Rozmari Petek
Najprej razčistimo morebiten dvom – naslov knjige je Peter Opeka, ostani z nami. Ne Pedro, kot ga svetovno znanega misijonarja in čudodelnika z Madagaskarja, ki je iz smetišča ustvaril mesto, pozna svet. Navsezadnje se tudi sam predstavlja kot Pedro. "A sorodniki v Sloveniji o njem vedno govorijo o Petru. Bila je velika polemika, kaj uporabiti. Odločila sem se za Petra," pove avtorica Anja Kovačič, ki je spisala prvo izvorno slovensko knjigo o madagaskarskem misijonarju. Vse ostale, ki ste jih morda prebirali, so prevedene. Anja je na podlagi dvotedenskega bivanja pri njem spisala izvirno pripoved o njegovem delu in predvsem pečatu, ki ga Nadčlovek pusti pri ljudeh, s katerimi sobiva. Tudi o besedi nadčlovek je tekla polemika. "Večkrat sem zanj uporabila to besedo, pa jo je urednica zavrnila, da ta beseda ne obstaja. A Peter Opeka je Nadčlovek. Ko imamo vsak dan obveznosti, zadolžitve v službi, kup stvari, ki nas čakajo doma, in mislimo, da ne zmoremo več, a on vse to enostavno 'sprocesira v sekundi dvajset'. Ko do njega pride nov izziv, nov problem, niti ne potrebuje globokega vdiha, takoj da odgovor in reši težavo. Tako lahkotno. Nikoli ne reče, nimam časa, za vsakega si vzame čas," opisuje.
Dovolj žalostnih otrok s smetišča
Ko je videla, kako je zaposlen, ga je s težkim srcem prosila, če bi lahko šel z njo na igrišče, da bi naredila fotografijo za naslovnico knjige. "Z veseljem je privolil. Dejal je, da ne želi več žalostnih, umazanih otrok s smetišča na naslovnicah. Čakala sem, da se je preoblekel. Nato pride z majico Maradone in črnimi hlačami, ker pač ni našel pravih. Ko sva prišla na nogometni stadion, na katerem lahko vsaj štirje razredi naenkrat opravljajo športno vzgojo, je poklical učitelje, naj mu pošljejo nekaj najboljših nogometašev, jih razdelil v dve skupini in so zaigrali. Skoraj 77-letnik je zabijal gole z otroki in izvajal proste strele. Ko to vidiš …," je še danes navdušena pisateljica, čeprav so od obiska minila že skoraj tri leta. "Tudi sicer težko shajaš njegov tempo. Njegova hitra hoja je res izredno hitra hoja," doda.
V knjigi, ki je izšla pri založbi Beletrina, kot podlistek jo trenutno prebirate tudi v Večeru, bralec Petra spoznava tudi skozi oči ljudi, ki so njegova desna roka. "Večina ljudi, ki so uspeli, se izšolali in zaradi njega bolje živijo, se čutijo dolžni in pridejo pomagat," opisuje. Opazila je tudi, da so nove generacije na prvo mesto postavile izobrazbo, šele potem poroko in ustvarjanje družine. Način življenja se je precej spremenil od časov, ko so otroci in matere dobesedno brskali po smeteh, da so preživeli dan. "Jaz sem kot laična sestra na Madagaskar prišla januarja 1993. V glavnem mestu sem se srečala s Pedrom," je na predstavitvi knjige v Celju dodala Ana Paljk. "Njegovi odhodi na smetišče so mene takrat pretresli v dno duše. Sedaj je to mesto krasno, čisto, trideset let nazaj so bile to gore in kupi smeti, po katerih so ljudje dva metra globoko brskali, da bi bilo še kaj užitnega ali kaj, kar bi se še dalo prodati. Na tistih kupih se je kadilo, smrdelo, po kupih so brskali tudi prašiči, psi, podgane, miši, otroci in mame z dojenčki. Vse se je borilo za preživetje tistega dne. Ko je prišel kamion, so se moški obesili nanj in si rezervirali mesto, češ, ta kamion je moj. Pedro je imel neomajno voljo, kako bo te ljudje in otroke iz smetišča peljal v dostojno, človeka vredno življenje. Ta spomin ostaja ne glede na leta," je opisala.
Slavljenje Boga v nešteto odtenkih
Danes ima mesto Akamasoa, ki je nastalo na smetišču, 30 tisoč prebivalcev. Tja prihajajo ljudje iz okolice, saj ima mesto šole, univerze, zdravnike, pa tudi številna igrišča. "Je zelo čisto. Papirčka ne vidiš na tleh," je izpostavila Anja. Čeprav ni verna, jo je njihovo nedeljsko bogoslužje povsem prevzelo, čeprav traja tudi do štiri ure. "Kaj so peli, nisem razumela. Morda bi v slovenščini to dojemala drugače. Tam sem to dojela kot tri ali štiriurno proslavo, koncert z orkestrom, zborom, s plesnimi točkami … Vmes zamenjajo garderobo oziroma pregrinjala, da se pojavijo nove slike. Peter kaj pove in potem še drugi. Nauk jim razlaga v prispodobah. Spomnim se ene, nogometno obarvane. Denimo, da Bog nima svoje reprezentance, kakor jo imajo posamezne države. Niti en vmes ne zapusti dvorane. Po 10 tisoč ljudi je natlačenih v športni dvorani, ki služi kot cerkev. Stojijo še pri vratih, zunaj dvorane so klopi. Neverjetno," je še zmeraj navdušena.
Jo je takšna pot, ki sicer še zdaleč ni bila njena prva v države tretjega sveta, kaj spremenila, je na predstavitvi knjige v Celju vprašala moderatorka Barbara Gradič Oset. "Po vsakem potovanju spremeniš pogled. Drugače dojemaš stvari, obiskovanje držav tretjega sveta ima svoj čar, postaneš hvaležen za kraj, kjer živiš. Madagaskar pa ima sploh svojo energijo. Glasba, ples, pozitivna naravnanost do življenja vsak dan, ne glede na to, kaj imajo in česa nimajo. Ljudje, ki živijo s Petrom, so največji reveži, ki jih država premore, a so veseli. Peter sicer vedno poudari, da tega ni naredil sam, se ne hvali, ne povzdiguje. Vedno reče, 'to je naše delo'," je odgovorila Anja. Ana Paljk pa je dodala: "Ko sem se po treh letih vrnila v Slovenijo, nisem znala več živeti tu. Ko sem to opisovala na predavanjih, je en gospod vstal in rekel, da tega ne razume, saj imam tu vse, tam pa nisem imela ničesar, a vseeno želim nazaj. Nato je zapustil dvorano. Radost življenja, to je tisto, kar pritegne. Dol je življenje najbolj sveto, dragoceno. Njihova osnovna drža je ples, so stalno v gibanju, se veselijo. Tukaj imamo toliko navlake, da je nam bistvo življenja zakrito. To me je prevzelo. Saj poskušaš en čas še živeti tako kot dol, a ne gre dolgo. Sla po življenju, to imajo. Radost življenja," je dodala Ana. Dodajmo še, da bo del denarja od prodaje knjige namenjen združenju Akamasoa.
