Letošnje svetovno prvenstvo v nogometu je postreglo z marsičim, a marsikdo ga bo pomnil tudi po tem, da so reprezentančnemu nogometu hvala in adijo rekle številne nogometne zvezde, ki so krojile vrh v zadnjih letih. Ob spremljanju njihove kariere pa so odraščale številne generacije. Eden takšnih je Neymar. Čeprav šteje nogometno zrelih, a še ne tako zelo poznih 34 let, se je nekdanji brazilski čudežni deček odločil, da reprezentančnemu nogometu pomaha v slovo. Zgodbo je po šestnajstih letih zaključil z zadeto enajstmetrovko in solzami ter kljubovanjem norveškemu vratarju, namesto da bi se s soigralci pognal proti sredini in iskal čudežni povratek v tekmo. Navijačem je na svoji zadnji tekmi dal upanje, a se je to razblinilo tako kot brazilske sanje o novem naslovu svetovnih prvakov.
Brazilci so z Neymarjem sanjali o šestem naslovu svetovnih prvakov, dobili pa le pokal konfederacij in premierno olimpijsko zlato. Širša nogometna javnost je ob njegovem prihodu na sceno verjela, da sta Lionel Messi in Cristiano Ronaldo dobila naslednika. Kot princ je prišel v eri dveh kraljev, kar sam ni nikoli postal. Praktično ni nasledil niti svojih slovitih predhodnikov, ki so še pred nekaj desetletji navduševali v rumenem dresu. Reprezentančno pot je namreč sklenil nekaj dni pred portugalskim superzvezdnikom in po vsej verjetnosti tudi pred nekdanjim klubskim kolegom Messijem. Za Brazilijo je nekdanji član Barcelone zbral okroglih 130 nastopov in tako na večni lestvici zaostal le za Cafujem, ki si je brazilski dres nadel 142-krat, a se je proslavil kot najboljši strelec v zgodovini seleçãa, za katerega je dosegel 80 golov. Bil je tudi najboljši reprezentančni podajalec, a ga je v tem pogledu lanskega oktobra prehitel Messi.
Peticija, da jih zastopa 18-letnik
Da je brazilska javnost resnično verjela v 5. februarja leta 1992 v Sao Paulu rojenega fanta s polnim imenom Neymar da Silva Santos Júnior, ni nikakršna skrivnost. Senzacija je bil že leta 2010, ko so navijači pripravili peticijo, da se takratni član Santosa priključi izbrani vrsti, ki se bo odpravila na mundial v Južno Afriko. Toda niti 14 tisoč podpisov selektorja Dunge ni prepričalo, da bi takrat 18 let starega Neymarja vzel s sabo na jug afriške celine. Pod njegovim naslednikom je nato debitiral praktično takoj po omenjenem svetovnem prvenstvu. Prvi gol za Brazilijo je tako dosegel na stadionu, ki bo prihodnjo nedeljo gostil finale svetovnega prvenstva in kjer je sam za seboj pustil reprezentančno kariero.
Neymar je del nove dobe, ki ima tako rada senzacije
Na prijateljski tekmi proti ZDA je gol prvenec dosegel že po 28 minutah igre. Še bolj je zablestel leta 2013 na pokalu konfederacij, ki je med letoma 2005 in 2017 služil kot zrelostna vaja za prizorišča, ki so nato gostila svetovno prvenstvo. Brazilci so na "generalki" slavili, Neymar pa je bil, tik preden je uradno prestopil v Barcelono, razglašen za igralca turnirja. Apetiti v deželi petkratnih svetovnih prvakov so bili zato pred domačim prvenstvom leta 2014 zelo veliki. Čutili so, da po dvanajstih letih suše morda lahko spet pridejo do novega naslova, sploh zato, ker je Neymar leta 2013 v glasovanju za zlato žogo zasedel peto mesto, potem ko je večino leta še preživel v brazilskem Santosu. V današnjih časih je namreč nepojmljivo, da bi nogometaš, ki ne igra v Evropi, tako visoko kotiral za to individualno nagrado.
Brazilija je na domače svetovno prvenstvo prišla z Neymarjem kot prvim zvezdnikom, ki bo pomagal do tako zelo želenega cilja. Na uvodni tekmi proti Hrvaški je zabeležil svoj 50. nastop za izbrano vrsto in v osmini finala uspešno izvedel zadnjo enajstmetrovko, ki je Brazilce peljala v četrtfinale. Tam je tudi sklenil prvenstvo, saj je nanj ostro izza hrbta v zaključnih minutah dvoboja s Kolumbijo pritekel kolumbijski bočni branilec Juan Camilo Zuniga, ga podrl s kolenom in mu zlomil vretence. Ker je bila poškodba prehuda, da bi Neymar lahko zaigral, so se Brazilci morali v težko pričakovan polfinale podati brez njega, na koncu pa so doživeli po vsej verjetnosti največji poraz v svoji zgodovini, ko jih je pred domačimi ljubitelji nogometa z izidom 1:7 osramotila kasnejša zmagovalka Nemčija. To je bila tudi najboljša brazilska uvrstitev z Neymarjem v svojih vrstah. V Rusiji leta 2018 je bila v četrtfinalu premočna Belgija, štiri leta kasneje pa je v tej fazi tekmovanja Hrvaška upravičila izkušnje z napredovanjem po izvajanju enajstmetrovk. Nazadnje so bili že v osmini finala premočni Norvežani, ki so mundial dočakali šele prvič v tem tisočletju.
Narodni heroj z napačnim zlatom
Tudi na copa americi Brazilija s svojim čudežnim dečkom ni žela največjih uspehov. Leta 2011 jo je po enajstmetrovkah izločil Paragvaj, štiri leta kasneje pa je Neymar turnir zaključil po dveh tekmah skupinskega dela zaradi incidenta. Po tekmi proti Kolumbiji je namreč žogo namerno brcnil proti enemu od tekmecev, za kar mu je južnoameriška nogometna zveza naložila štiri tekme prepovedi, kar je zanj pomenilo konec turnirja. Leta 2019, ko je turnir izpustil zaradi poškodbe, je Brazilija slavila, nato pa je ob zadnjem nastopu pred petimi leti klonil v finalu.
Zgodba, ki se je na stadionu MetLife začela, se je torej tam, kaže, tudi končala. Neymarja so Brazilci razglasili za junaka, ko je ekipo na domačih tleh pred desetletjem popeljal do prvega olimpijskega zlata, a hkrati se težko znebijo občutka, da so od enega svojih največjih talentov pričakovali (pre)več. Tudi sam si je prizadeval, da bi v vitrino pospravil pokal prvaka južnoameriškega ali svetovnega prvenstva, zato se je letos poleti vrnil v izbrano vrsto po več kot dveh letih. Še pred mundialom so ga pestile poškodbe, a kljub temu je odplesal svojo zadnjo nogometno sambo. Ples, ki ga je skozi leta spremljalo nemalo kritik o potenciranju prekrškov in njegovem obnašanju tako na terenu kot zunaj njega.
Znesek, 222 milijonov evrov, kolikor je zanj pred leti odštel PSG, je še danes rekordna meja, ki bo najbrž še nekaj časa ostala nedosegljiva in je razdvojila nogometno javnost. Je pa bila to ena od potrditev, da je Neymar pač del nove dobe, ki ima tako rada senzacije. Uspehi in obnašanje gor ali dol, Brazilija brez Neymarja ne bo več ista, kakor svet nogometa brez Ronalda in še koga poprej. Če ga bodo novi talenti presegli, bo njegova veličina morda zbledela prej, a če bodo Brazilci še naprej hrepeneli le po šestem naslovu na mundialih, bo kaj hitro vidno, da Neymar tudi v svojih najboljši dneh ni bil samoumeven. Sicer še zdaleč ni dosegel toliko, da bi lahko bil kralj brazilskega nogometa, toda za tiste, ki so z njim odraščali, bo zagotovo ostal številka ena.
