Za izkušene novinarje, ki spremljajo NBA, nič posebnega, za prvo izkušnjo intervjujev s košarkarji po tekmi v najmočnejši ligi na svetu pa vendarle majhen šok. Pa ne zaradi tega, ker so zvezdniki, ampak zato, ker pogovori z igralci potekajo kar v njihovi slačilnici. Takoj po tem, ko pridejo izpod tuša. Torej v najbolj svetem prostoru ekip, kjer pri večini drugih športov predstavniki medijev nimajo kaj iskati. A v ligi NBA je marsikaj drugače, kar smo spoznali na sredini tekmi Miamija in Minnesote. Dobro, v slačilnici za medije veljajo stroga pravila, a vendar je bila izkušnja nekaj posebnega. Ko se je slovenski as Goran Dragić naposled oblekel, je najprej odgovarjal na vprašanja ameriških novinarjev, nato sva svojih 18 minut dočakala tudi edina prisotna slovenska novinarja. Osemnajst minut je v svetu košarkarjev lige NBA precej, kar je nekje na sredini intervjuja dal vedeti tudi eden od tiskovnih predstavnikov Miamija, toda Dragić je za rojaka potegnil še malo čez. Nastal je tale pogovor, ki sva ga sestavila z Andrejem Miljkovićem, novinarskim kolegom iz Ekipe.
Desetim nadarjenim dijakom iz Maribora ste z obiskom tekme lige NBA in srečanjem z vami omogočili edinstveno izkušnjo, ki si jo bodo zapomnili vse življenje. Kaj pa vam pomenijo takšne akcije in srečanja?
"Veliko mi pomenijo. Kot otrok sem pogosto igral košarko na zunanjih igriščih, to je bilo edino, kar sem znal. Nisem poznal igric in nisem visel na telefonu. Razumem, da se časi spreminjajo in je tehnologija del življenja, a še zmeraj mislim, da danes izgubljamo pristen medčloveški odnos. Ni več te komunikacije, na igriščih ne vidim več otrok. Zato smo lani prvo igrišče obnovili v Tivoliju, nato smo se odločili za Maribor, dve glavni mesti v državi. Rad bi pohvalil Mestno občino Maribor, da smo stopili skupaj, in upam, da bo igrišče polno. Otroci so naša prihodnost in bogastvo, zato je treba dati nekaj nazaj."
Vedno ste znali poenotiti Slovenijo. Vam to povezovanje med Ljubljano in Mariborom kot Ljubljančanu ne dela težav?
"To vse je prenapihnjeno. Kadar v nogometu igrata Maribor in Olimpija, je to vsekakor rivalstvo, takrat držim pesti za Olimpijo. Kot človek do človeka pa smo isti narod. Ko igra reprezentanca, vsi navijamo za isti dres. Kadar pa so klubske obveznosti, takrat pa je malo drugače (smeh)."
Z mladimi športniki imate res pristen odnos, kar se vsako leto najbolj pokaže na Rogli, kjer organizirate košarkarske kampe za osnovnošolce. A tam se ne pojavite samo na medijskem fototerminu, ampak z njimi preživite ves teden. Od kod izvira ta odgovornost, da prenašate znanje in izkušnje na otroke?
"Vračam se k svojim spominom, ko sem bil star toliko kot oni. Ko sem bil pri Iliriji, je poleti treniral Rašo Nesterović, ki je takrat že igral za Minnesoto Timberwolves. Moje oči so bile tako velike. Podajal sem mu žogo in tega se spomnim, kot bi bilo včeraj. Namenil mi je nekaj besed in takrat sem vedel, da hočem biti NBA-igralec. To so bile moje sanje. Vedel sem, da bo pot dolga, ampak tudi takrat je bil Rašo zelo dober do mene, dal mi je samozavest in krila. Zato se nekako vračam k temu in poskušam dati to otrokom in jih spodbujati. Tudi sam imam dva otroka. Mislim, da je najbolj pomembno, da jih spodbujaš, jim daš vedeti, da lahko to naredijo, in jih poskušaš usmeriti na pravo pot."
Kakšne barve bo prvo pametno košarkarsko igrišče v Mariboru?
"Vijolično, čeprav sem Jankoviću obljubil, da bo zeleno. Toda zadnjo besedo je imela Ilka Štuhec in njej ne morem reči ne (smeh). Sem njen velik podpornik ne samo pri smučanju, tudi kot oseba je ena mojih najljubših športnic. Je zelo odprta, rada se šali. Vidiš, da je top v svojem športu, ampak je zelo prizemljena. Lani sva tudi skupaj kolesarila - z Bellevueja do Rogle in sem skoraj umrl. Pet ur na kolesu, uh, ampak sem zdržal."
Sem velik podpornik Ilke Štuhec, ne samo pri smučanju, tudi kot oseba je ena mojih najljubših športnic
Moram priznati, da je Luka Dončić tudi mene malo presenetil. Vedel sem, da bo dosegel to, kar dosega zdaj, ampak ne tako hitro
