Drsimo v zimo. Kraji na jugu se spreminjajo v zapuščene filmske kulise. Restavracije in kavarne zapirajo svoja vrata, življenje ugaša do nove turistične sezone. Sploh ves moj Mediteran se spreminja v luksuzno jahto, ki jo bahati bogataši pustijo na privezu večji del leta. Nikomur več nismo potrebni. Kraji na jugu in ljudje so zedinjeni v zapuščenosti.
Potem ko vse poletje z juga prihajajo vesti o preseženih rekordih v številu prenočitev in turistov, se naši kraji jeseni v vesteh pojavljajo tako, da ali vzbujajo zavist zaradi vremenskih razmer, a pogosteje z juga zunaj poletne sezone prihajajo slabe vesti. Vse je to odjek praznine, ki zavlada Mediteranu, ko se turisti vrnejo domov in nas pustijo živeti, ne da bi se znašli v okoliščinah, ki so namenjene našim južnjaškim usodam. Sonce v puščavi ni nič neobičajnega. Ni treba, da ga kdo zavida. Medtem ko se drugi kraji naših dežel zvijajo pod snegom, se mi kopamo v soncu, vendar v tistem, ki ne prinaša nobene utehe. Mi smo zapuščeni, zapušča pa nas tudi način življenja, kakšnega smo imeli radi. Majhne neugledne gostilnice in kavarne, tiste, ki so se zadnje upirale gentrifikaciji, kot jo prinaša turizem, so začele zapirati svoja vrata čez zimo, prilagajajoč se tako novim ekonomskim tokovom na Mediteranu. Niti ena monokultura ni dobra. Hrani se z vsem, na kar naleti, in tako se tudi turizem, ki bi menda določenemu prostoru moral zagotoviti prosperiteto, s tem istim prostorom hrani. Skupaj s prostorom ima na meniju tudi način življenja malega običajnega lokalnega prebivalca. Pišem vam vse to zato, ker me je te dni našla slaba novica, ena od tistih, ki mimo sonca zunaj sezone pridejo z Mediterana.
Zato vam moram povedati zgodbo o mali neugledni kavarni, v kateri in okoli nje se je odvijal en del mojega življenja. Tja so me po mojem prihodu v Split najprej odpeljali prijatelji. Bežal sem tedaj od ene propadle ljubezni. Ali od samega sebe, kdo bi to vedel, bistveno je bilo samo oditi nekam in zgodilo se je, da me je prijatelj poklical, da skupaj delava v Splitu. Stopil sem z avtobusa, prijatelji so me pričakali na kolodvoru in me odpeljali v srce splitskega Geta. Bil sem lačen, zato so me odpeljali v neugledno kavarnico, ki ji vsi rečejo Trije volti, čeprav se uradno imenuje Dioklecijan. Peljali so me tja, ker v tej krčmi strežejo najboljša pršut in sir v Splitu. Res sem dobil pošten sendvič z izvrstnim pršutom in sirom, zloženima med dvema kosoma kruha, ki mu Splitčani pravijo "peka", ker ima obliko sača oziroma peke. Prvo noč, točneje en del noči, sem tako preživel na terasi te krčme. Lokalni ljudje ji rečejo Trije volti, ker terasa tega lokala stoji pod tremi velikimi kupolastimi okni, volti, ki gledajo na splitsko rivo. Sedeli smo na plastičnih stolih, tako značilnih za gostinske objekte iz socializma. Stoli so bili postavljeni okoli kovinskih miz. Profil ljudi, ki je na njih sedel, je bil pa res raznolik. Bilo je to zelo slikovito mesto, če gledamo like, ki so se tam zbirali. Profesorji, študenti, ribiči, pristaniški delavci, fizičarji iz splitske ladjedelnice, mali lenuhi in umetniki pa celo tudi kakšen športnik, vsi ti ljudje so v vročih splitskih večerih našli zatočišče na terasi krčme Dioklecijan.
Pišem vam vse to zato, ker me je te dni našla slaba novica, ena od tistih, ki mimo sonca zunaj sezone pridejo z Mediterana
Ne zapuščajo več samo ljudje sveta, tudi svet zapušča ljudi
