Svetlana Slapšak
V mislih imam dva primera. Prvi je film iz leta 1997 z Dustinom Hoffmanom in Robertom De Nirom z naslovom Wag the Dog, drugi pa madžarska politična stranka Dvorepi pes, ustanovljena leta 2006 in dejavna še danes – pravkar je napovedala udeležbo na volitvah leta 2026. Naslov filma se dobesedno prevaja kot Rep maha s psom, kar je pomenljivo, saj opisuje astroturfing: popolno fabrikacijo oziroma izmišljanje dogodkov z namenom prikrivanja škandaloznega realnega dogajanja.
V osnovi gre za neologizem, ki se je v Združenih državah pojavil sredi osemdesetih let, ko se je ime proizvajalca umetne trave za nogometna igrišča, AstroTurf, začelo uporabljati najprej kot metafora, nato pa kot termin za debelo, mastno laž: ko je treba prikriti kak velik škandal, se izmisli in financira lažna nevladna organizacija (grassroots – spet trava), ki kot svoje "razkritje" plasira posebno predrzno laž, ki zasenči in prekrije resnični problem. V Srbiji so denimo ta film leta 1999 predvajali na televizijah pod naslovom Z vojno proti resnici, in to v odkrito propagandne namene – zoper intervencijo Nata. Madžarska stranka Dvorepi pes uporablja podobno metodologijo, vendar s povsem drugačnim ciljem – s skrajnimi in absurdnimi akcijami razkriva dejanske škandale.
Ameriški film je briljantna črna politična satira, ki je skoraj preroško nakazala afero predsednika ZDA z Monico Lewinsky. Po tem je to postal vzorčni zaplet za številne stranpoti ameriške politike, bujen razcvet pa je doživel v obdobju trampocena. Fiktivni predsednik v Ovalni pisarni v predvolilnem času posili mladoletnico; spin doktor dobi genialno idejo, da škandal prikrije z izmišljeno vojno v Albaniji; za izvedbo angažirajo hollywoodskega producenta, ki zadevo realizira – s pop glasbo vred; v zgodbo vključijo tudi reševanje ameriškega vojaka; mimogrede pobijejo vse, ki postanejo moteči, vključno s spin doktorjem; film se konča z novico, da se je v Albaniji morda res začela vojna.
To denimo Srbiji ni pomagalo. Napadla je del lastnega ozemlja, izgubila - in zdi se, da še danes verjame, da je mogoče vedno znova uporabiti isti recept – le da v četrt stoletja ni našla sposobnega spin doktorja, zgolj serijo nesposobnežev. Recept Epstein–Nigerija–Venezuela–Grenlandija in tako naprej, vse do Saturnovih obročev, je mogoče uporabiti ob ustreznem oboroževanju, enako velja v primeru obrobij Ukrajine in celotnega Tajvana - pa vogalov Pakistana in Kambodže. V državi, kjer si niti vladar niti režimski mediji ne upajo niti pisniti o Trumpovi trditvi, da je dosegel mir med Srbijo in Kosovom, so lahko razmere le patetične. In kako so šele patetične v državi avtentičnega pasjega repa, ZDA? Dovolj je, da se pojavi mizerna reklama v obliki filma o Melaniji - in to ravno v trenutku še enega uničujočega razkritja – vsaj še ene porcije Epsteinovih fajlov …
Bruce Springsteen, "The Boss", zmeraj zastopnik luzerjev, delavcev in vseh potlačenih, je v eni noči sestavil pesem Ulice Mineapolisa, ki spominja na pesem This Land is your Land Woody Guthrija (1940, ena najbolj popularnih ameriških pesmi vseh časov) in v treh dnevih je postala enako popularna kot njena predhodnica. Guthrie je imel na svoji kitari nalepljen napis: Ta stroj ubija fašiste. Bruce Springsteen nima napisa na kitari, vendar se to razume samo po sebi – kitara ubija fašiste
Madžarski stranki pa z vrsto dobro premišljenih in duhovitih izpadov uspeva prepričati odstotek do dva odstotka volilnega telesa – premalo za vstop v parlament, a dovolj za postopno rast in za formiranje politikov, ki so danes resni in priznani igralci. Pouk je preprost: na koncu zmaga inteligenca, če seveda prej preživimo tiste, ki nosijo orožje. Pes (ljudstvo) po dolgotrajnem neuspešnem cukanju za enega ali oba repa na koncu ugrizne.
Vsebina in zaplet sta si v obeh primerih obrnjeno podobna: v prvem - bolj ko je prevara nora, več je kratkoročnega uspeha; v drugem - bolj ko je razkrivanje resnice noro, več je dolgoročnega uspeha. Oba jasno kažeta, kje tiči nesposobnost režima. Ta ni enoznačna in seznam je dolg.
Prvič in najpomembneje: režim (ameriški, madžarski, srbski, slovenska desnica in spe) nima inteligence – ne kot osebne lastnosti, ne kot potenciala, ne kot družbene skupine. Drugič: nima profesionalcev, ki bi bili sposobni izvesti astroturfing – celo v ZDA jih ni več. Tretjič: vsako nujno diskretnost oziroma zaroto nek neumen politik razkrije, še preden se zaplet sploh nakaže.
Glavni razlog za to še vidim v Dunning–Krugerjevem učinku. Dunning–Krugerjev učinek je psihološki pojav, ki opisuje težnjo ljudi z nizko ravnijo znanja ali spretnosti, da precenjujejo lastne sposobnosti, medtem ko kompetentni posamezniki pogosto sebe podcenjujejo. Tisti, ki najmanj vedo, so pogosto prepričani, da vedo največ, saj jim prav pomanjkanje znanja preprečuje, da bi zaznali lastne napake in meje razumevanja. Nizkokompetentni posamezniki ne znajo realno oceniti niti naloge niti lastnega učinka, zato so pogosto pretirano samozavestni. Kompetentni posamezniki pa se zavedajo kompleksnosti problemov, poznajo svoje meje in vedo, koliko še ne vedo – zato so bolj samokritični in previdni.
Za ilustracijo: začetnik lahko hitro dobi občutek, da je "vse razumel", in samozavestno izreka sodbe. Strokovnjak z dolgoletnimi izkušnjami bo nasprotno poudarjal nianse, izjeme in omejitve znanja. Dunning–Krugerjev učinek pomaga razumeti, zakaj so v javnih razpravah pogosto najglasnejši prav tisti z najmanj znanja, kako nastaja lažna gotovost v lastna stališča in zakaj so učenje, samorefleksija in kritično mišljenje ključni za realno samopresojo.
David Dunning, profesor psihologije in specialist za kognitivne pristranosti, samopresojo in moralno presojanje, se je po bogati akademski karieri upokojil na Univerzi Cornell. Skupaj s svojim doktorskim študentom Justinom Krugerjem je raziskoval ta pomembni socio-psihološki fenomen. Kruger, socialni psiholog, ki se ukvarja z odločanjem in samopercepcijo, danes predava v New Yorku. Leta 1999 sta objavila temeljni znanstveni članek*, v katerem sta pokazala, da posamezniki s slabimi rezultati na testih logike, slovnice ali humorja sistematično precenjujejo lastno uspešnost. Ključni sklep je bil jasen: ista znanja in spretnosti, ki omogočajo kompetentnost, so potrebna tudi za realno oceno te kompetentnosti. Kjer znanja ni, ni niti dobre samopresoje.
Zame je posebej pomembna kombinacija logike, slovnice in humorja. Pisala sem večkrat o četvorčku slovnica–logika–retorika–slog, a si nisem drznila v kognitivno formulo vključiti še humorja. Madžarska stranka to paradigmo natančno in učinkovito dopolnjuje.
Dunning in Kruger sta raziskovala v obdobju zgodnjega interneta in v globalnih razmerah, ko so bili neolepšano prostaštvo, kraja, bedne laži in nekaznovanost psiho- in sociopatov na najvišjih družbenih položajih še vedno – vsaj deklarativno – nesprejemljivi. Že pred prvim mandatom je Trump v predvolilni kampanji izjavil, da bi lahko sredi belega dne ubil človeka na Peti aveniji v New Yorku in se mu ne bi zgodilo nič. Sledilo je še huje: poslal je rogate skrajneže nad Kapitol, odkrito kupoval in uničeval glasove, postal predsednik kot obsojeni zločinec, njegovi nasilneži pa so pred stotinami prič v Minneapolisu ubili belo žensko in mater, potem pa še bolničarja, ki je negoval veterane. Ob tem so bili zastavljeni vsaj trije novi vojni konflikti, katerih izbruh pričakujemo v dnevih in tednih, ne več v mesecih. Ob takšnem stanju stvari bi Dunninga in Krugerja čakala revizija raziskav, ki pa zaradi očitnosti ne deluje posebej izzivalna. Kako pa odgovarja tista druga Amerika? Bruce Springsteen, "The Boss", najbolje napolnjene farmerke vseh časov, pa še dopolnjene z zavihnjenimi kratkimi rokavi (spomnite se Dancing in the Dark), zmeraj zastopnik luzerjev, delavcev in vseh potlačenih, je v eni noči sestavil pesem Ulice Mineapolisa, ki spominja na pesem This Land is your Land Woody Guthrija (1940, ena najbolj popularnih ameriških pesmi vseh časov) - in v treh dnevih je postala enako popularna kot njena predhodnica. Guthrie je imel na svoji kitari nalepljen napis: Ta stroj ubija fašiste. Bruce Springsteen nima napisa na kitari, vendar se to razume samo po sebi – kitara ubija fašiste.
Politika pasjega repa je doživela številne vrhunce, od katerih so mnogi ostali neopaženi – denimo Netanjahujeve predvolilne kampanje, ki sta jih vodila dva Juda, nato pa sta za Orbána zasnovala globoko antisemitsko kampanjo, v kateri je bil glavna tarča Soros, nekdanji Orbanov mentor ... S Trumpom in genocidom v Gazi niti inteligenca spin doktorjev ne pomeni več nič. Videti je, da ostaja relevantna le še stranka Dvorepega psa ter ključno povezovanje humorja s kognitivnim – in s politiko.
Dunning in Kruger ne predlagata terapije, temveč spremembo skozi učenje; do humorja, tega ključnega elementa, pa se ne opredeljujeta. Študentsko gibanje v Srbiji v tem pogledu in v lokalnem kontekstu ponuja obetavne smernice. Ne mislim, da humor sam po sebi lahko odstavi Trumpa. Mislim pa, da je nujen vsakič, ko se pes obrne, da ugrizne – in vsakič, ko potegne rep med noge. Skratka: vedno.
* Kruger, Justin, in David Dunning. 1999. "Unskilled and Unaware of It: How Difficulties in Recognizing One’s Own Incompetence Lead to Inflated Self-Assessments" Journal of Personality and Social Psychology 77, št. 6: 1121–1134.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
