Svetlana Slapšak
Sindikati so že prispevali pravi akord, ki ga potrebujemo ob šestih zjutraj na praznik dela. Dejstva so precej kruto jasna: odhajajoča vlada je dobila najboljšo oceno v okoliščinah, ko se pripravlja nova. Dokaz sta splošno presenečenje in obup, a napovedi so poceni, ker o izhodiščih oz. o novi vladi dvoma ni. Njeno kratko trajanje bo neizogibno. Dokler na majhnem nam dodeljenem koščku nebes še ne švigajo jate dronov, imamo svobodo in dolžnost, da svojo državljansko držo tehtamo in rešujemo državo. Držati je tu ključno jedro pomena, neposreden prevod iz grščine (kratos, država, kratao, držim) in nesrečni termin demokracija pomeni nekaj, kar ljudstvo drži v rokah … Kaj in smo torej izpustili iz rok? Nam zdaj lahko pomagajo noge oz. usklajevanje koraka z budnico? Praznik dela je v osnovi tako enostaven, tako naiven – enostavna glasba, enostavna hrana, enostavni rituali, rdeče cvetje, mežikanje soncu, flirt. Flirtajmo torej malce z demokracijo!
Anarhija naj bi bila tisti najbolj nevaren ekstrem demokracije. Zgodovinsko so majhna področja udejanjene anarhije brez izjeme dobro organizirane družbe z zagotovljeno enakostjo in svobodnim pristopom za vse, z bolj ali manj razdelanimi nalogami in odgovornostjo za vsakogar. Primeri so španski anarhizem med državljansko vojno, zapatizem in mnogi drugi globalno razpršeni primeri. Anarhizem je enako uporaben v ruralnem in urbanem okolju in je ključno odvisen od dimenzij, kar ustreza tudi trenutnim trendom razvoja družbe – še posebej zaradi nepredvidljivega razvoja totalitarizmov in vedno novih vojn. In že smo globoko v polju prepovedanega, idej, ki so nedopustne, "radikalne": pa stopimo še korak naprej. Osnova anarhizma, vsaj deloma uresničljiva, je neposredna demokracija. Osnove neposredne demokracije, ki jih ima smisel uporabljati tudi danes, pa lahko razvrstimo takole:
Vsakdo ima pravico odločati o tem, o čemer hoče, takrat, ko hoče, v svobodni razpravi na skupščini; čas, porabljen na skupščini, se nadomesti z dnevnico za polni delovni dan. Skupščina torej nima stalne sestave, ni poslancev, ni plač, priznava se samo polna prisotnost.
Vsi državljani (z redkimi, začasnimi izjemami, kot je težka bolezen) so primerni za vodenje politike, katere osnova sta korist in zaščita drugih državljanov. Dolžina mandata uslužbencev v institucijah, kjer je trajna služba in s tem plača nujna, je eno leto, odgovornost za delo in odločitve na teh mestih veljajo vse življenje.
Izbiranje z žrebom za vse stalne upravne funkcije je zato edino možno in logično.
V današnji praksi bi to pomenilo, da strankarski karierizem nima nobenega smisla, še manj predvolilna kampanja. Skupščina deluje brez volitev. To se na videz zdi nemogoče, a se pravzaprav že dogaja. Eden glavnih razlogov za zavračanje takšne ali podobne demokracije so preprosto številke – vse znane neposredne demokracije temeljijo na relativno majhnem številu udeležencev. Toda današnje lokalne akcije, ki znajo hitro preskočiti lokalne meje, podčrtujejo morda najpomembnejši uporabni vidik neposredne demokracije – delovanje v korist drugega. Družbena skrb za posameznika in posameznikova skrb za družbo sta torej osnova neposredne demokracije. Velik problem državljanskih pobud je hitro izčrpavanje in postopno zamiranje, zmanjševanje števila udeležencev akcije. Neposredna demokracija ta problem rešuje z institucionalizacijo pravila "glasujem, kadar hočem".
Zavedam se, kakšne so lahko reakcije na takšno razmišljanje. Pred več kot tridesetimi leti, 1995, sem v Amsterdamu na javni razpravi s člani parlamenta zagovarjala volitve oz. izbiro z žrebom in eden od udeležencev je reagiral zgroženo. Dejal je, da to pomeni, da lahko z žrebom izberemo tudi kakšnega nacista. Odgovorila sem z vprašanjem – ali raje vidi, da jih izglasujemo na parlamentarnih volitvah – in sprožila burno reakcijo v občinstvu. Na Nizozemskem, kjer si pred tridesetimi leti niso mogli niti predstavljati, da bi volili naciste, in so takšno idejo imeli za žaljivo, so že nekaj let nazaj z večino glasov izvolili nacista, ki sicer potem ni uspel sestaviti vlade in postati njen predsednik. Žal parlamentarna demokracija ni več sposobna reagirati na nove družbene razmere in obnova ali zamenjava je nujna. Vprašanje je, ali lahko parlamentarna demokracija to stori sama. Že obstajajo puhlice tipa "participatorna" demokracija, ki se večinoma nanaša na lokalne, denimo občinske oblike sodelovanja državljanov pri oblasti. "Samoupravljanje", precej bolje prilagojen izraz, je še vedno na črnem seznamu terminov, obremenjenih s preteklostjo, ki jo odreja ideološka interpretacija, ne pa zgodovinopisje. Po drugi strani pa to, kar kot novo družbeno realnost ustvarjajo državljanska gibanja ali preprosto povezane akcije ljudstva, z vsemi neuspehi, stranpotmi, nestabilnostjo in kaosom, občasno in mestoma vendarle kaže nekatere uspehe. Možna deviacija je seveda populizem. Če je soditi po stranki, ki se ironično imenuje Resni.ca, je končna različica gibanje, ki nima niti ene točke programa, ki se ne bi zlahka preobrnila v svoje nasprotje – in spet nazaj.
Gremo še en korak v prepovedano, pa omenimo še en "nedopusten" termin - kaos: to je verjetno tisto, česar se večina državljanov ob glasovanju najbolj boji in ta strah je pogosto nesorazmeren s kaosom, v katerem se glasuje. Ob mešanici strahu in želje po uravnoteženem življenju zamišljeni kaos že v svojih obrisih blokira kolektivni razum in znanje državljanov gotovo ni priljubljen pojem niti med politologi. Med ne tako številnimi avtorji, ki razpravljajo o kaosu v družbenih vedah, izstopa grško-francoski filozof Cornelius Castoriadis. Ta je, razmišljajoč prav o atenski demokraciji, razvil pojem kaosa, ki je ontogenetsko povezan z demokracijo: sprememba, izboljševanje, soočanje idej so temeljne značilnosti demokratične prakse. Takšna praksa nikoli ne more biti v nasprotju z napredkom, ki je eden glavnih problemov za današnjo parlamentarno ureditev. Po drugi strani pa enako omogoča tudi upočasnjevanje in tradicionalizem, če koristita družbi. Predstavljajmo si razširitev demokratičnih praks danes s potezami, ki bi jih v večini parlamentov razglasili za kaotične: razširitev človekovih pravic, denimo pravice do bivališča, pravica do vode, ki jo že imamo v ustavi, pravica do zraka (primer Anhovo, ki še ni rešen) in še nekatere. Demokratični kaos bi bil omejen z doživljenjsko odgovornostjo vsakega državljana, zlasti predlagateljev.
Dodajmo k temu nevzdržna stališča večine evropskih držav do nedržavljanov, do migrantov, ki so nedvomno naša prihodnost, v dvojnem pomenu – da jih bo vse več in da bomo tudi sami prej ali slej postali migranti. Demokratični ukrep za to bi lahko bil neko stališče in ob njem institucija, ki deluje na njegovi osnovi: avtor stališča je Elie Wiesel in glasi se - "noben človek ni ilegalen". To pravilo zdaj najdemo v dokumentih ZN: kako gre z njegovo implementacijo, pa se vidi na primer v marakeškem sporazumu o beguncih izpred nekaj let in v težavah pri njegovem oblikovanju in podpisovanju. Odmev nehumanosti in nepripravljenosti na sprejem lahko vidimo v formulaciji "zakoniti" oziroma "nezakoniti" begunci: ta je v popolnem nasprotju s stališčem Elieja Wiesla in Združenih narodov ter v hinavskem odnosu do dejanskega stanja – denimo do (ne)obstoja oz. nezadostnega števila konzulatov evropskih držav v Afriki in Aziji, ki naj bi reševali zakonitost begunstva.
Rehabilitacija demokratičnega kaosa bo neizogibno prišla z rušenjem ali razgradnjo vseh oblik diktature. Ostaja ključno vprašanje – kako? In odgovor je vedno isti: nenasilno. Dva procesa, eden dolg in drugi kratek, gotovo povečujeta napetost, tudi ko diktatur ni več: prvo je kolektivno učenje, pridobivanje in uporaba kolektivnega državljanskega razuma (za katerega državljanstvo ni pogoj), ki je dolgotrajno; drugo pa je zamenjava strukture oblasti, kjer je bolje, da je kratka.
Pa si zamislimo neko situacijo v možni prihodnosti: na vprašanje predsedniku države Logarju, če je Slovenija v vojni ali ne, ta odgovarja: "Veste, odgovornost za vojno je velika in obenem je odločitev odvisna od mnogih različnih pogojev. Menim, da bo odločitev države primerno odgovorna v okoliščinah, ki se nam obetajo." Stevanović bi dopoldan odgovoril z "da", popoldan pa z "ne", okrog poldneva pa bi bila država okupirana. Janša bi za vojno obtožil Kučana in z izraelsko Rožnato Kocko sklenil posel za navidezno prodajo orožja neznani tretji strani, medtem pa bi tovornjak z denarjem izginil v pragozdu pri Sežani itn. Prepustite domišljiji prosto pot: v vsakem primeru je kaos neposredne demokracije videti neprimerljivo bolje.
Prvega maja se morda naprej držimo golaža, piva, nageljnov, pesmi in rdečih srajc, pod pogojem, da so brezplačni, in pustimo začasnim populistom, da nam čestitajo praznik dela. Ni pa boljše priložnosti za sindikalno organiziranje, benigne zarote in posmehovanje tistim, ki na praznik radi igrajo prostodušne, ljudske voditelje. Za nepopravljive nostalgike ostaja spomin na čase, ko ni bilo pojmljivo, da bi nekdo javno izjavil, da delodajalci prinašajo denar v državno blagajno: nekaj tako netočnega in primitivnega, brez osnovnega znanja in mentalne discipline je mogoče samo še ob šanku v nakupovalnem centru, pa niti tam ni posebej popularno. Ali preprosto, prepustimo se realnosti: praznik dela zmeraj pride po prazniku upora.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
