(REPORTAŽA) Ambrož Kodelja, župnik v Doberdobu: Slovenci so tu od pamtiveka!

Slovenci so v italijanski republiki avtohtona narodna skupnost. Živijo v treh pokrajinah Avtonomne dežele Furlanije Julijske krajine: na Tržaškem, Goriškem in Videmskem. Kako je na Goriškem, natančneje v Doberdobu, nam je ob obisku razložil župnik Ambrož Kodelja. V nekoliko daljši razlagi tega, da so že od nekdaj Slovenci prisotni na skrajnem zahodnem robu Krasa, preden se ozemlje spusti proti furlanski nižini, pove, da so sem prvi Slovani verjetno prišli ob vdoru langobardskega kralja Alboina v severno Italijo aprila 568. O tem, ali so se tedaj tudi stalno naselili, se mnenja razlikujejo, kot so tudi različna mnenja, ali je ozemlje takrat že bilo naseljeno.

V občini Doberdob, ki šteje okoli 1500 prebivalcev, živi več kot 94 odstotkov Slovencev. Ti si prizadevajo v slovenskem jeziku ohraniti tudi duhovno oskrbo. Pri njih, na Goriškem, pa tudi na Tržaškem, so slovenski duhovniki nasploh še dobro zastopani, medtem ko sta v Videmski pokrajini po podatkih Urada Vlade za Slovence v zamejstvu le še dva duhovnika, ki mašujeta tudi v slovenščini. Na Goriškem pa torej v številnih župnijah maše in vsa verska opravila potekajo v slovenskem jeziku.

Ambrož Kodelja, rojen leta 1939 v Zagori pri Plavah, je v Doberdobu že 38 let župnik. S svojimi pronicljivimi zapisi, ki jih beleži tudi na blogu in tudi v slovenskih medijih v zamejstvu, je prisoten tudi širše. Ob svoji osemdesetletnici je izdal pesniško zbirko Koraki, leta 2022 je v samozaložbi izdal knjižico svojih črtic, 26 jih je v zbirki pod skupnim naslovom Listje. Listje kot prispodoba za drobne misli in tudi za lepoto narave na doberdobskem krasu. Tam se zdaj, v poznojesenskem času, ruj kaže v živo rdeči barvi. Ena od naravnih znamenitosti, vredna obiska, pa je tudi Doberdobsko jezero, okoli katerega se je mogoče sprehoditi. V zimskem času naj bi jezero presahnilo, ta čas pa je še precej obsežno in torej daje možnosti za sprostitev in oddih ob njem.

Cerkev, šola, gostilna

Prvič je Doberdob v pisnih virih omenjen leta 1494. In ta letnica je napisana tudi na pročelju današnje župnijske cerkve svetega Martina, na njem pa sta v okenskih mozaikih nad vhodom upodobljena tudi misionarja Ciril in Metod in napis, naj varujeta rod Slovencev. Cerkev je v središču kraja, pred trgom, ki se imenuje po cerkvi. Nasproti cerkve je slovenska osnovna šola, ki se imenuje po Prežihovem Vorancu. Voranc oziroma Lovro Kuhar je tudi avtor znanega vojnega zgodovinsko-avtobiografskega romana Doberdob, v katerem popisuje morijo prve svetovne vojne na tem območju. Prek Doberdobske planote je namreč potekala avstro-ogrska obrambna linija Soške fronte. Dogodkom tistega časa je Voranc s to knjigo postavil spomenik, njemu pa so namenili tudi spomenik pred šolo. Nedaleč stran je tudi večji spomenik žrtvam druge svetovne vojne.

Šele od konca oktobra leta 2016 pa je postavljen še spomenik padlim slovenskim vojakom v prvi svetovni vojni, njegovo uradno ime je Slovenskim vojakom na soškem bojišču v spomin 1915-1916. Takrat sta ga slovesno odprla predsednik države Borut Pahor in italijanski Sergio Mattarella. Župnik Ambrož nas je pospremil do spomenika, ki je postavljen na nekdanjem krajevnem pokopališču, zdaj je to spominski park. Povedal je še zanimivost, da predstavniki italijanskih oblasti k spomeniku zmeraj dajo venec, ki je narejen samo iz lovorja. Pri tem pa si dajo veliko opravka, da za spominsko slovesnost nanj namestijo svilnat trak, ki pa ga nato po koncu programa kmalu nadomestijo s plastičnim. Na spomenik je vklesana tudi narodna pesem Doberdob, slovenskih fantov grob. Ta prvi stavek in tudi refren pesmi je sinonim za veliko morijo na tem območju.

Doberdob in okoliški kraji so bili v vojni tudi popolnoma porušeni. Kodelja je to ponazoril z molilno podobico, ki nam jo je dal v dar. Na eni strani je večerna molitev, na drugi fotografija, ki prikazuje ženice, ki po koncu prve svetovne vojne sedijo pred razrušenimi stavbami. "Ko so se možje vrnili iz vojne, je bilo treba saditi krompir. Ker ni bilo kam, žrtev je bilo ogromno, so ga sadili kar med grobove. Znana italijanska pisateljica Suzana Tamaro, nekatera njena dela so prevedena tudi v slovenščino, je zapisala, da tukaj živi 'nenavaden narod - da je preživel, je srkal umrle'," je še povedal.

Tudi prvotna cerkev, ki je imela nekaj kamnitih detajlov kmečkega baroka in jo je posvetil goriški nadškof Karel Mihael grof Attems leta 1758, je bila porušena v prvi svetovni vojni. "Od takrat so v današnji cerkvi ohranjeni še dva angela, ki sta zdaj na glavnem oltarju, dve postaji križevega pota in procesijski križ," je župnik še pripovedoval skupini obiskovalcev iz Maribora, ki so bili na ekskurziji v organizaciji Univerze za tretje življenjsko obdobje. Zelo vesel je bil obiskovalcev tega mesta, kajti danes 86-letnika na Maribor vežejo posebni spomini. Tam je namreč obiskoval takrat Srednjo kmetijsko šolo, danes Biotehniško šolo Maribor. Tudi zato, ker je poznal pobočja gričev Kalvarija, Piramida in Mestni vrh še iz časov, ko so kazala povsem drugo podobo, kot jo zdaj, je tudi dejal, da ga srce boli, da so vinogradi zapuščeni. Ko smo mu povedali, da se vinogradi na Piramidi zdaj vendarle prenavljajo, je bil tega zelo vesel.

Za duhovniški poklic se je odločil šele, ko je že bil predavatelj za vinogradništvo in kletarstvo na srednji šoli v Ložah pri Vipavi. Novo mašo je tako imel pri skoraj tridesetih letih, leta 1967, po 50 letih delovanja pa je zlato mašo obhajal tukaj, v Doberdobu. O "svoji" cerkvi, ki je bila po obnovi končana za veliko noč leta 1925, pripoveduje prav z veseljem in posebnim žarom. Zlasti je opazna njegova velika ljubezen do umetnosti. V cerkvi je s svojimi deli prisotnih več slovenskih umetnikov. Oltarno sliko svetega Martina in podobi svetega Jožeta in svete Ane je naslikala slikarka Ema Galli. Pod korom je velika impozantna oljna slika Kraška apokalipsa, delo rojaka, akademskega slikarja Vladimirja Lakoviča, ki jo je leta 1969 podaril župniji. Pri tem nas je Kodelja opozoril na zanimivo simboliko slike - da so jezdeci apokalipse, biblijski simboli kuge, smrti, lakote in vojne, upodobljeni v beli, zeleni in rdeči barvi, torej v barvah italijanske zastave. Ti jezdijo proti razrušenem kraju in cerkvi, Kristus kot osrednja odrešeniška figura pa lebdi nad vsem tem in simbolizira hkrati trpljenje in človeka, ki v brezupu ohranja upanje.

Posebnost cerkve je tudi nekoliko neobičajen križev pot. Leta 1999 ga je naslikala akademska slikarka Alexa Ivanc Olivieri, prav tako Slovenka, ki pa je živela na Korziki in tam tudi umrla. Morje in še kakšni drugi vtisi so jo najverjetneje privedli do tega, da je križev pot naslikan v mediteranskih barvah s prevladujočo svetlomodro in belo barvo, s čimer pa še bolj izpostavi težo temnega križa, ki ga nosi Jezus. Čeprav je slikarka ikonografsko sledila štirinajstim postajam križevega pota, kakor se je v Evropi uveljavil ob koncu 17. stoletja, je vnesla vanj vrsto posebnosti. Med drugim najdemo tudi podobo skupine treh vojakov, ki kockajo za Kristusovo suknjo. Najbolj nenavadna je zadnja postaja. Truplo Jezusa Kristusa namreč v grob spuščajo v beli tkanini, a ni povit v celoti, obraza nima prekritega. V teh simbolih je najti vzporednice z drugimi umetniki, slikarji, ki so pustili pečat na avtorico. Med njimi je bil tudi profesor ljubljanske akademije Marij Pregelj, ki je kot slikar izpovedoval trpkost in tragičnost človekovega bivanja.

Italijani s slovensko kulturo

Poleg že omenjene slovenske šole, ki jo obiskujejo otroci iz slovenskih, mešanih in italijansko govorečih družin, so v kraju še slovenski vrtec, šola, banka in gostišče. Slovenstvo ohranjajo z ljudskim petjem, tudi cerkvenim. Kodelja je povedal, da jih veliko študij nadaljuje v Ljubljani in se potem vrnejo kot učitelji slovenskega jezika. Študirajo pa slovenščino tudi ti, ki nimajo slovenskih korenin: "Enega od njih sem vprašal, kaj zase reče, da je? In mi je odgovoril, da je Italijan s slovensko kulturo."

Ob koncu ogledov pa še zmeraj vitalni župnik našega šoferja avtobusa usmeri, kam mora peljati, da ne zgrešimo nekaj kilometrov oddaljene naslednje destinacije - kraja Sredipolje (Redipuglie), kjer je največji vojni spomenik, kostnica, ne le v Italiji, temveč v celotni Evropi. Tu je pokopanih 100.187 italijanskih vojakov, ubitih med letoma 1915 in 1917 v enajstih bitkah.

Poti do spomenika ni težko najti, saj je tik ob lokalni cesti, obenem pa le nekaj kilometrov od avtoceste, ki povezuje Benetke in Trst. Na ploščadi pred kostnico je veliko parkirišče. Obisk lahko začnemo tam, torej spodaj, in se spopademo s stopnicami ali tlakovano potjo, ki vodi ob njih. Lahko pa se na vrh zapeljemo nekoliko naokoli in parkiramo zgoraj, kjer je prav tako manjša ploščad in vstopnina v spominski park, pravzaprav pokopališče. Spomenik je dejansko velikansko, monumentalno (kamnito) stopnišče. Na vsakem od "nadstropij" so na ploščah navedena imena pokojnih.

Na vrhu spomenika so še trije visoki kamniti križi, ki predstavljajo Kristusovo križanje na Golgoti. Tam, na zgodnjem delu, lahko obiščemo še kapelico, manjšo muzejsko postavitev in vojaško opazovalnico. Zanimivo je, da muzejska postavitev z imeni in fotografijami vojakov, vojaškimi predmeti v vitrinah, razen z italijanskimi, ni opremljena z napisi v drugih jezikih. Je pa zato v kar petih različnih jezikih na tablah ob vstopu (zgoraj in spodaj) zapisano, kako naj se vedemo - oziroma kako naj se ne. Da ni dovoljeno na območju jesti in piti, naj se premikamo tiho in ne govorimo glasno ter podobno. Na ustrezno vedenje opozori, če je treba, tudi vojak. Gotovo so jih k temu privedla tudi nepietetna ravnanja obiskovalcev. A za boljšo izkušnjo, da bi še kaj zgodovinskih dejstev izvedeli tudi tisti, ki ne znamo italijansko, ne bi bilo slabo, če bi vsaj muzejsko postavitev opremili še s katerim drugim jezikom.

Še nekaj zanimivosti o tem spomeniku, ki tam stoji že od leta 1938, ko je bil odprt v navzočnosti Benita Mussolinija. Na začetku stopnišča, spodaj, simbolično na čelu svoje armade, stoji grob komandanta 3. armade princa Emanuela Filiberta Savojskega, drugega vojvode Aoste, ki je obkrožen z žarami petih generalov. Zanimiv je podatek, da je vojvoda sam izrazil željo, da bi bil pokopan v Sredipolju (Redipuglia), grobnica pa je grajena iz enega kosa rdečega marmorja iz Val Camonice in tehta 75 ton. Ostali kamniti bloki so bele barve.