Franja Žišt
Ni odločilno trajanje stika, ampak njegova kakovost in občutek, da je človek nekomu pomemben.
Poletje za številne ljudi v institucijah ne pomeni le večje izpostavljenosti vročini, temveč pogosto tudi večjo osamljenost. Zaradi dopustov je manj obiskov svojcev in prostovoljcev, ponekod pa je manj tudi organiziranih dejavnosti. Varuh zato poziva vodstva ustanov, naj tudi v poletnem času posebno pozornost namenijo ohranjanju socialnih stikov, pogovorom in drugim oblikam podpore, ki pomembno prispevajo h kakovosti življenja in duševnemu blagostanju ljudi," so ob vročinskem valu zapisali v uradu Varuhinje človekovih pravic Republike Slovenije dr. Simone Drenik Bavdek. V uradu so namreč prejeli nekaj pobud, ki opozarjajo na neustrezne razmere zaradi visokih temperatur v različnih ustanovah.
O tem, ali so poleti in v vročih dneh sploh starejši še bolj osamljeni ter o drugih vidikih, povezanih z osamljenostjo, smo se pogovarjali z dr. Meto Lavrič, psihologinjo in raziskovalko na Slovenskem centru za raziskovanje samomora (Inštitut Andrej Marušič na Univerzi na Primorskem), ki raziskuje duševno zdravje, preprečevanje samomora in osamljenost. Posebej jo zanima, kako lahko z raziskovanjem razvijamo učinkovite načine za krepitev medosebne povezanosti. Sogovornica poudarja, da je osamljenost družbeni problem, ki potrebuje družbene rešitve. "Tudi težave, ki se pojavljajo v poletnem času, so pravzaprav precej predvidljive in bi jih z organizacijskimi in sistemskimi ukrepi lahko omilili."
Osamljenost ni neizogiben del staranja
Najprej poglejmo, ali so poleti starejši še bolj osamljeni kot običajno. Raziskave o sezonskih razlikah v osamljenosti starejših niso enotne, zato ne moremo z gotovostjo trditi, da je osamljenost poleti večja, pravi Meta Lavrič. "Je pa razumljivo pričakovati, da lahko poletni čas poveča tveganje za občutek osamljenosti. Poletni meseci prinesejo sovpadanje več dejavnikov: dopusti svojcev in prostovoljcev pomenijo manj obiskov, lahko se izgubi rutina socialnih stikov, na katero je oseba navajena preostanek leta, vročina, kot jo imamo na primer ta teden, dejansko onemogoča posameznikom, da bi šli ven, organizirane dejavnosti v ustanovah pa so pogosto okrnjene. Pri tem je pomembno poudariti, da poletni čas ne povzroči osamljenosti, ampak lahko poslabša že obstoječe ranljivosti," razlaga sogovornica.
Kdaj sploh govorimo o osamljenosti in kako se ta kaže? Pri osamljenosti gre za občutek, da odnosi, ki jih imamo, ne ustrezajo našim željam, potrebam ali pričakovanjem, izpostavlja psihologinja: "Kaže se na različne načine - kot občutek praznine, žalosti, pomanjkanje pripadnosti, zmanjšana motivacija za druženje, lahko pa jo spremljajo tudi tesnoba, depresivno razpoloženje ali občutki brezupa."
Iz vsebine:
- Osamljenost med starejšimi je pogost pojav in njena razširjenost je večja kot pri mlajši populaciji.
- Na Japonskem usposabljajo prostovoljce, ki proaktivno poiščejo in podprejo osamljene sosede, namesto da bi čakali, da ti sami poiščejo pomoč.
- Ni odločilno trajanje stika, ampak njegova kakovost in občutek, da je človek nekomu pomemben.
- Socialni stiki niso zgolj prijetna popestritev vsakdana, temveč pomemben varovalni dejavnik za duševno in telesno zdravje.
- Tehnologija je lahko koristen pripomoček za ohranjanje stikov, ne more pa nadomestiti kakovostnih medosebnih odnosov.
- Najbolj obetavne so tiste intervencije, ki vključujejo prilagodljivost, aktivno sodelovanje starejših in krepitev skupnosti.
- Dr. Meta Lavrič: "Poenostavljeno je sklepanje, da vsi, ki živijo sami, trpijo, in obratno, da tisti, ki živijo z drugimi, niso osamljeni."
O tem, ali so poleti in v vročih dneh sploh starejši še bolj osamljeni ter o drugih vidikih, povezanih z osamljenostjo, smo se pogovarjali z dr. Meto Lavrič, psihologinjo in raziskovalko na Slovenskem centru za raziskovanje samomora (Inštitut Andrej Marušič na Univerzi na Primorskem), ki raziskuje duševno zdravje, preprečevanje samomora in osamljenost. Posebej jo zanima, kako lahko z raziskovanjem razvijamo učinkovite načine za krepitev medosebne povezanosti. Sogovornica poudarja, da je osamljenost družbeni problem, ki potrebuje družbene rešitve. "Tudi težave, ki se pojavljajo v poletnem času, so pravzaprav precej predvidljive in bi jih z organizacijskimi in sistemskimi ukrepi lahko omilili."
Osamljenost ni neizogiben del staranja
Najprej poglejmo, ali so poleti starejši še bolj osamljeni kot običajno. Raziskave o sezonskih razlikah v osamljenosti starejših niso enotne, zato ne moremo z gotovostjo trditi, da je osamljenost poleti večja, pravi Meta Lavrič. "Je pa razumljivo pričakovati, da lahko poletni čas poveča tveganje za občutek osamljenosti. Poletni meseci prinesejo sovpadanje več dejavnikov: dopusti svojcev in prostovoljcev pomenijo manj obiskov, lahko se izgubi rutina socialnih stikov, na katero je oseba navajena preostanek leta, vročina, kot jo imamo na primer ta teden, dejansko onemogoča posameznikom, da bi šli ven, organizirane dejavnosti v ustanovah pa so pogosto okrnjene. Pri tem je pomembno poudariti, da poletni čas ne povzroči osamljenosti, ampak lahko poslabša že obstoječe ranljivosti," razlaga sogovornica.
Kdaj sploh govorimo o osamljenosti in kako se ta kaže? Pri osamljenosti gre za občutek, da odnosi, ki jih imamo, ne ustrezajo našim željam, potrebam ali pričakovanjem, izpostavlja psihologinja: "Kaže se na različne načine - kot občutek praznine, žalosti, pomanjkanje pripadnosti, zmanjšana motivacija za druženje, lahko pa jo spremljajo tudi tesnoba, depresivno razpoloženje ali občutki brezupa."
Iz vsebine:
- Osamljenost med starejšimi je pogost pojav in njena razširjenost je večja kot pri mlajši populaciji.
- Na Japonskem usposabljajo prostovoljce, ki proaktivno poiščejo in podprejo osamljene sosede, namesto da bi čakali, da ti sami poiščejo pomoč.
- Ni odločilno trajanje stika, ampak njegova kakovost in občutek, da je človek nekomu pomemben.
- Socialni stiki niso zgolj prijetna popestritev vsakdana, temveč pomemben varovalni dejavnik za duševno in telesno zdravje.
- Tehnologija je lahko koristen pripomoček za ohranjanje stikov, ne more pa nadomestiti kakovostnih medosebnih odnosov.
- Najbolj obetavne so tiste intervencije, ki vključujejo prilagodljivost, aktivno sodelovanje starejših in krepitev skupnosti.
- Dr. Meta Lavrič: "Poenostavljeno je sklepanje, da vsi, ki živijo sami, trpijo, in obratno, da tisti, ki živijo z drugimi, niso osamljeni."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
