Barbara Bradač
Magda Žezlina je pomagala postavljati temelje socialnega dela v slovenskih šolah. "Kamorkoli sem se obrnila, sem naletela na polena," se spominja začetkov.
"Presenečena sem bila. In žalostna." Tako je 87-letna Magda Žezlina sprejela novico, da je postala častna občanka Maribora. Ženska, ki je vse življenje pomagala otrokom, dijakinjam in bolnikom ter kot prva varuhinja bolnikovih pravic v Sloveniji premikala meje, se danes sprašuje, zakaj je priznanje prišlo tako pozno. Obiskali smo jo v Domu pod gorco, kjer nam je zaupala svojo izjemno življenjsko zgodbo, polno poguma, vztrajnosti, pa tudi osebnih preizkušenj.
V članku izveste:
- Zakaj je že kot deklica stopila v bran šibkejšim in kako jo je med bombardiranjem Maribora mati s svojim telesom zaščitila pred bombami.
- Kaj je doživela ob pogledu na otroke, ki so sredi zime prihajali v šolo, in zakaj se je odločila, da ne bo učiteljica.
- Kako je kljub nasprotovanju pristojnih pomagala postaviti temelje socialnega dela v slovenskih šolah.
- Zakaj se je tako odločno zavzemala za dekleta brez varnega bivališča.
- Kako se je kot prva varuhinja bolnikovih pravic postavila po robu zdravnikom in zakaj danes sama sebe preseneča z besedami: "Ja madona, sem si jaz upala."
- Katera zgodba človeka v stiski jo je ganila do solz in zakaj je vedno poudarjala, da je treba v bolniku najprej videti človeka.
- Kako danes doživlja staranje, kaj jo najbolj skrbi in kdo ji stoji ob strani, ko pomoč potrebuje sama.
- Zakaj bi se pri 87 letih želela vrniti v čas, ko jih je imela trideset, in kaj bi takrat naredila drugače.
Portret ženske, ki ni popustila niti za milimeter, ko je šlo za druge. Danes pa priznava, da se je najtežje sprijazniti s tem, da telo ne zmore več slediti njeni volji.
V članku izveste:
- Zakaj je že kot deklica stopila v bran šibkejšim in kako jo je med bombardiranjem Maribora mati s svojim telesom zaščitila pred bombami.
- Kaj je doživela ob pogledu na otroke, ki so sredi zime prihajali v šolo, in zakaj se je odločila, da ne bo učiteljica.
- Kako je kljub nasprotovanju pristojnih pomagala postaviti temelje socialnega dela v slovenskih šolah.
- Zakaj se je tako odločno zavzemala za dekleta brez varnega bivališča.
- Kako se je kot prva varuhinja bolnikovih pravic postavila po robu zdravnikom in zakaj danes sama sebe preseneča z besedami: "Ja madona, sem si jaz upala."
- Katera zgodba človeka v stiski jo je ganila do solz in zakaj je vedno poudarjala, da je treba v bolniku najprej videti človeka.
- Kako danes doživlja staranje, kaj jo najbolj skrbi in kdo ji stoji ob strani, ko pomoč potrebuje sama.
- Zakaj bi se pri 87 letih želela vrniti v čas, ko jih je imela trideset, in kaj bi takrat naredila drugače.
Portret ženske, ki ni popustila niti za milimeter, ko je šlo za druge. Danes pa priznava, da se je najtežje sprijazniti s tem, da telo ne zmore več slediti njeni volji.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
