki mu bo igranje v francoski ligi odslej najbrž še v večje veselje: "Zdaj komaj čakam, da pogledam, kaj pišejo francoski mediji." Tolčejo po N'Gapethu, če vam povemo na kratko. Od junaka olimpijskih iger do bedaka evropskega prvenstva zna biti res kratka pot.
Ne le navijači, prednost tudi luči
Niso le navijači adut v rokavu Čehov. Vse ekipe, ki so ostale v Ostravi, imajo še eno prednost; ker je Ostravar Arena v osnovi hokejska dvorana, je osvetlitev za odbojkarje nekoliko specifična, celo moteča. "Zaradi posebne postavitve luči se je treba nanjo nekoliko privaditi," je ob prihodu na Češko ugotavljal tudi Jan Kozamernik. Francozom, ki so skupinski del odigrali v Talinu, se ni uspelo. Kako zelo jih je motila osvetlitev, so pričali številni pogledi v strop pred začetnimi udarci. "Ja, morda je naša prednost tudi to, da smo imeli v tej dvorani največ treningov," priznava češki reprezentant Adam Bartoš.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
