Ker še ne vem, kdo sem, pred koncem vseh koncev, sama sva jaz in svet, sama, ki sedaj bediva, srkava čaj na okenski polici, zvezde so blizu, jutro je v dlaneh.
To pesem sem si ponavljal v mislih, ko sem neko jutro stal ob oknu in opazoval, kako se vasica, ki jo je noč prej prebelil sneg, počasi prebuja. Govori o tem, kar vse me je našlo v Milhacu: o novem prostoru, ki se odpira pred mano, ki ga še morem napolniti z vsebino, z nečim svojim.
Proti koncu meseca sem začel dojemati, da se je v meni nekaj premaknilo. Nič zares dramatičnega, nekaj drobnega, nekaj, kar lahko opaziš šele, ko imaš na razpolago čas. In prav čas je bil tisti čudež, ki sem ga v Franciji prvič po dolgem obdobju dobil v tolikšni meri, da nisem več mogel bežati pred sabo.
Zakaj sam tako redko izrekam komplimente?
Ljudje, ki so me komaj poznali, so mi govorili stvari, ki jih doma slišim zelo redko, od samega sebe pa skoraj nikoli: da dobro plešem, kako zabavno me je gledati, ko se prelevim v kako vlogo, da izžarevam neko avtentičnost. Ta zadnja ''opazka'' me je še posebej zmedla. Veliko let sem namreč preživel v vlogi človeka, ki zna natančno prebrati ljudi in prostor, v katerega vstopa. Ugajanje kot refleks, kot obrambni mehanizem, kot način preživetja, to je nekaj, kar me je spremljalo skoraj celo življenje. Avtentičnost, odkritost, samosvojost, to so bile vrline, za katere sem verjel, da pripadajo ljudem, ki so pogumni, zvesti sami sebi in jih kratko malo ne zanima, kaj si misli okolica o njih in njihovem življenju.
In čeprav sem mislil, da pretiravajo, da so njihove pohvale zgolj bežne puhlice, namenjene polnjenju tišin, ne pa odkritosti, sem opazil, kako se je v meni nekaj spremenilo. Moja maska se ni razbila, samo premaknila se je. Komaj opazno, a dovolj, da sem začel videti stvari nekoliko drugače.
Za vsako izrečeno pohvalo sem bil neizmerno hvaležen; razprl sem jo kot košček čokolade, odvil njen zlat ovoj in bil vedno znova ganjen ob nepričakovano sladkem okusu iskrenosti. Toliko hvaležnosti nisem občutil že zelo dolgo, čutil sem, kako se nabira nekje med rebri, tiha in globoka. Čudno je bilo spoznanje, da so drugi o meni mislili bolje, kot sem sam dopuščal, da je mogoče.
In vprašanje, ki je prišlo z njim: zakaj sam tako redko izrekam komplimente? Zakaj se moje občudovanje do drugih zmeraj zatakne v glavi in nikoli ne spolzi skozi usta? Morda zato, ker sem dolga leta v sebi nosil hromeč občutek zavisti, ogroženosti in strahu, da bom sam prikrajšan zaradi uspeha drugih. Tam, na treningu, pa sem ugotovil, da je lepa beseda lahko majhen znak pozornosti, zaradi katere se človek spomni, da je vreden. Želim si verjeti da je dovolj prostora za vse lepe in iskrene zgodbe, ki jih prinašamo ljudje.
Posebej zanimivo je bilo, kako se je skozi ta proces spremenil moj odnos do dotika. Prvi dan sem izpostavil, da ne maram objemov, da mi bližina povzroča nelagodje in da je dotik nekaj, kar me zlahka zmede. In nekaj od tega zagotovo še vedno drži, a vsaj ne v celoti.
Morda v sebi še zmeraj nosim odmev koronskega obdobja – previdnost do vsega živega, kar bi utegnilo biti nevarno, nezaupanje do bližine, do druge kože, do drugega človeka. A tam, sredi vaje kontaktne improvizacije, sem prvič po dolgem času začutil, da dotik ni napad, da ni nekaj vsiljivega. Je prostor raziskovanja sebe in druge osebe.
Ko so ljudje okrog mene dihali, se premikali, se spajali drug z drugim, me vabili v svojo intimo, sem začutil, da me telo uči nekaj novega. Ali pa ne novega – morda samo pozabljenega. Začutil sem, da je zopet čas, da se razprem in spustim druga telesa v svojo bližino.
Eden najlepših trenutkov celotnega treninga je bila priložnost, da izvedem pesniško delavnico. Bil sem živčen, skupini sem želel ponuditi nekaj pristnega in globokega, ne zgolj neke površne aktivnosti, ki bi jo lahko pripravil kdorkoli. Poudariti sem želel, da pisanje ni privilegij in da ne potrebuješ kakšnega posebnega talenta ali akademskega ozadja, piše lahko vsakdo, ki si to želi in v svojem življenju ustvari prostor za to. Pisanje je živa stvar, pomoč, pogovor s samim sabo. Je priložnost za raziskovanje tudi tistih delov sebe, ki se morda kdaj zdijo strašljivi.
Opazoval sem jih, kako pišejo, kako se ustavljajo, brišejo, znova začenjajo. Zavedal sem se, da se nekaj podobnega dogaja tudi v meni: moje notranje plasti, navade, obrambni mehanizmi so se pričeli mehčati in dobivati druge oblike in barvne tone. Zdaj ni bilo več vse modro, tu in tam se je na obzorju zarisal tudi kak odtenek rumene in vijolične.
Ob koncu delavnice sem se počutil radosten in nekako ''poln'', ko sem se lahko ljudem približal na način, ki mi je najbolj blizu in v katerem se počutim najbolj domače.
Zadnji teden sem pogosto razmišljal, kako zelo nas lahko omejujejo naša lastna pričakovanja, potrebe in navade. Kolikokrat sem se v preteklosti odpovedal kaki izkušnji, ker sem že vnaprej ''vedel'', kakšen bo končni rezultat. V Milhacu pa sem ugotovil, da je največ, kar lahko narediš za svoj osebni razvoj, vztrajno preizpraševanje lastnih mej in zadržkov. In da je dovoljeno, da ne poznaš vseh odgovorov. Ego se mi je oglašal vsak dan, pri skoraj vsaki aktivnosti: glasno, vneto, kot pes, ki varuje svoj varen brlog. A ko sem ga za trenutek ali dva uspel utišati in si dal priložnost poslušati tudi druge, sem videl, kako se je prostor razširil. Ugotovil sem, koliko vsega novega obstaja za okusiti, povonjati, se dotakniti.
Največji privilegij tega meseca je bil čas – čas, ki si ga doma ne vzamem. Čas, v katerem čustvo ni samo hipen sunek, ampak nekaj, kar lahko raziščeš in se v to potopiš. Gib, risba, beseda – vse to mi je pomagalo pri boljšem razumevanju, zakaj sem takšen, kot pač sem. Včasih muhast, dostikrat utrujen, žalosten, a tudi radoveden, mehak in tudi zmeraj bolj avtentičen.
Ko zdaj pogledam nazaj, vidim, da nisem našel razodetja, tudi nobenega velikega zaključka. Sem ga sploh iskal? Našel sem pa nekaj veliko bolj dragocenega: sebe.
Ugotovil sem, da sem sestavljen iz drobnih odločitev. Da je včasih potrebno, da se sam odločiš za srečo in potrkaš na njena vrata. Sedaj si zopet upam pogledati vase in samemu sebi izreči kompliment in se stisniti v objem.
In prav tukaj, v vsej svoji nedokončanosti, čutim, da sem si bližje, kot sem mislil.
