Mitja Sagaj
"Vonj po bencinu mi pomeni več kot parfum za 300 evrov," zase pravi Til Tertinek, ustvarjalec vsebin in glasnik avtomobilske kulture na družbenih omrežjih ter ljubitelj starodobnikov in avtor profila Furajstilom, ki že postaja blagovna znamka. V imenu se ne skriva le njegovo ime, temveč tudi stil. Stil je to, kar po Tilovem mnenju ne sme manjkati nikomur v nobeni situaciji. In to prepričanje živi tudi sam. Predvsem pa sledi vodilu, da mora vsak furati po svoje, v avtu in življenju. Aljaž Krebs, mehanik in restavrator starodobnikov, specializiran za zračno hlajene volkswagne in porscheje, si je predvsem zaradi svoje nišne usmerjenosti posla, ki ga obrtniško obvlada do potankosti, prislužil naziv dr. Krebs.
Včasih je v navodilih za uporabo avtomobila pisalo, kako se nastavijo ventili. Danes piše, da ne smeš piti tekočine iz akumulatorja
Aljaž Krebs in Til Tertinek sodita v dve različni generaciji, Y in Z, a ju povezuje ista obsesija: razumevanje tehnike in spoštovanje stvari, ki so narejene tako, da trajajo. Njune spletne vsebine sledilcem na družbenih omrežjih ne ponujajo le kratkočasnega momenta, temveč tudi izobraževalnega, vse začinjeno s pravšnjo mero zabavnosti, da sta ne le gledljiva, pač pa zanimiva različnim generacijam, ter da sta tudi v dobi elektrificirane in digitalizirane mobilnosti vsebine iz dobe klasičnih avtomobilov zanimiva ne le za moško, pač pa vse bolj tudi za žensko javnost. Z dodano vrednostjo – sta namreč glas proti kulturi zamenljivosti. Ker verjameta, da je stvari mogoče popraviti. No, da je bilo mogoče popraviti stvari, ki so bile izdelane nekoč.
Ustvarjata vsak v svoji delavnici, Til v Slovenski Bistrici, Aljaž v mariborskem Melju, kjer ima s kolegom tudi trgovino za nadomestne dele za avtomobile CCParts (Classic Car Parts). In to je tudi delavnica, kjer nastajajo vsebine za Tehnični torek, rubriko, ki, kot rečeno, postaja sinonim za zabavno-izobraževalne vsebine na družbenih omrežjih. V obeh delavnicah vonj po bencinu ni nostalgija, spomin na neke čase, ki so minili, temveč vsakdan, ki bo, kot kaže, krojil tudi prihodnost. To sta prostora, kjer elektromobilnost preprosto ne obstaja. Stisnjenih zob sicer tudi sogovornika priznavata, da ta obstaja, a se pogovoru o njej najraje izogneta. Izhajata iz tega, kar je bilo in obstajalo desetletja, kar ima dušo in bo, sta prepričana, obstalo tudi v prihodnosti.
Aljaž ima že 20 let izkušenj v mehaničnem poslu, dvakrat je bil redno zaposlen, a potem je šel na svojo pot. "Najprej je bila strast," pove Krebs in nadaljuje, "začel sem šraufati zase, potem ob redni službi še za druge. Poskusil sem dve 'pravi' službi, ampak želja je bila vedno ista – delati zase, na tem področju. In sčasoma je to preraslo v polni delovni čas."
Besedni zaklad se z leti dela na starih avtih nedvomno razširi
Njegova delavnica Boxer Clinic je vse prej kot klasičen servis. Tu ni hitrih popravil, ni s termini na tesno zapolnjenih urnikov. Gre za avtomobile, ki zahtevajo čas, razmislek in spoštovanje do materiala. Infrastruktura, orodje, prostor – vse to je velik izziv, še posebej v mestu, kjer obrtniške dejavnosti že dolgo nimajo privilegiranega položaja. A na vprašanje, kaj je največji izziv pri odprtju takšne nišne servisne delavnice v Mariboru, odgovarja: "Človek mora biti zelo potrpežljiv. Najprej je treba urediti prostor, ki ti ustreza. Nato začneš delati, spoznaš, da je morda premajhen. Prostor je največji zalogaj, tudi največji strošek."
Predvsem pa je vselej do neke mere prisoten tudi strah, da kak dan ne bo dela: "Ampak realno – projektov je toliko, da stojijo v vrsti. Če ne drugega, imaš vedno kaj za pospraviti, pobarvati, urediti." Tudi prazniki v takem svetu nimajo več klasičnega pomena. "Ko se hobi in strast prelevita v delo, je po svoje vsak dan praznik. Po drugi strani pa praznikov ni," pravi Aljaž Krebs.
Avto kot izraz, ne kot orodje
Til Tertinek prihaja iz drugačnega okolja. Njegov Instagram profil Furajstilom spremljajo tisoči - nedavno je presegel 10.000 sledilcev -, a ne zaradi bleščečih avtomobilov, temveč zaradi tistih starih, na nek način unikatnih in predvsem pogosto pozabljenih. Kot pravi sam: "Tistih, ki imajo dušo. Ki škripajo, rohnijo in ne sledijo nobenim pravilom." Njegova vsebina, predvsem o tem, kaj prinaša lastništvo starega avtomobila, je pogosto neolepšana, včasih celo frustrirajoča – a vedno iskrena. In prav zato pristna. "Avto je lahko več kot samo orodje za prevoz od točke A do točke B," je prepričan, "lahko je užitek, lahko je zanimiv, lahko nekaj pove o človeku." Zanj je avtomobil osebna izjava, skoraj manifest. "Glede na to, koliko ur življenja preživimo v vozilu, se mi zdi logično, da voziš nekaj, kar te dejansko veseli," še pravi.
Oba opažata, da se je odnos do avtomobilov – in do tehnike nasploh – v zadnjih desetletjih močno spremenil, zlasti pri mlajših generacijah. "Mlade so na nek način prepričali, da je avto slaba stvar ali da lastništvo ni več potrebno. Po drugi strani pa je bila želja po 'kul avtih' vedno prisotna – v filmih, glasbi, popkulturi," razlaga Til.
Izgubljeno znanje in infantilizacija uporabnika
Sredi pogovora Tertinek izreče misel, ki zareže širše od avtomobilizma, v stanje družbe: "Včasih je v navodilih za uporabo avtomobila pisalo, kako se nastavijo ventili. Danes pa piše, da ne smeš piti tekočine iz akumulatorja. To veliko pove o tem, kakšna družba smo postali." To je stavek o izgubi zaupanja v človeka. O tem, kako smo iz uporabnikov postali nadzorovani potrošniki. O tem, da se znanje umika opozorilom, odgovornost pa se nadomešča s prepovedmi.
Krebs pri tem dodaja, da stari avtomobili človeka prisilijo v drugačen odnos. "Lastništvo starega avta ni samo vožnja. To je hobi. Moraš ga spoznati. Prav je, da ga tudi fizično spoznaš – da veš, kaj je v njem in zakaj ter kako nekaj deluje," razlaga.
Iz teh razmislekov se je rodil skupen projekt – Tehnični torek. Serija kratkih videov, ki na družbenih omrežjih deluje skoraj kot povratek v neke druge čase. Nič softverskega, le dobri stari hardver, ki se ga je dalo popraviti, tudi ponovno oživiti. Nekaj, s čimer je mogoče razviti odnos. In v digitalnih vsebinah namesto hitrih dražljajev brez vsakršne vrednosti – razlaga. Namesto površnosti – kontekst. Skratka nekaj, kar je preprosto nemogoče spregledati, zanemariti. In nemogoče kar preskočiti.
"Na platformah imaš tri minute časa. In v tem času moraš razložiti nekaj, kar je v resnici zelo kompleksno," pravi Tertinek. Tri minute se glede na instantnost današnjih vsebin morda zdi malo, a je pravzaprav veliko. In še več, ker, kot pravi Til Tertienk: "Za eno objavljeno epizodo je v ozadju ogromno priprav, snemanja, rezanja."
Kljub temu so odzivi jasni. "Dobili smo sporočila dijakov avtomehanike, ki so rekli: tega nam ni še nihče tako razložil," pove Aljaž Krebs, s čimer opozori tudi na to, da je potreben razmislek pri današnjem izobraževanju. Za Aljaža je cilj dolgoročen: "Če bo nekdo po vseh epizodah razumel, kaj se zgodi od trenutka, ko obrne ključ, do trenutka, ko ugasne motor, na bo uspelo."
Skupnost, ki še nastaja
Projekt ni mišljen kot marketinški trik, ampak kot odprta platforma. Kot povabilo k razmišljanju. Morda nekoč tudi k dejanskemu srečevanju. V tujini obstajajo servisne delavnice, kjer lahko ljudje najamejo dvigalo, osnovno orodje in tam dobijo tudi znanje. Da lahko sami "pošraufajo" svoj avto. Pri nas tega še ni. "Interes obstaja," pravi Krebs, "ampak ljudje se pogosto bojijo, da ne znajo dovolj. Jaz jih vedno spodbujam, naj poskusijo. Tudi če pridejo potem k meni, da nadaljujem ali nadaljujemo skupaj. Jaz prodajam delovne ure, ampak stranko vedno spodbujam, da poskusi sama. Pomagamo z literaturo, skicami, informacijami. Stari avti so narejeni tako, da se da o njih naučiti, literatura je na voljo," razlaga.
Tertinek dodaja, da največ pomeni prav ta trenutek poguma. "Ko nekdo napiše, da je zaradi mojih vsebin šel obnovit avto, ki je dvajset let stal v hlevu – to je to," pove ponosno.
Popravljanje kot kulturna drža
Razprava hitro preseže avtomobile. Sogovornika govorita o (ročnih) urah, orodju, predmetih, ki so bili narejeni zato, da se popravljajo, ne zavržejo. "Danes težko govorimo o trajnosti, če so izdelki narejeni tako, da jih po treh letih zavržeš," pravi Krebs in dodaja, "stara ura ali star avto ob vzdrževanju delata desetletja."
Avtomobil v njunem svetu lahko postane tudi metafora - za odnos do dela, časa, potrpežljivosti. Seveda pa ni vse(lej) romantično. Stari avti zahtevajo dobre živce. "Včasih pošlješ avto kam daleč," se zasmeji Tertinek. Nekako v duhu, ventili letijo, kletvice se krepijo. Krebs doda: "Besedni zaklad se z leti dela na starih avtih nedvomno razširi."
A prav v tem je odnos. Ni sterilnosti, ni iluzije popolnosti. Je resničen stik s stvarjo. "Ne gre samo za avte," pravi Tertinek. "Gre za odnos do stvari, dela, življenja. Vse, kar delaš, delaj s stilom." V času, ko stvari zavržemo, še preden jih razumemo, se v delavnici v Mariboru še vedno sestavlja, razstavlja in uči. Motorji tam še dihajo. Ne več v prvem življenju, a vendar.
