Pogled v prejšnje in to stoletje pove, da smo Slovenci povezani z več vojskami – s slovenskimi vojskami in vojskami na Slovenskem. Slovenske vojske so oborožene obrambne sile, bistvo, izhodišče in namen njihovega nastanka in delovanja pa je obramba domovine, upor in boj za osvoboditev zoper zavojevalske, okupatorske vojske. V tem smislu so slovenske vojske: vojska generala Rudolfa Maistra po prvi svetovni vojni na našem Štajerskem in Koroškem; partizanska vojska na Slovenskem med drugo svetovno vojno; slovenska partizanska vojska slovenskih izgnancev v Srbiji, ustanovljena novembra 1944 v Beogradu; Teritorialna obramba Republike Slovenije v obdobju pred in med osamosvojitveno vojno v Sloveniji leta 1991; slovenska policija v bojih vojaškega značaja v času osamosvojitvene vojne; sedanja Slovenska vojska kot temeljna obrambna sila Republike Slovenije.
V navedenem obdobju, vključno s časom druge svetovne vojne, so na Slovenskem in posameznih območjih Slovenije obstajale tudi druge vojske, z drugačnimi izhodišči, nameni in cilji njihovega nastanka in delovanja.
Spomin in opomin
Morda bo koga presenetilo, da kot slovensko vojsko opredeljujem partizansko enoto (vojsko), nastalo izven Slovenije – v Srbiji, vendar pod okriljem Osvobodilne fronte slovenskega naroda za Srbijo. Razlog je v obuditvi spomina na žrtve, povezane z izgonom slovenskih domoljubov v Srbijo ter nameri in želji pristojne državne organe Republike Slovenije opomniti, da se bliža 80-letnica bojev, ko je na sremski fronti pri Opatovcu na Hrvaškem 17. januarja 1945 v srditih bojih s sovražniki padlo kar 77 bork in borcev slovenskega partizanskega bataljona. Zato se ta dan v literaturi upravičeno označuje kot tragičen dan slovenskih fantov, deklet, mož in žena.
V okviru izvajanja nacistične raznarodovalne politike je hitlerjanska okupatorska vojska v juniju in juliju 1941 s sedemnajstimi transporti iz Slovenije v Srbijo izgnala 7185 narodno zavednih Slovencev. Pri sestavljanju seznamov za izgon so že v letih pred vojno sodelovale nemške obveščevalne službe in njihovi sodelavci ("zaupni možje") v Sloveniji. Izhodišče in načelo raznarodovanja je bilo, da je treba iz naroda izločiti nosilce njegove intelektualne in gospodarske moči, še posebej pa Nemcem sovražne, narodno zavedne in vplivne Slovence – profesorje, učitelje, duhovnike, sodnike, državne in občinske funkcionarje, obrtnike, premožnejše kmetovalce, kulturnike …
Odločilna ustanovitev OF za Srbijo
Med izgnanimi je bilo veliko družin z majhnimi otroki, izgnanci pa so bili v Srbiji v glavnem lepo sprejeti. Za preživetje so se takoj aktivno vključili v najrazličnejša dela: na poljih, v kmečkih gospodinjstvih, obrtniška dela, nudenja inštrukcij in poučevanja v šolah, slikanje, prevajanje v nemški jezik … Nekateri izgnanci so se že kmalu po prihodu v Srbijo vključili tudi v oborožen boj v raznih partizanskih enotah, v velikem številu pa je do tega prišlo po osvoboditvi Beograda (20. oktobra 1944). Odločilna za to je bila ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda za Srbijo, katere odbor, ki mu je predsedoval akademski kipar Lojze Dolinar, se je konstituiral v Beogradu 28. oktobra 1944. Ustanovitvene seje se je udeležil tudi Edvard Kocbek, takrat (v NKOJ-u, Nacionalnem komiteju osvoboditve Jugoslavije) minister za prosveto, kasneje pa minister za Slovenijo.
Vrhovni štab NOV in partizanskih odredov Jugoslavije je Odboru OF slovenskega naroda v Beogradu 8. novembra 1944 sporočil odločitev (podpisal jo je Slovenec, pomočnik načelnika štaba, generalmajor Dušan Kveder), da se v Beogradu ustanovi nova "Slovenska brigada NOVJ", vodilni komandni kader pa pridobi iz NOB v Sloveniji in izmed borcev slovenske narodnosti v enotah NOV v Srbiji.
Slovenci, domovina kliče!
Osvobodilna fronta Slovenskega naroda za Srbijo, je bila organizirana po krajevnih odborih in je že pred tem začela z akcijo vstopa Slovencev v OF in prostovoljnega prijavljanja v slovensko partizanko enoto, z namenom, da le-ta pohiti na pomoč bratom v domovini. Saj - "Slovenci, domovina kliče!" Prijavnica (obrazec) je imela ločena vprašanja: o vstopu v OF, o vstopu v narodno-osvobodilno vojsko Jugoslavije in posebni prostor za opombe. Za vstop v OF se je izreklo čez pet tisoč izgnancev, prijavnic za vstop v vojaško enoto pa je bilo nekaj čez tisoč. Pri izjavljanju o vstopu v OF so zanimive navedbe redovnic (usmiljenih sester), da kot duhovne osebe ne morejo pripadati nobeni svetni organizaciji, v rubriki opombe pa njihovi zapisi, da so voljne sprejeti vsako karitativno delo. Tudi mnogi drugi prijavljenci so navedli, da so pripravljeni sodelovati pri vsaki akciji, koristni slovenskemu narodu, v rubriki vstopa v vojsko pa, da vstopajo, da želijo sodelovati pri osvoboditvi in obnovi Slovenije v slovenskih enotah, da vstopajo v slovensko legijo, ki se ustanavlja … Med opombami pa so na primer navedli, da so v partizanih že njihovi sinovi, možje, da so zaradi bolezni ali starosti oslabeli in podobno. Na hrbtni strani prijavnice je bilo natiskanih devet temeljnih točk Osvobodilne fronte slovenskega naroda, z začetnima točkama, da je treba proti okupatorju izvršiti neizprosno oboroženo akcijo, ki predstavlja izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev.
Namesto brigade bataljon
Med več kot tisoč prijavljenimi v slovensko partizansko enoto (vojsko) v Srbiji so bili nekateri odklonjeni iz zdravstvenih razlogov, precej pa jih 26. novembra 1944, ko je bila ustanovljena, na zborno mesto v vojašnico na Dedinju v Beogradu ni prišlo. Z več kot 500 borci se je tako namesto predvidene slovenske brigade ustanovil 5. slovenski bataljon v okviru 1. krajiške brigade. Takoj po "prisegi neomajne zvestobe svojemu ljudstvu, svoji domovini, za katere osvoboditev se borimo z vso ljubeznijo do poslednje kaplje krvi", je bataljon odšel na sremsko fronto in bil nato v stalnih in vse hujših bojih.
Iz česa naj naši bodoči rodovi črpajo vzglede domoljubja in pripadnosti svojemu narodu?
Največje izgube so mu bile prizadejane 17. januarja 1945, ko je sovražnik (7. SS divizija Prinz Eugen, okoli 1500 ustašev in drugih) izvedel iznenaden protinapad, poimenovan "Zimska nevihta" oziroma "Zimski vihar". Blizu vasi Opatovac na Hrvaškem je sovražnik prebil frontno linijo na položajih bolgarskih enot ter tako tudi z boka in hrbta napadel položaje slovenskega bataljona. V nekaj urah je v srditih bojih padlo 77 borcev tega bataljona, precej jih je bilo ranjenih, 15 od teh pa zajetih in odpeljanih v ujetništvo. Glede na veliko število že pred tem padlih in ranjenih borcev je sledila reorganizacija. Samostojnega slovenskega partizanskega bataljona ni bilo več, preostali borci pa so bili vključeni v druge enote, največ v pehotno 1. jugoslovansko brigado, ustanovljeno v Rusiji, v sestavu katere je bilo veliko Slovencev, ki so bili mobilizirani v nemško vojsko, na ruski fronti pa prebegnili ali pa jih je zajela Rdeča armada. Tudi iz te enote in iz 2. tankovske brigade, ustanovljene v Rusiji, je v bojih za Čačak novembra 1944 in v bojih na sremski fronti (največ ob preboju fronte aprila 1944) padlo veliko borcev slovenske narodnosti. Žal so tudi ti v spoštljivem narodovem spominu in skrbi za njihove grobove pogosto pozabljeni.
Hrepenenje po domovini
Pri vseh izgnancih je bilo ves čas izgnanstva močno prisotno hrepenenje po domovini in želja po čimprejšnji vrnitvi v Slovenijo. Posebej izrazito je to bilo pri borkah in borcih slovenskega bataljona.
•
"Ravno to čakanje na vrnitev v domači kraj, domotožje, je bilo za nas izgnance najhujše. In takrat, ko smo hoteli z naletom, z jurišem streti vse ovire na tej poti smo izgubili svoje najboljše tovariše, ki so s svojo srčno krvjo polili sremsko ravan … Kako smo ležali zariti v zemljo, nad nami so se vlačile svinčene megle. In vanj, v to megleno, v to turobno zimsko jutro so zapeli topovi svojo pesem … Naprej! Naprej do blagoslovljene slovenske grude, do svetih domačih pragov!"
(Deli pisma borca Rudolfa Doboviška leta 1949 očetu avtorja tega članka.)
Mi komaj čakamo, da bomo na slovenskem ozemlju, in kakor izgleda, bo to kmalu …
"Radi mene ne bodite v skrbeh – vse je v najlepšem redu in postoji zelo bratsko prijateljstvo med nami dobrovoljci … Pišem dnevnik in če Bog da, da pridem živ domov, vam bom vse pripovedoval … Mi komaj čakamo, da bomo na slovenskem ozemlju, in kakor izgleda, bo to kmalu … Radi mene ne bodite v skrbeh – jaz se bom že nekako prebil in dočakal osvobojenje tudi naše lepe Slovenije … Spomini in misli na dom, družinsko srečo, šege in navade – tu lačen, da sem od lakote bolan … Rajna naša mati – mnogokrat rekli – boste še skorjico kruha poljubili – vse res je to."
(Deli pisem ženi in vojnega dnevnika očeta avtorja tega članka.)
"Ali čuješ, moj dragi,/to daljno, zamolklo grmenje topov,/to pesem, ki čakal si nanjo, o zmagi -/ta klic domov?"
(Prva kitica pesmi Padlemu sinu, ki jo je 9. maja 1945 napisal pesnik Janko Glazer v spomin na sina Matijo, padlega v bojih 6. aprila 1945.)
•
Zaradi tragičnih dni, kot je bil 17. januar 1945, ko so na ravnicah Srema v bojih padli (pre)številni slovenskih fantje, dekleta, možje in žene, se žal niso uresničile želje in hrepenenja po vrnitvi v domovino številnim slovenskim domoljubom. Ob tem je žalostno in zaskrbljujoče, da gre v Sloveniji s strani državnih organov za dokaj brezbrižen odnos glede negovanja spomina in skrbi za grobove (grobnice) padlih v tujini (na Hrvaškem in v Srbiji). Vendarle pa obstajajo tudi svetli vzgledi pietetnega odnosa in skrbi za grobove. Tak primer sta pobrateni občini Lovas na Hrvaškem, kjer je skupna grobnica 77 padlih borcev slovenskega partizanskega bataljona, in naša občina Starše, v obeh pa kulturni društvi Ivana Gorana Kovačića iz Lovasa in Alojza Colnariča iz Starš.
Ali res ni mogoče česa premakniti pri uresničitvi sporazuma (iz leta 2012) med vladama Hrvaške in Slovenije o urejanju vojnih grobišč, med temi tudi grobnice v Lovasu na Hrvaškem in jo vsaj vpisati v razvid vojnih grobišč. Morda pa bo za zagon prizadevanj dobra priložnost spominska slovesnosti ob 80. obletnici tragičnega dneva padlih Slovenk in Slovencev na ravnicah Srema, predstavnikom Občine Starše in civilne družbe pa se bo uspel pridružiti tudi kakšen predstavnik države iz "oddaljene" Ljubljane ali vsaj veleposlaništva v Zagrebu.
Iz česa pa naj naši bodoči rodovi črpajo vzglede domoljubja in pripadnosti svojemu narodu, če ne iz kulturnega snovanja in boja prednikov za slovenski jezik ter drže uporništva in borbe zoper okupatorje?
≈
Dr. Božo Grafenauer, avtor knjige Zgodbe iz izgnanstva v Srbijo in bojev na sremski fronti ter članka Premalo znani 5. slovenski bataljon, objavljenega v Večeru V soboto (26. januar 2019)
