Moj oče, delavec v Železarni Ravne, dolgoletni partizan, zaprisežen katolik, mi je pred leti zelo prepričljivo povedal: "Saj nimam najbolj rad rdečih, a bojmo se, da bi prišli na oblast črni. To oblast sem pred vojno (drugo svetovno, op. a.) zelo kruto občutil." Ne samo zato, ker je bil z življenjem preizkušen osemdesetletnik, tudi sicer sem se v tem z njim strinjal oziroma se strinjam še danes. Ampak sedaj imam pa problem, ker v naši zaribani strankokraciji tudi vsem tistim med rdečim in črnim ne verjamem oziroma ne zaupam preveč. Zakaj? Zato, ker so se vsi že tolikokrat izneverili, da preprosto niso dovolj kredibilni. Novi, prihajajoči, pa so nepreizkušeni in ne veš, kaj se bo lahko resnično izcimilo iz njihove nastajajoče vsebine; preveč novih nas je že razočaralo. Ampak … na volitve je treba! In? Veliko tega, konkretnega, bi lahko kot težko pezo obesili na katerokoli stranko, pa bi to prešlo okvirje tega pisanja. Zato se osredotočimo le na načelne probleme, ki veljajo bolj ali manj za vse stranke, ene zadeve bolj za ene, druge bolj za druge. 

Je neizvršena politična obljuba laž? 

Ko smo postavljeni pred volitve (in kmalu spet bomo), dobi človek občutek, da bomo živeli v pravi obljubljeni deželi Eldorado. Vsi strankarski veljaki in tudi vsi njihovi priležniki nam obljubljajo, da se nam bosta cedila med in mleko, da bomo ekonomsko nadvse uspešna dežela in za nameček še skrajno socialna, da bodo odpravljene vse krivice, nepoštenosti in stranpoti, le njih je treba voliti. Do tu in do volitev vse lepo in prav. A že naslednji dan zmagovalec volitev veliko svojih obljub pozabi, kot da jih ni nikoli izrekel. Skratka mrtvo hladno jih poje. In se mu ne zaletijo, pa bi se mu morale. Zakaj? Ker je nekaj obljubiti in nato ne narediti (ali se v najslabšem primeru z utemeljitvijo iskreno opravičiti!) preprosta laž. Kako pa se laži v vsakdanjem življenju streže, vsi vemo. A v politiki ni tako. Vedno se najde sto in več izgovorov (če že na to temo dobijo vprašanje, sami tega nikoli ne načenjajo), zakaj se to in to ni dalo postoriti. A v zavesti ljudi se to večkrat ne izide: laž ostaja laž! Kako pa reagiramo kot volivci? Malo drugače, do naslednjih volitev preprosto vse pozabimo. In enako kolo se odvrti naprej ali pa poskušamo z drugo stranko, in ko se krog zavrti, smo približno spet na istem. 

Ali lahko verjamemo političnim konvertitom?

Le malo je politikov, katerih politični začetek je bil čist in iskren, torej vključiti se v politiko z namenom delati dobro in koristno za državo, za ljudi. Pri veliki večini so bili (so) v ospredju tudi osebni interesi, bodisi materialni ali častihlepni bodisi ozkostrankarski bodisi interesi nekega lobija. Nič sicer ni narobe, če politika vodijo osebni interesi, če pri tem deluje koristno za širše družbeno dobro. Če ne deluje tako, se iz njegovih aktivnosti prej ali slej izkaže, kaj ga vodi. In kako razbrati, da pri posameznem politiku prevladujejo neki stranski interesi nad širše družbenimi? Zelo preprosto; prej ali slej se vzorec osebnega začne ponavljati. Nič koliko primerov bi lahko našteli. A se osredotočimo le na politično zvezdo, ki zadnje čase žari na slovenski politični sceni. Kljub njegovim trditvam, kako mu je v ospredju širši družbeni interes, moraš biti pač zelo naiven, da verjameš, da ga vodi takšen interes; če pa je v 15 letih menjal dve stranki, se dal izvoliti v Evropski parlament in sedaj ustanavlja novo stranko. Če bi ga vodil širši interes, bi tega uveljavljal močno in premočrtno v eni politični opciji. Če pa skače sem in tja kot špekulant na borzi in pri tem izgublja čas in moč, je to očiten odraz interesa zasledovanja osebnega dobrega. K temu dodajmo le še vse tiste konvertite (ki jih v politiki ni malo), ki so izrazito menjali politično barvo, od ene skrajnosti v drugo. Kako je lahko dopoldan rdeč, popoldan pa črn? Svojo dušo morda še lahko prepriča, pred javnostjo pa zanesljivo ne more biti verodostojen politik.

Kdo je najbolj zaslužen za osamosvojitev?

Precej smo utrujeni ob spremljanju boja, kdo je bolj zaslužen za slovensko osamosvojitev. Kar nekaj jih je, pa pustimo imena ob strani, ki nam ne dajo dihati, da bi lahko v miru rekli: slovenski narod je zaradi svoje samoniklosti in zgodovinskih danosti postal samostojen, državotvoren! Ne. Kot pravljičarji nam ponujajo videnje svoje resnice. Z njimi kot da je vse nastalo, pred njimi požar, za njimi potop. Ne zadovoljijo se s spoznanjem, da jim je bila usoda mila, da jim je bilo dano, da so se znašli v spletu dogodkov, ki so jih postavili za prve med enakimi. Želijo biti samo prvi. Pri tem pa še posebej evidentno pozabljajo (ali celo zaničujejo) vse pretekle dogodke, ki so pripeljali do končnega procesa osamosvojitve Slovenije. Če ne bi bilo te klene, te čudovite slovenske preteklosti, bi lahko o osamosvojitvi še danes samo sanjali. Nič se ni začelo leta 1991, niti 1941, kar pa trdi zagrizena partijsko-komunistična opcija (pa nič omalovažujočega o NOB, kot že rečeno, moj oče je bil partizan, ali o osamosvojitvi kot takšni, sam sem bil aktiven v tistem času).

Slovenska državnost se je neizpodbitno začela s podpisom krfske deklaracije, s priključitvijo Slovencev v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter z ustanovitvijo Dravske banovine. Ta je zametek slovenske države. Nikoli pred tem v celotni zgodovini (če izvzamemo sicer zgodovinsko ne najbolj dorečeno Karantanijo) Slovenci nismo bili v takšnem državniškem položaju. Zato je to bila brez dvoma najbolj pomembna odločitev slovenskega naroda v njegovi zgodovini. Če je v tistih prelomnih trenutkih evropske reorganiziranosti ob koncu prve svetovne vojne ne bi sprejeli, bi zanesljivo danes bili manjšina v Italiji, Avstriji, Madžarski in verjetno še na Hrvaškem. In ta položaj je dal osnovo NOB in socialistični Jugoslaviji za ustanovitev Republike Slovenije. In le ta republika z ustavno možnostjo odcepitve osnovo ustanovitvi slovenske samostojne države. Brez te in takšne poti danes Slovenci svoje države zanesljivo ne bi imeli. Zato je videti Kraljevino Jugoslavijo samo kot ječo slovenskega naroda in NOB kot nekaj napačnega, milo rečeno, popolno neznanje, ignoranca ali zaslepljenost. In v tem kontekstu in razumevanju zgodovine poslušati zaslužne za osamosvojitev, ki naj bi po njihovem nastala iz ničesar, je prav smešno. Kdor tega ne dojame, je usodno ujet v samoprevaro. 

Kaj je cokla našega razvoja?

Nespravljivost levega in desnega političnega bloka je največja silnica v naši družbi. Resnično je ni močnejše sile v našem družbenem prostoru. Kroji nam življenje, z njo izgubljamo veliko dragocenega razvojnega časa, z njo izgubljamo veliko materialne dobrobiti, kar nam znižuje življenjski standard, z njo predvsem tudi izgubljamo veselo, optimistično in sproščeno vzdušje na nivoju celotnega narodnostnega zavedanja in čutenja. Zaradi nje živimo v krču, ki nas občasno zapelje v medsebojne sovražnosti, kontraproduktivne in nevarne sovražnosti. Vse skupaj se začne v državnem zboru in potem nadaljuje med ljudmi, ki namesto lastne presoje drvijo v brezno nesporazumevanja s svojimi političnimi izvoljenci. Če zgoraj povedano ne bi bilo tako, se nam ne bi dogajalo, prvič, da pozicija sprejme odločitev ali zakon, opozicija pa temu nasprotuje, a ne (nujno) zaradi objektivnih dejstev. Večkrat še sama ne ve, zakaj. Ali pa začne zbirati podpise za referendum in pri tem nemalokrat sama ve, da je to brezpredmetno, da ni v interesu države, državljanov. A to ni pomembno, pomembno je le nabiranje političnih točk. In drugič: ko opozicija poda kakšen predlog ali dopolnitev v procesu sprejemanja zakonskega akta, ga pozicija praviloma ne sprejme. Večkrat brez pametne utemeljitve. Zakaj? Ja, češ, saj nam opozicija s svojo pametjo vendar ne sme odvzeti potrebnih političnih točk. Po izkušnjah je bolj ali manj vseeno, katera politična opcija je na oblasti. Slika je podobna.

In vsemu temu naj rečemo konstruktivno zakonodajno delovanje? Ne, to je nagajanje, da dosežem svoj prav, čeprav ta prav niti ni prav. Le da nabiram točke za naslednje volitve, da bom zopet na oblasti. Interes države in državljanov se v tem boju vozi v drugem vagonu. To nagajanje je v zadnjem letu kulminiralo v nagajanju pozicije pri imenovanju funkcionarjev, katerih nominacija je v pristojnosti predsednice države. In pri odtegnitvi glasov opozicijske stranke NSi (da o SDS niti ne govorimo) k realizaciji jasno izražene volje Slovencev za preferenčni glas na prihajajočih državnozborskih volitvah. Politika je v teh primerih slovenski narod postavila celo v tretji vagon.

Izbrisani in latentni slovenski nacionalizem

Brez dvoma je okoli 25.000 izbrisanih v času našega osamosvajanja 1991. leta velika packa in moralna rana, ki se nam je zgodila in bremeni našo preteklost, sedanjost in bo bremenila tudi prihodnost, če ne bomo z njo popolnoma razčistili. Formalnopravno je s sklepi ustavnega sodišča iz leta 1999 in 2003 (in s sklepom ESČP 2012 leta) zadeva razčiščena in zaključena ter so izbrisanim vrnjene odvzete pravice. Ni pa zadeva poravnana na politični in moralni ravni. Nihče od odgovornih iz tistega obdobja ni prevzel osebne odgovornosti za akt izbrisa. Nihče tudi ni izrekel opravičila (razen predsednik DZ leta 2012, a je bilo to bolj sramežljivo skrito in brez večjega konsenza in družbene odmevnosti) izbrisanim za veliko krivico, ki sem jim je zgodila, in za vse težave, ki so jih pestile mnoga leta in še danes niso v celoti končane. Bilo je (in je še danes) kar nekaj različnih razlag in utemeljevanj, zakaj se je to dejansko zgodilo. Ker pa skoraj vse bolj ali manj temeljijo na odsotnosti iskrenega priznanja, da je to bila stranpot naše osamosvojitve, tudi vse težko prenesejo kritično presojo.

V naši družbi je zelo treba govoriti o drugačnosti, kakršnikoli drugačnosti; ker se je že vse prevečkrat potrdilo, da žal Slovenci nimamo dobro internaliziranega, vase vgrajenega pozitivnega odnosa do drugačnosti. Verjetno je to posledica naše večstoletne boja z večjimi sosedi za svoj obstoj in s tem je v nas zakoreninjen strah pred novim, drugačnim. Da je teza vzdržna, priča nič koliko primerov: predsodki in podcenjujoč odnos "pravih Slovencev" do "priseljenih Slovencev" s končnico ć, če seveda slučajno niso Dončići, Zahovići, Lošići, s katerimi se pa potem radi pohvalimo; džamijo v Ljubljani smo "gradili" več kot 40 let, ker so se vedno našli novi in novi problemi, v bistvu pa je vedno šlo za nestrpen odnos do drugačnosti; pred leti so istospolni želeli pri nas organizirati veliko mednarodno srečanje, pa je bilo v več kot dveh letih priprav toliko težav, da so obupali, nato pa so se za to srečanje v Nemčiji dogovorili v 14 dneh; Rome že kar vnaprej vidimo kot potencialne nepridiprave ... Veliko je bilo prikritih in tudi odkritih nasprotovanj ob ustanavljanju bivalnih enot za različne invalidnosti in komun; nekatera zdravilišča še danes tako ali drugače ovirajo dostop invalidom v bazene; v neki ljubljanski soseski so proti ustanavljanju bivalne enote za osebe s posebnimi potrebami zbirali podpise, med podpisniki so bili tudi vidni politiki. Večkrat imamo polna usta besed, da nimamo nič proti priseljencem, invalidom, istospolnim in drugim drugačnim, ampak to velja takrat, ko so z nami na varni distanci, in tako dalje. Takšni pogledi, da se (u)branimo pred drugačnostjo, da ohranimo slovensko "čistost", nas lahko kaj hitro pripeljejo na rob nacionalizma, še posebej v bolj zaostrenih situacijah. In takšna zaostrena situacija je bila ob osamosvajanju in izbrisani so predvsem produkt latentnega slovenskega nacionalizma. 

So politiki lahko zgled kulturnega vedenja?

Včasih so nas učili, da se ni lepo obnašati kot furman in preklinjati kot knap (a nič slabega o obojih), da se je treba zgledovati po omikanih ljudeh. Pa smo jih iskali in našli med delavci, učitelji, župniki, zdravniki in tudi politiki. A danes med slednjimi vedno manj. Toliko neprimernih besed, kolikor jih je bilo slišati iz zakonodajnega hrama v zadnjih letih, ni bilo slišati med ljudmi niti iz gostiln v sobotnih večernih urah. Žalitve, kletvice, brutalnosti, bolne primerjave odmevajo od sten državnega zbora in zaradi njih bi se kdo moral pogrezniti od sramu. Mogoče za sprejemanje dobrih zakonov res ni pomembna forma, temveč vsebina. A kako lahko človek takšnega vedenja sprejema dobronamerne in kultivirane sklepe oziroma zakone? V vsakem primeru ostaja ščepec grenkobe. Predvsem pa takšni politiki ne morejo biti primerni vodje v svoji politični opciji in še manj vzor in navdih mladim. Pa bi morali biti, saj so vendar predstavniki slovenskega naroda in je od njih, od njihovih odločitev odvisna naša prihodnja pot. A nas je pa lahko včasih kar sram in strah, kako da imamo takšne predstavnike, odgovorne za našo prihodnost.

Smo socialna država?

Da smo, piše v ustavi. Pa smo res? Formalno brez dvoma. Pri izvajanju socialnih politik se nam pa kar krepko zatakne. Prvič: ko veliko politikov izreče "mi smo socialna država", ne vedo, kaj to v resnici je. Ali to uporabijo kot nekakšno mašilo, ker ne poznajo za socialna vprašanja pravih odgovorov, ali pa manipulirajo s socialno državo za svoje parcialne interese. Drugič: zelo veliko socialne zakonodaje smo prenesli iz prejšnje države (kar vidim, kako bodo sedaj nekateri skočili v zrak, spet en jugonostalgik!). Na lastni koži, ob mnogoletnem delu na področju sociale sem občutil bojazen, da bo sprejeta takšna zakonodaja, ki bo zmanjšala že pridobljene socialne pravice. In to se je večkrat res zgodilo. Nekateri segmenti sociale so danes na slabšem, kot so bili, nekateri pa so seveda tudi na boljšem. Tretjič: na srečo nam Evropska unija zelo dosledno diktira reševanje nekaterih socialnih vprašanj. Pa jih večkrat skozi stisnjene zobe sprejmemo. In je na to žal državni aparat najbolj zadovoljen, da ostanejo bonitete v "predalu" in ne pridejo do potencialnih uporabnikov (za tako kritično ugotovitev imam iz lastne prakse mnogo dokazov). Četrtič: mnogo je danes v socialno razvitih evropskih državah socialnih aktivnosti, ki jih te izvajajo nad zakonskimi določili, kot nekakšen nadstandard. In to je bistvo moderne socialne države, ne le neke pravice, ki so že desetletja realnost in se z njimi postavljamo. Pri nas je nadstandardnega relativno malo. Predvsem pa ni nečesa, brez česar se v socialno razvijajočem se sistemu, predvsem v skandinavskih državah (pravo nasprotje sociale uničujočega neoliberalnega kapitalizma), socialne države skoraj predstavljati ni več mogoče. To je delitev dobička profitnih organizacij med vse delavce. Govoriti o perspektivni socialni državi brez tega ni več resno. Naša politika niti še ni razmišljala v tej smeri, kaj šele, da bi kaj postorila. Izgovor, da to ni zadeva socialne države in da je to zadeva posameznih delovnih organizacij, ne zdrži. Država mora dati za takšne rešitve zakonske nastavke.

Kakšna je naša ekonomska politika

Po osamosvojitvi je bila absolutna ekonomska resnica, da smo se od Jugoslavije odcepili zaradi ekonomskih interesov: gospodarsko razvitejša Slovenija je bila namreč predmet izkoriščanja s strani nerazvitih republik. Z leti pa je ta resnica postajala relativna, večkrat postavljena pod vprašaj. Vsaj zaradi dveh razlogov: nismo dramatično preskočili v dvigu življenjskega standarda (poglejmo denimo povprečno slovensko pokojnino ali povprečno plačo v primerjavi z zahodnoevropskimi), nismo postali mala Švica. In drugi razlog, gospodarsko smo vse bolj povezani in odvisni (!?), res sicer na drugih osnovah kot včasih, od bivših (so)republik, predvsem Srbije in Hrvaške, v zadnjem času pa tudi že Bosne. Nastala je namreč neka shizofrena situacija: tisti, od katerih smo se zaradi domnevnega ekonomskega zastoja odcepili, nas sedaj množično kupujejo. In to naše gospodarske paradne konje (če bi vse našteli, bi bilo verjetno pol strani premalo), na čelu z Mercatorjem, enim največjih zaposlovalcev v državi in ponosom slovenskega turizma, hoteli v Portorožu.

Pa smo ob vseh teh prodajah morali poslušati, kako je to ekonomsko upravičeno, kako se svetovni trg povezuje, kako samostojni nimamo nobene perspektive. Ali pa je bilo narejeno čisto na tiho in se je o prodaji izvedelo šele post festum. Pa so bila podjetja prodana praviloma po tako nizkih cenah, da lahko temu mirno rečemo razprodaja. Po letih smo nato ugotovili, da bi bilo dobro kakšno firmo imeti in bi jo kupili nazaj. A kaj ko bi zanjo morali plačati približno trikrat več, kot je bila prodajna cena (na primer za Elan, Mercator in še za kaj). Pri vsem tem ni prave ekonomske logike, še manj zdrave kmečke pameti. Vse bolj to kaže na nesposobnost in neznanje urejanja ekonomskih poslov. Če pa to ne drži in mnogi vpleteni tega nikoli ne bodo priznali, obstaja sum osebnih interesov oziroma korupcije. Kako bi se lahko sicer zgodilo, da je Slovenija izgubila dobro firmo, mnogi slovenski dobavitelji pa so ob tem ostali brez kooperanta, brez dela in praviloma kar nekaj delavcev brez zaposlitve? In nobeden od vpletenih v prodajo kakopak ni obubožal, celo več, skoraj vsi so ob (raz)prodaji obogateli. Uspešna prodaja torej, za privatne žepe, nikakor pa ne za državo in državljane.  

Kako je mogoče, da nihče ne odgovarja?

Izgradnja TEŠ 6 je zanesljivo najbolj nerentabilna naložba v zgodovini slovenske države. Najbolj nerentabilna je, ker se lahko elektrika na prostem trgu kupi ceneje, kot je cena elektrike, proizvedene v TEŠ 6, ki je bila zgrajena tako rekoč danes, in pa predvsem zato, ker bo elektrarna zaprta veliko pred iztekom svoje amortizacijske dobe, to je pa po vseh ekonomskih pravilih katastrofa. Poleg nerentabilnosti pa tej naložbi lahko obesimo tudi etiketo: najbolj škodljiva in najbolj profitabilna. Kadar je nekaj tako zelo nenavadno, da se preprosto ne da razumeti, se temu izognemo z zelo enostavno ugotovitvijo, da je to neumno. In za TEŠ 6 to še kako velja. Kam so gledali, kaj so mislili strokovnjaki, njihovi prišepetovalci in politiki, da tega, kar je bilo že pred gradnjo očitno jasno, niso videli? Tega, kar danes vidimo in razumemo vsi. Tisti, ki so bili zadolženi za planiranje, torej kompetentni ljudje, bi morali to videti že prej. Si predstavljate, koliko je 1,5 milijarde evrov? 

Kaj vse bi lahko postorilo s tem denarjem? Pa je bil preprosto vržen v pogoltno brezno. Zato je naložba škodljiva. In profitabilna? Pa še kako. Za tiste, ki so bili pri koritu seveda. In ta profitabilnost jim je kar naraščala. Od prve ponudbe do zaključka investicije se je cena povečala za skoraj 100 odstotkov. In temu sorazmerno je naraščala tudi profitabilnost, pridelana s korupcijo. Za vse to bi morali mnogi odgovarjati. Točno se ve, kdo so ljudje, ki so odgovorni za to nasedlo investicijo. Poklicani bi morali biti na politično in kazensko odgovornost. A se še ni zgodilo skoraj nič. Morda bo na koncu vse zastaralo. Da pa se bi kaj bolj odločnega zgodilo in spremenilo, bi morala obstajati močna politična volja. Pa te ni. Očitno so krivci nedotakljivi, so preveč "naši", da bi se jim kaj zgodilo. S tako pasivno politiko do TEŠ 6 tudi vsaka nova oblast prevzema krivdo za velik greh slovenske politike in krepi sum, da je tudi ona imela ali so imeli "njeni" prste v sladki marmeladi. 

Poštenost in pravičnost v slovenski privatizaciji

Slovensko poosamosvojitveno gospodarsko dogajanje me asociira na pesem koroškega kantavtorja, v kateri pravi, da je boljše (bolj koristno in varno) banke in fabrike krasti kot pa kure. Ker vem, v katerem obdobju je ta pesem nastala, tudi vem, da je avtor imel v mislih čas naše najbolj burne tranzicije, privatizacije, bolj točno tajkunske privatizacije. Prava vsebina in poti te privatizacije, ob bolj ali manj odkriti politični podpori, bo za vedno ostala v temnici takratnega nečednega delovanja na račun družbene lastnine, države in njenih državljanov. Teh istih državljanov, ki so vse do leta 1991 s svojim delom ustvarjali neprecenljivo bogastvo slovenskega gospodarstva. In nato ostali brez vsega, razen skromnega certifikata, ki pa ga večina brez ekonomskega znanja niti ni znala primerno oplemenititi. In so certifikati večinsko pristali v rokah potencialnih tajkunov. Če niso poznane poti privatizacije, so pa toliko bolj jasno vidni njeni rezultati.

Čez noč smo dobili nove slovenske kapitaliste, ki so brez veliko truda obogateli. Ne z delom (no, zagovorniki te privatizacije tudi temu rečejo delo), temveč ker so bili pravi čas na pravem mestu, brezkompromisno pohlepni, brezobzirni, videli so le lasten interes in profit, znali in drznili so stopiti tudi čez mejo legalnega, kupiti, podkupiti vse okoli sebe, izkoriščali so zveze s politiko. In ravno ta sprega je bila očitno najmočnejše orodje in orožje, da se politika ni zganila in so si lahko mirno prilaščali družbene dobrine. Nemo je opazovala. Zaradi svojega interesa (če pa ne zaradi tega, je bila pa slepa in neumna) je zrla v zrak ali v tla in dopuščala to največjo krajo slovenske zlatnine. To sta počeli z roko v roki, izmenjaje se, leva in desna politična opcija. Ena in druga imata svoje politične dediče še danes v aktivni politiki. A ti o tem kot da nič ne vedo in nič ne rečejo; a tudi to je dovolj zgovorno. Mi vsi skupaj pa nikoli ne bomo izvedeli, koliko bližje bi bili mali Švici, če bi se privatizacijski posli odvijali drugače, bolj transparentno, bolj pošteno. 

Zakaj sprava ni mogoča?

Od prvega dne osamosvojitve, pa še malo prej, jo imamo v mislih in na jeziku. Po dolgih letih pa smo glede sprave tam, kjer smo bili na začetku. In nič ne kaže, da bi bilo kmalu kaj drugače. Dva sta vzroka, da ostajamo, da ostaja politika (ljudje manj) tako zelo daleč vsak k sebi. Prvi je ta, da si politiki sprave čisto zares niti ne želijo. Zato, ker jim je kot politično sredstvo najbolj pri roki. Z njo, z nespravo namreč, si oplajajo svoje politične ideje, s katerimi lahko obdelujejo svojega političnega nasprotnika in mislijo, da s tem kujejo svoj politični kapital. Drugi vzrok za nespravo pa je ta, da bi s spravo morali žrtvovati del svoje resnice in jo vsaj delno spremenjeno pokloniti nasprotni strani (kaj in koliko katera stran, pa je že konkretno izvedbeno vprašanje). To pa ni šlo, ne gre in ne bo šlo, saj je "naša resnica sveta". S svetostjo dveh resnic si pa še bog ne bi mogel kaj pomagati. Zato slovenske sprave še ni na obzorju. Ker pa so ljudje le bolj spravni kot politika, upanje obstaja!

In na koncu malo bolj vedro, s šalo: spravo bomo dosegli, ko od Slovenije odcepimo osrednjo Slovenijo, Dolenjsko in del Gorenjske. Štajerci, Prekmurci, Primorci in Korošci smo že od nekdaj spravljeni, pravzaprav nikoli nismo bili nespravljeni. Le od časa do časa nas "spravaši" s svojimi polemikami "odspravijo" in predvsem spravijo v slabo voljo. 

P. S.: Toliko o politiki in politikih, ki vodijo našo ljubo Slovenijo. Seveda vse navedeno ne velja za vse, imamo tudi mnogo dobrih politikov, tudi zelo dobrih. Kdor pa se v povedanem najde, se pač najde. Problem pa je v tem, da se tisti, ki bi se morali najti in bi to bilo koristno za širše družbeno dobro, praviloma ne najdejo. Pa gremo "veselo" naprej, tako ali drugače. Sicer pa v naši družbi ni vse tako slabo, kot bi lahko sklepali iz tega razmišljanja. Celo nasprotno, več je mogoče dobrega kot slabega. A ocenjevati je treba slabo, da se bodo zgodile spremembe in bo dobrega še več, da bomo lahko živeli v ekonomsko uspešni državi in v sproščeni družbi! In za takšne spremembe je najbolj odgovorna poštena, kredibilna in resna politika oziroma politiki.