Sodno izvedenstvo: “Koliko pa je klicev s sodišč? Lahko tudi po trije na dan”

Sodišča že več let opozarjajo na pomanjkanje izvedencev klinične psihologije otrok in mladostnikov pri nas. Ker jih je premalo, so sodni postopki o družinskih zadevah vse daljši. Še več, klinični psihologi so zaradi preobremenjenosti začeli delo zavračati, sodišču vračajo sodne spise brez izdelanih mnenj, smo lahko slišali te dni iz pravnih krogov. Na pomanjkanje izvedencev klinične psihologije opozarja tudi varuh človekovih pravic. Medtem ko aktualni Peter Svetina poudarja, da sodišča zelo rada pokličejo izvedence tudi v primerih, ko bi lahko sama odločila, na sodiščih pravijo, da so lani izvedence poklicali na pomoč v "le" 168 primerih od nekaj več kot 1150, letos pa do zdaj v 91. Za mnenje lahko zaprosijo le dvanajst izvedencev s področja klinične psihologije otrok in mladostnikov, ki pa tudi že vrsto let opozarjajo, da jih je premalo.

Delo izvedenca zahteva trdoživost in odpornost

"Petnajst let že opozarjamo na pomanjkanje kliničnih psihologov v zdravstvu pri nas. Slovenija je pri repu Evrope po številu kliničnih psihologov na število prebivalcev. Na to je pred leti opozoril tudi predstavnik Svetovne zdravstvene organizacije, eden od ukrepov, ki so zato bili zapisani v nacionalnem programu duševnega zdravja, je bil povečanje števila kliničnih psihologov v Sloveniji. Pomanjkanje izvedencev je posledica pomanjkanja kliničnih psihologov. V zadnjem času pa se povečuje število zadev na sodiščih tudi zaradi sprejema družinskega zakonika," izpostavi predsednica zbornice kliničnih psihologov dr. Sana Čoderl Dobnik. Na področju psihologije otrok in mladostnikov imamo tako le okoli 40 kliničnih psihologov, od tega jih je med izvedenci zdaj dvanajst.

Kdo je lahko izvedenec, kakšno je njegovo delo in zakaj se zanj ne odloči več ljudi? Nekdaj je klinični psiholog lahko postal izvedenec šele šest let po specialističnem izpitu, zdaj se v obdobje šestih let štejejo tudi štiri leta specializacije, torej lahko izvedenec postane dve leti po specialističnem izpitu. Takrat mora opraviti izpit na ministrstvu za pravosodje, ki zahteva kar nekaj mesecev študija, a se vsi strinjajo, da je prav, da je tako zahteven. Veliko psihologov se za izvedenca ne odloči predvsem zaradi načina dela.
"Delo je zelo specifično. Zahteva trdoživost in odpornost. Primeri so izjemno zahtevni, situacije med starši so zelo konfliktne, odvetniki so agresivni in njihovi napadi v sodni dvorani gredo tudi na nivo osebnih žalitev in diskreditacij. Ob rednem kliničnem delu si marsikdo reče, da mu tega ni treba. Delo ni preprosto, je strokovno in tudi emocionalno zahtevno," splošne razloge, zakaj ni navala na mesta za izvedence, razloži Sana Čoderl Dobnik.

Za kakovostno mnenje potrebuješ tudi tri mesece

Klinični psihologinji dr. Sanja Šešok z Nevrološke klinike ljubljanskega UKC in dr. Jana Kodrič s Pediatrične klinike izvedensko delo opravljata že vrsto let. Medtem ko se prva ukvarja z izvedenskimi mnenji odraslih, oceno njihovih osebnosti tudi v primeru umorov in zlorab ter njihovih motivov, se druga ukvarja z vprašanji ob konfliktnih sporih med starši, ob tem, kateri bo prevzel primarno skrb za otroka, na kak način, ali in kateri starš je bolj primeren in bo otroku lahko omogočil boljše pogoje za njegov razvoj.
"To so zelo obsežni spisi, bereš jih ure, poznati moraš vse podrobnosti. Načrtovati moraš diagnostični pregled, ga opraviti ločeno za enega in drugega starša, ločeno za otroka, otroka v odnosu z vsakim od staršev. Če je več otrok, moraš pregledati vsakega od njih, posebej in v odnosu do sorojencev ter staršev. Lahko so tu še novi partnerji staršev ali pa druge odrasle osebe, s katerimi je bil otrok v tesnem odnosu in je navezan na njih. Teh ur se nabere veliko," našteje Jana Kodrič, kaj vse je njeno delo. Potem sledi analiza zbranih podatkov in pisanje poročila, kasneje pa še zagovori na sodišču. Kakovostnega mnenja na področju družinskega in drugih področij sodstva pogosto ni mogoče opraviti prej kot v treh mesecih, poudarja Sanja Šešok. Dodaja, da se pogosto zgodi, da je izvedenec že četrti izvedenec v nekem primeru, saj odvetniki prihajajo vedno z novimi pritožbami, to pa izvedence seveda dodatno obremenjuje. Ob tem, ko so klinični psihologi pogosto pozvani za odločanje v družinskih zadevah, so angažirani tudi v drugih kazenskih zadevah.
Sodišč ne zanima, da je kliničnih psihologov premalo, ampak jih skrbi le to, da postopki ne tečejo dovolj hitro, marsikdo pa pozablja, da klinični psihologi izvedensko delo opravljajo poleg rednih služb. Ker jih je premalo že v teh, so čakalne vrste dolge, akutne težave čakajočih postajajo kronične, ljudje medtem iščejo pomoč pri neustrezno usposobljenih svetovalcih in terapevtih in težave z vse večjimi potrebami po kliničnih psihologih se samo še potencirajo, mimogrede opozorita sogovornici.

Ob treh odprtih zadevah pač ne moreš vzeti še četrte in pete

Ob preobremenjenosti z rednim delom izvedenci prejemajo dodatno delo na različne načine. "Dobra praksa je, kadar ti sodišča po mailu vnaprej javijo, kakšno zadevo imajo in v kakšnem roku potrebujejo mnenje. Odgovoriš jim, ali delo lahko sprejmeš ali ne. Nekateri pokličejo, a običajno smo v tem času vsi v rednih službah. Slaba praksa sodišč pa je, da nam debele spise pošljejo kar na dom, ne da bi karkoli vprašali in preverili, koliko smo že obremenjeni. Če imaš v delu že tri zadeve, spis vrneš. Pravijo, da nočemo sprejemati dela, dejansko pa ga ne moremo sprejeti," razloži Kodričeva. Obe sogovornici sta imeli naenkrat odprte največ štiri primere, nekateri sodniki to razumejo in z novimi primeri počakajo, dokler ne zaključita dela. Kodričeva jih na leto opravi od šest do deset, Šešokova v zadnjih dveh letih, podobno kot marsikateri drugi klinični psiholog, še bistveno več. "Koliko pa je klicev s sodišč? Lahko tudi po trije na dan."
Izvedensko delo opravljajo po službi, ob sobotah ali pa zanj vzamejo kar dopust. Marsikdo se sprašuje, zakaj ne opravljajo le izvedenskega dela. Slednje ne bi bilo mogoče, ker ne bi imeli kliničnih izkušenj. "Izvedenstva ne moreš opravljati brez prakse," poudarjajo. Četudi jim delodajalci ne povzročajo nobenih težav, vseeno porabijo nekaj časa za birokracijo ob pridobivanju dovoljenj, zato bi bilo smiselno postopke nekoliko poenostaviti. Kot da redna služba in izdelovanje mnenj ne bi bili dovolj, imajo še druge zadolžitve. "Od vseh nas se pričakuje, da se bomo dodatno izobraževali, hodili na seminarje, pisali prispevke za konference, obiskovali kongrese," o ujetosti v neskončno zanko pričakovanj razlaga Šešokova.

Okoli 600 evrov za mnenje

Glede na mednarodne standarde in zahtevnost dela za svoje delo ne prejmejo zadostnega plačila, kar je najbrž tudi eden od razlogov, da večjega zanimanja za izvedenstvo ni. "Denimo, da moram ocenjevati morilca. Od izvedenskega mnenja pa je odvisna višina kazni. Izpostavljena sem, vsi moji podatki so javni. S tem so izpostavljene tudi naše družine. Ko pride neka oseba na prostost, me lahko takoj najde," razlaga Šešokova, ki je tako kot drugi izvedenci vpisana v javni register. Za izvedensko mnenje običajno prejmejo okoli 600 evrov, odvisno od obsežnosti primera.

Nikakor ne smemo znižati standardov

Pa rešitve? Država išče predvsem hitre, pravijo klinične psihologinje. "Odločitve so vedno odvisne tudi od politične volje, ki se vsake toliko menja, zato se stvari ne rešujejo sistemsko in dolgoročno. Petnajst let že opozarjamo in dovolj časa je bilo, da bi se področje uredilo in zdaj ne bi bili v akutni situaciji. Država zdaj išče hitre rešitve, ena od predlaganih je tudi ta, da bi to delo opravljali drugi strokovnjaki, psihologi in nepsihologi, ki pa nimajo specialističnih znanj. To je velik problem in je tudi v nasprotju s strokovnimi smernicami naše in drugih držav. Izvedensko delo je strokovno najbolj zahtevno delo, imeti moraš zelo dobra specialistična diagnostična znanja. To ni terapevtsko delo, zato nobena terapevtska ali svetovalna izobrazba ne more biti izobrazbeni standard zanj. Standard mora biti vsakodnevno klinično delo v praksi, ki pa ga opravljajo edino klinični psihologi in psihiatri ter pedopsihiatri v zdravstvu," Sana Čoderl Dobnik opozarja na nevarnosti morebitnih instantnih rešitev z nižanjem standardov.
Klinični psihologi menijo, da bi psihologi in drugi strokovni delavci s področja socialnega varstva, ki obravnavajo družine in otroke, ki se znajdejo v postopkih, lahko izdelovali tako kvalitetna mnenja, da bi bila v pomoč sodnikom in bi se zmanjšalo število primerov v sodnih postopkih. "Na ta način bi tudi otroke zaščitili pred izredno stresnimi postopki ocenjevanja. Na sodišča bi šli najbolj zahtevni in najbolj kompleksni primeri," predlaga Sana Čoderl Dobnik.

Financiranje specializacij kot pri zdravnikih

Pred kratkim je bil na ministrstvu za pravosodje na pobudo ministrice Andreje Katič organiziran posvet o problematiki pomanjkanja izvedencev za področje družinskih razmerij, kjer so predstavniki različnih organizacij pretresli že izvedene ukrepe za izboljšanje stanja, ki pa niso prinesli povečanja števila izvedencev klinične psihologije. "Najpomembnejši ukrep, ki bi dolgoročno rešil situacijo, je, da se uredi financiranje specializacij klinične psihologije v zdravstvu na enak način, kot je to urejeno za zdravnike. Da so financirani iz proračuna in na podlagi potreb prebivalstva. Nobena druga hitra in instantna rešitev ni strokovno ustrezna," opozori sogovornica.
V aktualnem nacionalnem programu duševnega zdravja je že zapisan ukrep povečanja števila specializacij, predvidenih je 30 novih na leto, a pri implementaciji se seveda zapleta. Zadnji čas je, da ministrica za pravosodje skupaj z ministrstvom za zdravje Alešem Šabedrom to dokončno uredi.