Franja Žišt
Tri, dva, ena … Dobrodošli v letu 2026! Kaj nam bo prineslo? Je lahko sploh kaj drugače? Smo že povsem apatični ali še upamo, da bo bolje? "Obup ni to, da se umaknem v pasivnost - to je običajna oblika uživanja," je lani dejal svetovno znani slovenski filozof Slavoj Žižek, ki je poudaril, da so iz obupa narejena prava dejanja, spremembe, ki peljejo v prihodnost. Po brbotanju minulega leta sodeč, lahko z majhnimi koraki vendarle marsikaj dosežemo. Če stopimo skupaj. Če smo složni in predani cilju. Eden od zadnjih opomnikov, da je meje mogoče premikati, je ciljna evropskoparlamentarna ravnina kampanje My Voice My Choice za varen in dostopen splav po vsej EU. Zmaga aktivistk? Ja, zmaga! In navdih. Predvsem za mlajše generacije, ki si želijo živeti v drugačnem svetu. Bodo mladi šli na parlamentarne volitve? No, te bodo izziv prav za vse, saj se nezadržno bližajo. Domačo politično prihodnost bomo začrtali že čez slabe tri mesece. Zagotovo bo leto prineslo še številne druge, tudi nenačrtovane, preizkušnje. Da bi dobro krmarili med njimi. O družbi in svetu v letu 2026 ter o svojih željah so spregovorili različni predstavniki naše družbe, od kulture in znanosti do vere in gospodarstva. Prisluhnimo jim.
Česar si ne želim v novem letu
Dr. Bojan Musil, socialni psiholog in predstojnik oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru:
"Čeprav se je v našem mestu po skoraj dveh desetletjih dogodil beli čudež, ki je izpolnil sanje v znanem božičnem napevu, si za novo leto 2026 ne delam utvar, da bo čudežno. Da bo koledarsko res novo, drži, kaj več upati ali celo trditi, pa je težavneje. Da bo v tem zapletenem svetu uspešno razrešena kakšna kriza, je pravzaprav zelo težko pričakovati, saj se globalni in lokalni izzivi, tveganja in krize kar kopičijo, nadgrajujejo in predstavljajo prej stalnico kot pa izjemo. Morda bo kje mirneje, a bo udarilo silnejše drugje; morda nam narava letos pripravi kakšno presenečenje.
A naj nas ne omrtvi ta fatalizem. Vseeno si lahko kaj želimo; kaj takšnega, kar predrami naše upanje. Sam pravzaprav bolj kot to, kar si želim, vem, česar si ne želim. Ne želim si jeznih ljudi. Z jezo v osnovi ne bi smelo biti težav, je pač osnovno človeško čustvo. In včasih jo razumemo, ko nekdo resnično doživlja krivico. Ne želim si torej prazne jeze – jeze, ki je sama sebi namen. Ki je nekakšna poza ljudi. Da imajo zgolj zato, ker so jezni, pravico povedati vse, kar jim leži na duši. Tudi tisto zelo strupeno in boleče. In lažnivo.
Ne želim torej napihnjene jeze. Jeze tistih, ki mislijo, da vse vedo. Pa čeprav je mnogokrat njihova vednost zelo majava; nepreverjena, zgrajena na alternativnih dejstvih, če že neresnic in laži ne moremo ali celo smemo poimenovati, kot smo jih včasih lahko.
Če torej prav pomislim, si želim več razumevanja in poslušanja. Morda vrlin, ki izgrajujejo odnose, prispevajo h konstruktivnemu razreševanju vseh vrst težav in pravzaprav ustvarjajo skupnosti. Kar je dandanes še kako zahtevno. Če ste torej že jezni, potem vsaj naprej raziščite in se poglobite v razlog vaše jeze.
A imam vseeno tudi eno zelo konkretno, majhno željo. Na božični dan smo srečali neznanega možaka, ki je bil zatopljen v čiščenje svojega vozila, a kljub temu nam je zelo prijazno namenil pozornost in iskreno zaželel srečne praznike. Da zatorej sleherniku zaželim srečne praznike."
