(ŠESTI DAN) Tadej in Slavko, fanta z roba Evrope, na vrhu sveta

Ko je Tadej Pogačar v Parizu petič osvojil Tour de France, ni zmagal samo najboljši kolesar svoje generacije. Morda je dokončno postal nekaj več. Najbrž največji vseh časov. Pridružil se je klubu tistih, ki so znamenito francosko dirko osvojili petkrat. Že prihodnje leto bo lahko na vrhu nesmrtnih, če mu uspe spet v Pariz prikolesariti prvi, sam. A niti ni najbolj in predvsem ni edino pomembno. Saj ne, da rekordi niso statistični dokaz superiornosti. Pomembni so. A na koncu so najprej številke. Ne povedo celotne zgodbe. Pogačar je na zadnjem Touru naredil še nekaj več. Nekaj, kar na tej ravni vrhunskosti in tekmovalnosti, in to v svetu, ki slavi zmagovalce in, da, rekorderje, ni (več) samoumevno. Šampion/serijski zmagovalec je tudi človek, lahko pomočnik, demonstrator solidarnosti in kolektivnega duha v športu individualistov. Brez oklepajev. Pogačar je med dirko, kjer je spet blestel, pozabil nase. In svojo dirko. Čeprav ve, da v športu najmočnejših ni milosti. Delal je tudi za ekipnega kolega, žrtvoval je sekunde. Za Isaaca Del Tora, Mehičana v moštvu Emiratov. Po končni zmagi je v soju žarometov, ki pripadajo najboljšemu, med trenutke, ki so po njegovem najbolj zaznamovali dirko, uvrstil ravno prvo zmago sotekmovalca, soborca, njegove stopničke, skupno "borbanje" ... V svetu, ki ga že dolgo poganja logika "vedno prvi" in "cilj opravičuje sredstva", se je zdelo skoraj kot subverzivno dejanje. Obrnjena perspektiva: ekipni duh ni le stvar nostalgije, šport pa zgolj zmag, pogodb, denarja in blagovnih znamk.

Neupravičeno in nezasluženo je velikana iz Komende spremljal "greh" iz leta 2020. Čeprav ni nikomur ničesar vzel, je v kolektivni zavesti ostal tisti, ki je Primožu Rogliču, prvaku ljudskih src, z bravurozno predstavo odvzel rumeno majico. Absurd slovenske mentalitete je, da pogosto ne znamo hkrati občudovati dveh velikanov. Kot da mora eden zmagati tudi v našem čustvenem izboru. Ker mi smo narod, ki je rad razdeljen; v delitvah smo doma, polarizacija je naš šport, trening.

Ko je Tadej neusmiljeno poganjal pedale in vrtel nova poglavja kolesarske zgodovine, je na drugem koncu sveta na veliki oder stopil še en Slovenec. S piščalko v ustih, v neki drugi vlogi. Slavko Vinčić je sodil finale nogometnega svetovnega prvenstva, ki je razburjalo, še preden se je začelo. Izjemen dosežek, vrh kariere, čisti prestiž, zmaga za Mariborčana. Tudi v Vinčićevi sodniški zgodbi, na katero je vmes padla tudi kakšna aferaška senca in ki se je naposled veličastno končala v newyorškem finalu (z Messijem na čelu), je nekaj simboličnega, sporočilno močnega. Zakaj? Letošnji mundial je bil sam po sebi simptom časa izgubljenih kompasov, razgrajenih pravil, sistematično potolčenih avtoritet. Čas, ko Donald Trump pokliče predsednika Mednarodne nogometne zveze (Fifa) in mu naroči, da rdeči karton, ki ga je dosodil sodnik ameriškemu nogometašu, ne velja. Vladavina prava? Pa ja. "My ass." Politiki, kot je Trump, in njihovi vazali, kot je Gianni Infantino, jo vulgarno teptajo, zavračajo, spodjedajo. Rdeči karton, ki ga je Trump storniral, je ilustracija marsičesa, kaj je s tem svetom narobe.

Spektakularna ilustracija pravzaprav, ker nogomet je spektakel vseh spektaklov. Globalna mašinerija, kot je ni. Rdeči karton trumpizmom? Kdaj? Vinčić je bil na največjem globalnem spektaklu na svetu prvi med tistimi, ki so skrbeli, da se še vedno igra po pravilih, kot so dogovorjena in zapisana. Vladavina prava v globalni igri, v tekmi zvezd. Ker ko bodo sodniki postali del trumpovsko-infantinovskih "vsakdanjih poslov", bo konec še nečesa. Po tekmi je Trump segel v roko delivcu pravice, tistemu, ki uveljavlja red, Vinčiću. Po svoje perverzno, kajti slovenski zet je prej želel biti politični korektor prava, arbiter nad arbitri. A pravo je na koncu le zmagalo.

Morda niti ni naključje, da sta veliki, največji slovenski zgodbi tega poletja tako različni in hkrati tako podobni. Pogačar dokazuje, da je mogoče biti najboljši, ne da bi pozabil na ekipo. Vinčić pa, da je mogoče soditi največjim zvezdnikom sveta, ne da bi se uklonil njihovemu vplivu. Ali podlegel drugim zunanjim faktorjem. Eden gradi avtoriteto z veličino zmage, drugi z doslednostjo uveljavljanja pravil. Oba pa kažeta, da lahko tudi majhna država postavlja standarde. Najvišje. Vinčić in Pogačar sta na nek način z roba Evrope, iz države z dvema milijonoma ljudi. Iz okolja, ki nima največjih stadionov, največjih ekip ali največjih proračunov, najboljših lobistov. Pa vendar sta prišla na vrh sveta. Odličnost še vedno obstaja, prav tako integriteta, odgovornost, profesionalnost. V času, ko nas vsak dan prepričujejo, da je mogoče uspeti z zvezami, manipulacijo, političnimi botri ali vplivom, je to domala prebojna misel.

To je bila spet izjemna promocija Slovenije. Ne tista, ki govori o tem, kako lepa je naša dežela, ampak tista, ki svetu pokaže, kakšni ljudje prihajajo iz nje. Takrat za hip pozabimo na jarke naših vsakdanjih razkolov. In se držimo standardov, ki so "svetski", svetovni pač. Top.