Branka Bezjak
Ribn'čan Urban, po celem svetu znan, se oprtan s suho robo ne odpravlja več na dolgo pot po svetu, a dediščina, povezana s krošnjarjenjem, zlasti z rokodelstvom, je na Ribniškem še kako živa. Kakor se je nekoč podjetni Urban (ime je danes sinonim za nekdanje popotne trgovce) na svojo pot pripravil in obiskal ustvarjalce ribniške domače obrti, da je nato izdelke naložil na svojo krošnjo - na to posebej oblikovano desko so navezali obode ter rezervne mreže za rešeta in sita, tako se lahko danes obiskovalci podajo na več tematskih poti. Na njih odkrivajo različne suhorobarske obrti, obiščejo mojstre in opazujejo njihove spretnosti, uživajo v novih izkušnjah kulturne in naravne dediščine na izbrani poti v Ribnici, Sodražici ali Loškem Potoku.
Krošnjar Urban je nekoč nosil suho robo po svetu, danes pa obiskovalce vodi po poteh spomina, spretnosti in zgodb
Po kateri od izbranih poti se lahko podate peš, s kolesom ali z avtomobilom, poti, če jih opravite v celoti, kakor so začrtane, so namreč dolge dvajset ali še nekoliko več kilometrov. Da bo doživetje še lepše, se lahko na info točki v ribniškem gradu ali v Rokodelskem centru Ribnica dogovorite za voden ogled. Morda vas na pot pospremi kar krošnjar Urban. Njegov lik namreč tudi obujajo. Da je te spretne popotnike poleg značilne podobe in smisla za trgovanje odlikoval nabrit jezik, je ob obisku tamkajšnjih koncev spoznala naša skupina novinarjev v sklopu ekskurzije Slovenske turistične organizacije in njene kampanje Moja Slovenija. Pri večerji na Škrabčevi domačiji nas je namreč obiskal krošnjar Urban in v pristnem domačem narečju z nami delil nekaj iskric in prigod ter aktualnega dogajanja.
Kako so živeli nekoč
Na Škrabčevi domačiji v Hrovači, majhni vasi na robu Ribnice, družina priznanega jezikoslovca patra Stanislava Škrabca, v 19. stoletju utemeljitelja modernega slovenskega pravorečja in norme knjižnega jezika, tam razvija kulturno, turistično, zgodbo in daje novo življenje obnovljenim poslopjem, ne le nekdanji domačiji, temveč tudi sosednjima stavbama - Kersničevi kovačnici in Boštjanovi hiši. Slednja, sicer najstarejša ohranjena v Hrovači, dodaja kompleksu Škrabčeve domačije še nastanitveno enoto. Pri obnovi so ohranili zunanji videz, v notranjosti pa gostje lahko uživajo v vrhunsko dizajniranih apartmajih, v katerih ne manjka elementov suhe robe.
Skedenj na Škrabčevi domačiji pa ima že več kot dvajsetletno zgodovino in renome, da tam po prenovi od leta 2002 gostijo različne pomembne goste iz družbenega, političnega in kulturnega življenja. Pred vhodom stojijo stebriščne skulpture priznanih umetnikov, kot so Jakov Brdar, Stane Jarm, Matjaž Počivavšek in Mirsad Begić. V zgornjem nadstropju notranjosti je galerijski prostor, ki ga zaokroži izvirna prostorska postavitev Begićevih del iz cikla Ohraniti sanje. Na domačiji se odvijajo kulinarične zgodbe in številni kulturni dogodki. V Škrabčevi rojstni hiši za zaključene družbe, kakor je bila naša, še zakurijo in skuhajo tudi v črni kuhinji, s čimer ne nazadnje poskrbijo, da je v hiši prijetno toplo. V nekdanji osrednji sobi s krušno pečjo, starim pohištvom, posteljo, ob kateri stoji omarica, na njej pa so knjiga in očala za branje, na stenah seveda ne manjka božjih podob in slik, avtentično prikažejo, kako se je v teh prostorih nekoč bivalo. Na pripravljeni veliki mizi pa se je nato zvrstilo veliko lokalnih dobrot.
Vsak pleten trak, vsaka glinena posoda nosi več stoletij znanja in potrpežljivosti
Pijača in jedača sta bili postreženi v tipičnih lončenih posodah in na krožnikih. Brez starih obrti in raznih lončarskih izdelkov in suhe robe tudi pri jedi in pripravljanju hrane ne gre. Z vsem tem so nekdaj krošnjarji z nahrbtniki in lesenimi vozovi natovorjeni prehajali meje cesarstva, njihovo blago - kuhalnice, metle, košare, žlice, otroške igrače - pa je končalo v kuhinjah in domovih od Dunaja do Benetk. Ribniškega človeka so vedno, posebno pa od leta 1492, ko jim je skupaj s Kočevarji avstrijski cesar Friderik III. dal pravico do prostega trgovanja z doma pridelanim in izdelanim blagom (tako imenovani krošnjarski patent), zaznamovale inovativnost, prodornost, komunikativnost in podjetniška žilica ter poslovna uspešnost.
Spretni prsti še pletejo
Tako je še danes, ko na sejmih ob različnih krajevnih dogodkih po Sloveniji in tudi čez mejo srečamo prodajalce suhe robe. Le da zdaj to pripeljejo s kombiji, nakar izdelke razložijo po tleh. Podjetniška spretnost pa se na Ribniškem kaže tudi v tem, da je tam veliko uspešnih podjetij. To območje je že stoletja sinonim za suhorobarstvo in lončarstvo. V Rokodelskem centru Ribnica, ki ga najdete v središču mesta nasproti gradu in parka, to bogato dediščino predstavljajo na sodoben, živ in dostopen način. A center obiskovalcem ne ponuja le suhoparne predstavitve, temveč celovito izkušnjo ribniške rokodelske tradicije - od zgodovinskih korenin do današnjih ustvarjalnih praks. Tako izdelki, četudi jih je na trgu po prihodu plastike in z uvozom cenenih izdelkov manj, ne gredo v pozabo, še več, današnji mojstri jim dajejo zmeraj nov pridih.
Ob vstopu v center obiskovalca pritegne stalna razstava, ki zanimivo in interaktivno prikazuje razvoj suhorobarstva in lončarstva. Najprej s prikazom različnega lesa in njegovih značilnosti, kar je seveda dobro vedeti pri izdelovanju, kateri les bo prožen in se bo dal upogibati. Enako pomembna je sestava tal, da bo dovolj materiala za glinene izdelke. Nato pa naprej po razstavi, ki prikazuje življenje v Ribniški dolini s prepoznavnima obrtema vse do današnjih dni.
Velika dodana vrednost tega rokodelskega centra so delavnice, na katerih obiskovalci ne le opazujejo mojstre pri delu, temveč se lahko tudi sami preizkusijo v izdelovanju iz lesa ali gline. Neposreden stik, delo z materialom, pred posameznikom razgrne razumevanje zahtevnosti in spretnosti, ki sta potrebni za nastanek kakovostnega izdelka. Mi smo se učili ob mentorstvu Dušanke Češarek in naredili košarico. Veliko težaškega dela je ustvarjalka Dušanka opravila že prej. Iz vej leske, ki jih je treba nabrati v gozdu, je izluščila trakove, da smo jih nato na že pripravljeno podlago pletli. Navidez preprosto opravilo, a to v resnici ni. Zato pa je veselje toliko večje, ko vidiš, kako izpod tvojih rok nastane nekaj novega. Dušanka Češarek je pletarsko šolo v Rokodelskem centru Ribnica začela obiskovali šele v pokoju. Kot priženjeni Prekmurki ji tašča ni želela predati teh znanj, zato je snaha delovno dobo oddelala v trgovini. Zato pa zdaj s toliko večjim veseljem ustvarja svoje izdelke, za katere ima tudi certifikate. S svojimi izdelki in predstavitvijo pletarstva in zobotrebčarstva pogosto obiskuje sejme po Sloveniji in tujini, kjer prikazuje obe rokodelski panogi, velikokrat pa kot mentorica pomaga na pletarskih delavnicah. Pri tem je zanimivo dodati, da so bili obrtniki specializirani, nekateri so izdelovali samo košare, drugi le sita, tretji zobotrebce.
V ribniškem rokodelskem centru se je torej mogoče dogovoriti za obisk delavnic, sicer pa ponujajo te prostore raznim društvom in posameznikom, da tam ustvarjajo, na voljo so namreč vsa potrebna orodja, pripomočki. Rokodelci so tako tudi varuhi spomina in pripovedovalci večstoletne zgodbe o spretnosti. Center prav tako omogoča vodene oglede, pedagoške programe za šole in vrtce ter občasne tematske razstave in predstavitve sodobnih rokodelcev.
Seveda v centru ne manjka dobro založena trgovina, iz katere veje energija ustvarjalnosti, prelita v skrbno ustvarjene izdelke. Od preprostih gospodinjskih pripomočkov, kot so kuhalnice, večje in manjše košare, lesene igrače, sklede, sita, podstavki in drobni okraski ter seveda glineni lonci, vrči, sklede in pečnice.
Tako center ni le varuh dediščine, temveč tudi živ prostor srečevanja, ustvarjanja in učenja. Obiskovalec od tam odide ne le z novimi informacijami, ampak hkrati z občutkom, da se je za trenutek dotaknil sveta, kjer čas teče počasneje, roke pa povedo več kot besede.
