Zakoni biologije: Brade in njihovi mikroprebivalci

Četudi se v zadnjem času trendi bolj nagibajo h golobradi modi, vse kaže, da bodo obrazne dlake še nekaj časa vztrajale na moških obrazih. Brade so torej tukaj, z njimi in v njih pa tudi nekaj neprijetnosti, ki jih odkrivajo dermatologi in mikrobiologi.

Že koža je dom številnih mikroorganizmov, v glavnem bakterij, ampak tudi plesni in virusov, in če temu okolju dodamo še dlake, nastane prijeten ekosistem za uspešno življenje mikroskopskih prebivalcev obraza. Raziskave kažejo, da z dlakami poraščen obraz nudi ugodno prebivališče številnim mikrobom, Washington Post je denimo poročal, da nekatera stranišča gostijo manj mikrobov kot povprečna brada. Slika seveda ni tako enoznačna.

Znanstveniki se s higieno brade ukvarjajo že več kot 50 let. Prve študije so pokazale, da lahko dlake na obrazu zadržijo bakterije in bakterijske toksine tudi po umivanju. Kar je vodilo do prepričanja, da so brade rezervoarji bakterij in lahko predstavljajo tveganje za okužbo drugih. Moda se je nato obrnila v drugo smer in z njo tudi raziskave in s ponovnim vzponom dlak se vračajo nazaj.

Gojišče bakterij, gliv ...

Največ raziskav je bilo opravljenih pri zdravstvenih delavcih, saj bi lahko brada pomenila tveganje zlasti v bolnišnicah, kjer je prenos patogenov zelo resna skrb. A so bolnišnične raziskave pokazale mešane rezultate. Ena od študij je denimo pokazala, da so imeli bradati zdravstveni delavci na obrazu več bakterijskih obremenitev kot čisto obriti kolegi, druga, ki je preučevala, ali bi bilo higienično obravnavati pse in ljudi na istem MRI skenerju, je pokazala, da večina moških brad vsebuje bistveno več mikrobov kot pasji kožuh, vključno z večjo prisotnostjo škodljivih bakterij. Raziskovalci so zaključili: "Psi ne predstavljajo nevarnosti za ljudi, če uporabljajo isto napravo MRI." Spet druge raziskave so pokazale, da med bradatimi in obritimi moškimi ni razlik v tveganju za prenos bakterij. Sploh v primeru, ko lastnik brade zanjo tudi primerno skrbi. A o tem kasneje. So pa brade lahko vzrok drugih težav - so učinkovit prenašalec impetiga, to je okužba vrhnjega sloja kože, ki jo povzročajo stafilokoki (Staphylococcus aureus) in/ali streptokoki (beta-hemolitični streptokok skupine A, Streptococcus pyogenes). Impetigo prepoznamo po pojavu mehurčkov in krast na koži, ki se lahko razširijo na različne dele telesa in na ljudi, s katerimi je okuženi v bližnjem, tesnem stiku.

V nekaterih primerih lahko brada s trenjem povzroči tudi poškodbo kože, podobno kot britvice pri britju. Majhne poškodbe lahko poškodujejo kožo, kar lahko vodi do vnetij in draženja.

A marsikaj je odvisno od higiene in vzdrževanja testosteronskega okrasja. Slabo negovane, celo neumite brade, v katerih se nabirajo odmrla koža, znoj, loj, celo ostanki hrane, so lahko resno gojišče plesni in bakterij. Strokovnjaki zato močno priporočajo umivanje brade in obraza vsak dan. Tako se odstrani umazanijo, olja, alergene in odmrlo kožo ter prepreči kopičenje mikrobov.

Koristna sta tudi uporaba glavnika za brado in striženje. Veliko je torej odvisno od nege in skrbi za brado.

Spolna selekcija ali uspehi bradatih

Brada se sicer pri moških razvije med puberteto. Rast brade je povezana s stimulacijo lasnih mešičkov spodnjega dela obraza z dihidrotestosteronom, ki vpliva na rast brade tudi po puberteti. Dihidrotestosteron spodbuja tudi plešavost, nastaja pa iz testosterona, katerega raven se običajno spreminja skozi čas. Hitrost rasti brade je prav tako genetsko pogojena.

In kakšna je sploh vloga brade? Zaščita obraza seveda, a po evolucijskih teorijah so še druge razlage. Sam utemeljitelj evolucije Charles Darwin je prvi predlagal možno evolucijsko razlago brad v knjigi The Descent of Man. Domneval je, da je proces spolne selekcije morda privedel do brad. Sodobni biologi so ponovno potrdili vlogo spolne selekcije pri razvoju brade in zaključili, da obstajajo dokazi, da se večini žensk moški z brado zdijo bolj privlačni kot moški brez nje.

Razlage evolucijske psihologije za obstoj brade vključujejo signalizacijo spolne zrelosti in signaliziranje dominance z velikostjo čeljusti; ergo - čisto obriti obrazi so ocenjeni kot manj dominantni kot bradati. Nekateri strokovnjaki sicer trdijo, da še ni ugotovljeno, ali je spolna selekcija, ki vodi do brad, zakoreninjena v privlačnosti (medspolna selekcija) ali dominantnosti (znotraj spolna selekcija). Ali so torej "krive" ženske ali tekmeci. Brado lahko razložimo tudi kot pokazatelja splošne kondicije moškega - moški z bujno brado, naj bi bili bolj fit kot tisti brez. Zdi se, da stopnja poraščenosti obraza vpliva na privlačnost moških, kar ugotavlja več raziskav. Dejstvo je namreč, da prisotnost brade naredi moškega ranljivega v neposrednih spopadih, saj zagotavlja enostaven način za prijemanje in držanje nasprotnikove glave, kar je z vidika preživetja kar potratno, zato biologi špekulirajo, da morajo obstajati druge evolucijske prednosti, ki odtehtajo to pomanjkljivost. Denimo možnost "parjenja".

Večni simbol moškosti

Seveda se je odnos do brad spreminjal skozi čas in je bil v veliki meri kulturno pogojen, z bradami pa so se ukvarjale vojske, cerkve, cesarji, celo različne športne discipline, danes pa se predvsem delavci v modni industriji.

Stari Grki so imeli brado za znak moškosti; v homerskih epih je imela skoraj posvečen pomen. Uveljavljen pristop k nagovarjanju je bil dotik brade. Obrili so jo le v znak žalovanja, gladek obraz je namreč veljal za znak ženstvenosti. Špartanci so strahopetce kaznovali tako, da so jim obrili del brade. Grki so brade pogosto kodrali s kleščami.

Bradato tradicijo so končali Rimljani, ki so imeli brade za znak zanemarjenosti in nečistoče. Celo vstop v senat je bil z brado prepovedan, nasprotno od Grkov, so si moški puščali brade le v znak žalovanja. Šele kasneje z vzponom filozofov, ki so jih navdihovali stari Grki, so Rimljani znova posvojili brade. V srednjem veku so se brade vrnile, simbolizirale so čast in pogum viteza, so bili pa cerkveni možje običajno obriti, saj je to simboliziralo zavezanost celibatu. Prav zato so si v obdobju reformacije nasprotniki Rimskokatoliške cerkve puščali rasti dolge in goste brade.

V začetku 17. stoletja se je obseg brade v urbanih krogih zahodne Evrope zmanjšal, oblika pa je postala bolj koničasta. Do sredine stoletja so moški običajno nosili brke ali koničasto kozjo bradico. V poznejšem delu stoletja je gladek obraz postopoma spet postal pogostejši med pripadniki višjih slojev, tako da je leta 1698 Peter Veliki iz Rusije ukazal moškim, naj si obrijejo brado, leta 1705 pa je uvedel davek na brade, da bi rusko družbo bolj uskladil s sodobno Zahodno Evropo. Skozi 18. stoletje so bili v bistvu vsi moški višjega razreda in večina evropskih moških srednjega razreda čisto obriti.