(ŠESTI DAN) Hlipa bog in joče Darwin

Vsaka ženska je, že ko pride na razgovor, razumljena kot potencialna mati. Nato postane mati in je razumljena kot tista, ki bo jemala porodniške in bolniške ... Cikel je dolg, odraža se v plačnih nesorazmerjih in izraža se v večinskem deležu revnih upokojenk. Tako nekako se je glasil uvod v analizo ob enem od 8. marcev, ko mediji običajno posvetimo več časa enakosti žensk.

Zakaj poobjava teh ugotovitev? Zato ker je izpeljava, ki smo jo videli v zadnjih tednih in ki še kar vztraja, še bolj bizarna in nevarna - vsaka deklica mora biti mama, če zanosi! Konec. Lahko tudi umre zaradi zdravstvenega stanja in prepričanja nekih struktur, da mora postati mati. Naj se sliši še tako poenostavljeno, ampak vsak človek, bivajoč v družbi, ki se je vendarle razvila čez razsvetljenstvo in družbena gibanja, bi moral ob tem pomisliti, kdo ali kaj nas tišči v srednji vek. Bomo kmalu v Sodnem stolpu ob Dravi spet sodili ženskam? Morda se zdi pretiravanje, ampak glede na izjave nekaterih naših politikov in ostalih prijateljev evropske desnice bi Margaret Atwood čisto enostavno lahko postavljala zgodbe o deklah v Evropo. Zakaj bi sicer mladim ženskam, ki vodijo kampanjo My Voice, My Choice, neznanci in znanci prerezali gume na avtomobilu, jim grozili, jih zmerjali? Zakaj postane civilnodružbeno gibanje tarča za strah in grožnje, doživlja zlome pred kamero tako rekoč v živo, da lahko doseže načelno in konkretizirano pravico do splava za vse v skupnosti, ki te dni slavi 30-letnico deklaracije o človekovih pravicah. Ker pravica do splava je - človekova pravica v Sloveniji zapisana v ustavo.

Da bog joče, ko vidi Trumpa, se je šalil prvi mislec naše dežele, ampak najbrž ne samo Trumpa in ne joče samo bog. Verjetno joče tudi Darwin, ki je boga zanikal v teoriji o evoluciji. V 19. stoletju. 200 (beri dvesto) let kasneje najbrž Darwin in bog skupaj hlipata nad izvajanji človeštva, morda celo upajoč na katastrofo ali padec večjih razsežnosti, ki po strogi doktrini v ekologiji v zgodovini Zemlje ne pomeni samo slabega, ampak ponuja tudi prostor za nove vrste, nov razvoj, novo izbiro. Pepel vulkana je lahko zelo dober substrat za novo, boljše in bolj uspešno. In kar nekaj takih poganjkov je videti. Naj skušata Tonin in Tomašič še tako relativizirati uspeh kampanje My Voice, My Choice, naj obesijo na omrežja še nešteto fotografij Nike Kovač z debilnimi pripisi, je ob koncu sredinega dopoldneva iz tega obilno pognojenega substrata vzklil zelo zelen, močan in živahen poganjek upanja, da razum, ki naj bi ga usvojili tam nekje v razsvetljenstvu, še obstaja. Da, da, seveda gre "le" za en odbor in "le" eno resolucijo, ampak zato uspeh ni nič manjši, pravzaprav nasprotno, še večji je, saj lahko poganja in raste dalje. Daje dokaz, da civilna družba ima glas in predvsem - ima izbiro. My voice, my choice za vse situacije, če želite. In kot ve vsak vrtnar - bolj jo gnojijo, bolj raste ta civilna družba. V primeru 8. marca pa gre sploh za zelo odporno in prilagojeno vrsto, nekak slak recimo.

Še en signal je, da gnojenje s cisternami sovraštva lahko deluje tudi pozitivno in da morda le ne bomo zdrsnili nazaj v srednji vek. New York, betonska džungla, kjer se delajo sanje, je ta teden res izdelal sanje. In brez dvoma so te sanje zrasle iz istega substrata - upora proti diktaturi moči, ki vztrajno tepta pravice ljudi, pri tem pa jih še smradi z žaljenjem, zaničevanjem in navadno aroganco. In ki - ni nepomembno - ima podpornike tudi pri nas. Zohran Mamdani je znanilo novega in v tem trenutku pomembno upanje mnogih.

Seveda bi bilo veliko lepše in bolje za vse, če bi lahko vse dosežke, ki so se morali prebijati skozi slutnje pogube, dosegli brez teh pretresov in smradu, ha, pomislimo - morda v delujoči funkcionalni demokraciji? Saj vemo, tisti, ki so si jo zamislili že naši antični predniki in temelji na pogovoru, dogovoru, konsenzu.