(PREGLED) Darko Milanič se je vrnil: Uspehi, lovorike, Evropa in ... žvižgi!

Po športnem direktorju je članska ekipa NK Maribor dobila še trenerja. Darko Milanič se je vrnil. Trener, ki je, uspešneje kot kdorkoli drug, že polnil vitrino s trofejami v Ljudskem vrtu, gre v tretjo epizodo sodelovanja z vijoličastimi in Zlatkom Zahovičem. Kako se je izkazal v prvih dveh mandatih?

V poletju 2008 ni prišel v Ljudski vrt kot popolni trenerski začetnik, vodil je že Primorje in Gorico, vmes šel kot pomočnik v šolo k Francu Fodi v svoj Sturm. Z Mariborom je začel udarno, tudi z goli v zadnjih minutah tekem se je klub prebil do naslova, prekinil sedemletno sušo. Popolna prevlada vijoličastih v Sloveniji se s prvim Milaničevim naslovom sicer še ni povsem razbohotila, leta 2010 je trofeja odšla v Koper, se je pa že v tistem poletju postavil temelj za evropske preboje. Palermo je sicer šel čez Ljudski vrt, za povrh napolnil blagajno vijoličastih z odškodnino za Josipa Iličića in Armina Bačinovića, a mesto je začelo verjeti, da jesen na mednarodni sceni ni več le pobožna želja. Že 2011. ga je dobila, čez veliki Glasgow Rangers se je pionir novodobnega Maribora, kot je svojega nekdanjega reprezentančnega kapetana in soigralca pri beograjskem Partizanu večkrat poimenoval Zahovič, prebil do skupinskega dela evropske lige. Pa leto kasneje tudi, hkrati pa je moštvo pod vodstvom Primorca povsem zagospodarilo na domači sceni. Osem točk prednosti pred drugimi Domžalami v sezoni 2010/11, kar dvajset pred Olimpijo v 2011/12 in osem pred večnimi rivali v 2012/13 … Ne le da je Maribor osvajal naslove, osvajal jih je prepričljivo, z veliko prednostjo. 

Čisto po mariborsko: na delo v Avstrijo

Dovolj veliko, da so si ga na čelu svoje ekipe zaželeli v Sturmu, Milanič je poleti 2013 sprejel vabilo kluba, v katerem je preživel največji kos svoje igralske kariere, in se čisto po mariborsko odpravil na delo v Avstrijo. Na drugi mednarodni postaji svoje samostojne trenerske kariere se je za kratko, za le 32 dni, ustavil v angleškem Leedsu, nato pa skoraj dve leti čakal na nov izziv. Ko je na prestopni dan, 29. februarja 2016, Krunoslav Jurčić postal bivši, je bilo sporočilo NK Maribor in Zlatka Zahoviča jasno. Milanič je prvi in edini kandidat, so takrat zapisali.

Štiri leta in še pet dni zraven je trajal Milaničev drugi mandat na klopi štajerskega kluba. Tudi v drugo je že v prvi sezoni odprl vitrino z lovorikami. Do naslova državnega prvaka spomladi 2016 sicer ni šlo, je pa osvojil pokal Slovenije, svojega četrtega, za klub pa devetega in hkrati zadnjega. Že leta 2017 se je znova zavihtel na slovenski prestol, to ponovil še dve leti kasneje in na lestvici najuspešnejših trenerjev v zgodovini slovenske lige s šestimi naslovi ujel Bojana Prašnikarja. Tudi v letih, ko ni bil prvak, je šlo na tesno, v sezoni 2017/18, ko je dokaz(ov)al, da se zna odreči pragmatičnemu pristopu in nogometaše spustiti v bolj odprto, atraktivno igro, je bil Maribor z 80 točkami poravnan z Olimpijo, a naslov izgubil, ker je na medsebojnih tekmah v gosteh zabil manj golov. 

Odgovoren, a ne kriv

Kljub rezultatom, ki so za njegove naslednike ostali nedosegljivi, se je Primorec v Ljudskem vrtu naposlušal žvižgov, celo bakla s tribune je poletela proti njemu, eden redkih trenutkov, ko je s tribun namesto negodovanja donelo skandiranje njegovega imena, pa se je zgodila, ko je avgusta 2017 padel Hapoel iz Beršebe, Maribor pa se je tretjič uvrstil v skupinski del lige prvakov. V sezoni 2019/20 je bila rezultatska kriza prevelika, reakcija s tribun pa preveč ostra, da bi še vztrajal. Avgusta 2019 je ponudil odstop, 7. marca 2020, le nekaj dni pred tem, ko je bila v državi in po svetu razglašena pandemija covida, pa dokončno odstopil. "Počutim se zelo odgovornega, za nič pa krivega," je dejal na svoji najkrajši novinarski konferenci v vlogi trenerja Maribora. "Ponosen sem, da sem lahko podpiral najuspešnejšega trenerja Maribora in Slovenije v zgodovini. Če takšnega človeka ne podpiramo, je z nami nekaj zelo narobe. Atmosfero linča so v Sloveniji dosegli samo trenerji, ki imajo kaj pokazati," ga je v bran vzel Zahovič, še v istem tednu pa še sam končal sodelovanje s klubom.

Šest let kasneje se je vrnil. In pripeljal trenerja, ki vmes ni počival. Milanič je Slovan iz Bratislave pripeljal na prag naslova na Slovaškem, pečat pustil na Cipru, kjer je najprej vodil Pafos, nato pa na klopi Anorthosisa zdržal le pet tekem. V Združenih arabskih emiratih je izkušnjam iz evropske lige prvakov dodal še tiste iz azijske, vmes pa, če se je slučajno kdaj znašel brez pogodbe, vztrajno poudarjal, da ga vrnitev v slovenski nogomet ne zanima. Saj ga ni. Edina izjema je bila izpraznjena klop slovenske reprezentance, znašel se je v ožjem izboru kandidatov za naslednika Matjaža Keka, javno namignil, da bi ga takšna vloga zanimala, a hitro spoznal, da je bil postopek izbire le krinka za ustoličenje vnaprej izbranega kandidata. Na začetku prejšnje sezone, ko je vodstvo Maribora iskalo naslednika Tugberka Tanrivermisa, se je vljudno zahvalil za ponudbo, enako naj bi bil storil tudi, ko se je na seznamu bivših znašel Feđa Dudić. A novi vijoličasti projekt, kot so vrnitev Zlatka Zahoviča na mesto športnega direktorja, poimenovali v Mladinski ulici, ga je prepričal. Maribor je dobil dokazanega trenerja, ki je (v navezi z Zahovičem) večkrat našel zmagovalni recept in znal prebroditi tudi kakšno krizo.