Anja Rupel: Idol neke generacije

Življenje je kot igra, danes zgubil boš, jutri vse dobil. Vsak dan nova so pravila, ki vrtijo svet." Pesem, ki jo imamo malodane vsi spravljeno nekje v umaknjenem spominu domačih glasbenih uspešnic iz konca prejšnjega tisočletja. Skladba, ki te, čeprav je igriva, s toplim glasom Anje Rupel opominja na vsakdanjo minljivost. "To je pesem, ki tudi mene opominja, da leta hitro minevajo in da je res treba izkoristiti vsak dan. Če samo pogledam letnico prvega izida te pesmi, kar je celih 26 let nazaj ... Ne morem verjeti, kako čas beži! Sicer pa tako, kot sem že takrat v besedilu napisala - življenje je lahko sicer lepo, a enkrat je tako, drugič drugače. Velikokrat težko vplivaš na vsakodnevno dogajanje."
Anja je letošnjo čudno koronapomlad, ki nas je prisilila, da smo ostali doma, izrabila za svojevrsten ustvarjalni preporod. Pravi, da če ne bi bilo tega časa osamitve, kot smo ga živeli, in se ne bi svet začel nekako počasneje vrteti, vprašanje, kdaj bi prišla na vrsto s svojimi glasbenimi željami in idejami. Pred dnevi je na radijske valove po dolgem času poslala svojo novo skladbo. Z Alešem Klinarjem sta posnela in v nove aranžmaje odela deset Anjinih najljubših pesmi, za piko na i pa sta prihajajočemu albumu dodala še eno čisto novo skladbo. Drugače, novo, sveže zveni tudi pesem Življenje je kot igra 2020, ki jo lahko zdaj tudi "gledamo" v videospotu.

Odraščanje na rokenrol odrih Jugoslavije

Od zmeraj je rada pela. Doma je odraščala ob slovenskih popevkah in italijanskih kanconah, z Barbro Streisand in Abbo, v gimnaziji pa že stala na pevskem odru. "Takrat sem bila velikokrat na koncertih in vajah skupine Martin Krpan, saj je pri njih takrat igral Aleš Klinar ... Ja, to je bilo v času, ko je zacvetelo prvo obdobje najine ljubezni. Njihov basist Tomaž Sršen mi je povedal, da zanimiva mlada skupina išče pevko, kar naj bi bilo kot nalašč zame." Sprva je dvomila, da bi to lahko bilo zanjo, razmišljala je o tem, da si kaj takega morda niti ne drzne, a je bila želja po petju močnejša. Nekaj dni kasneje sta jo na prulskem mostu že čakala mladeniča, jo pospremila v svoj prostor za vaje in tam je Anja Rupel prvič zapela s skupino Videosex. "Tista pesem mi takrat ni uspela, to sem vedela takoj. Kasneje se je tudi izkazalo, da me res niso sprejeli medse zato, ker bi odlično pela, ampak ker sem bila malce všeč enemu od članov skupine," se spomni simpatične anekdote in prvega srečanja z ljubljansko zasedbo, o kateri si ni niti približno predstavljala, kakšna prihodnost jo čaka. Naslednjih deset let so skupaj potovali po koncertih na vseh koncih nekdanje Jugoslavije in ob boku skupinam Otroci socializma, Ekatarina Velika, Denis i Denis, ob Bajagi in Idolih ter Parnem valjku ustvarjali glasbeno zgodovino, ki je nepovratno zaznamovala celo generacijo mladih. "Leta 1983 smo prvič nastopili na Novem rocku, kar je bila takrat prestižna prireditev, za katero je bil že velik uspeh, če se ti je tja uspelo prebiti kot gledalec, da pa si dobil svojih nekaj minut na odru - uf! Tam so nas opazili glasbeni novinarji iz Beograda in Zagreba, in pot se je začela ..."

Glasbeni preskok in nekaj življenjskih lekcij

Skupna pot Videosexa se je končala spontano. Najstniški entuziasti so odrasli, poti so se jim začele razhajati, želja je bledela ... "Recimo, da se je naša skupna zgodba izpela. Nisem si več predstavljala, da bom še kdaj nastopala in pela. Bila sem navajena na delo v skupini in tega je bilo konec." A ko sta se z Alešem spet našla, bilo je na snemanju skladbe Svobodno sonce ob slovenski osamosvojitvi, se ni le ponovno zanetila ljubezen, ampak se je tudi začela Anjina samostojna kariera z njeno prvo avtorsko skladbo Lep je dan. Glasba pa ji ni le pomagala korakati skozi življenjska obdobja, še vedno jo opominja, da z njo lahko resnično komu polepša dan, ga spravi v dobro voljo. Zato je hvaležna za vse odzive na svoje pesmi, ki jih je kdaj prejela, sploh za odzive žensk, ki so se našle v njenih besedilih in se z njimi poistovetile. In to je tisto bistvo glasbenika, ki mu je vedno sledila - da doseže ljudi, da z interpretacijo vzbudi čustva. "V moje življenje je glasba pripeljala tudi čudovite ljudi, nekaj glasbenih kolegic je postalo tudi mojih tesnih prijateljic. A večinoma so moja prava prijateljstva ostala iz najstniških let, le nekaj jih je vstopilo v moje življenje kasneje." In seveda ima tudi Anja Rupel, kot vsak izmed nas, za seboj kakšno grenko prijateljsko izkušnjo. Temu bi lahko rekli življenjske lekcije o prijateljstvu. Kaj pa lekcija o pravi ljubezni? "Največ ti je pokloni tvoj otrok. In ti njemu. Vsaj pri meni je bilo tako. Dokaj pozno sem postala mama in ta izkušnja brezpogojne ljubezni je bila zame močna lekcija. Ko rodiš otroka, se v tebi prebudijo čustva, ki jih prej nisi poznal. Da, dejansko je otrok najlepša in tudi najbolj boleča lekcija ljubezni." Nekoč v osemdesetih jo je blazno osrečilo že to, da so imeli z Videosexom dober nastop, da je publika v kakšnem temnem zakajenem beograjskem klubu znala njihove pesmi na pamet ali da je iz zvočnikov v ljubljanski Čopovi ulici prvič slišala svoj glas v takratni uspešnici Moja mama. "Bil je to nepopisen občutek sreče, veselja, ponosa. No danes ... danes je moja največja sreča prav Luna, moja hči. Še vedno me osreči tudi glasba, ki mi daje poseben občutek izpopolnjenosti, čeprav se veliko manj ukvarjam z njo kot nekoč. Osrečujejo me tudi drobne stvari, kot je sončno jutro ali pa moj kuža, ko je dobre volje in veselo maha z repom."

Življenje z radiem

Strašno rada ima radio, in to že od nekdaj, saj se ji zdi izredno pozitiven medij, prijazen do ljudi, ki ga poslušajo, in tistih, ki delajo na njem. Odkar pomni, jo je očaral s svojo odzivnostjo, aktualnostjo, s tem, kako malo potrebuje, da pripelje dobre zgodbe do ljudi.
"Le glas, prava intonacija, in že se preko valov pričara celotna slika. Ker je nezahteven, ga imam raje kot televizijo, kjer je že vse drugo bolj pomembno - obleka, šminka, okolje." Tako kot številni radijci je tudi ona nekoč začela na Radiu Študent, kamor jo je na avdicijo povabila Nada Vodušek. Na radijski postaji, kjer so se veliko vrtele tudi pesmi njenega nekdanjega benda, je Anja sodelovala dve leti. Potem se je njena radijska pot nekako logično, tako pravi, nadaljevala z avdicijo na nacionalnem radiu. Prvič neuspešno. "Ajda Kalan je bila stroga, a me je nato pod svoje okrilje in v uk vzela Nataša Dolenc. V drugo je šlo in postala sem radijska vajenka za dobro leto, preden sem sama smela pred studijski mikrofon."
Na prvi pogled se zdi, da bi lahko bilo delo v velikem kolesju institucije, kot je nacionalni radio, zanimiva izkušnja za umetniško dušo Anjine vrste. Pa pravi, da tega ni nikoli občutila, morda zato, ker vsa leta ostaja pogodbena sodelavka, ob tem pa je njeno področje v večini glasba in z njo je lepo delati. "Ukvarjam se z glasbo, pri tem imam v glavnem proste roke in možnost kreativne svobode. Ne počutim se uokvirjena v klasičen nacionalni medij. V njem najdem obilo pozitivnih stvari, recimo da imamo največji glasbeni arhiv, da vsak dan odkrijem kaj novega ali kaj, kar je že pozabljeno. Seveda pa tako kot drugje tudi tukaj obstajajo pravila, kar postane del tvojega življenja." Ruplovo smo dolga leta poslušali na valovih Vala 202, danes pa je na prvem programu glasbena urednica in voditeljica glasbenih oddaj.