Barbara Gavez Volčjak
Ob cesti od Tržiča proti mejnemu prehodu Ljubelj lahko popotniki, prevzeti od lepote karavanških vršacev, zlahka spregledamo desno od ceste kamnit spomenik, sestavljen iz petih krakov z jekleno skulpturo v sredini. Ob natančnejšem pogledu črna skulptura razkrije človeško postavo s kvišku dvignjenimi rokami, ki nagovori mimoidoče in jih opomni na grozote, kakršne so se pred več kot 80 leti dogajale na tem območju. Še bližji pogled na prsih postave pokaže izstopajoče jekleno srce do kosti izčrpanega jetnika. Srce mu še vedno bije za svobodo in goreče upanje, da bo preživel trpljenje.
Spomenik Obtožujem stoji na mestu, kjer je bilo med drugo svetovno vojno edino nemško nacistično koncentracijsko taborišče na Slovenskem, Ljubelj jug. Skupaj z onkraj prelaza ležečim taboriščem Ljubelj sever na avstrijski strani je bilo ena od 51 podružnic zloglasnega koncentracijskega taborišča Mauthausen, ki velja poleg Auschwitza in Dachaua za eno najhujših in največjih koncentracijskih taborišč v Evropi. Jekleni kovani skelet, ki ga je zasnoval arhitekt Boris Kobe, dušo pa mu je vdihnil kroparski kovaški mojster Joža Bertoncelj, opozarja in opominja ljudi, da se kaj takega, kot se je dogajalo tukaj, nikoli več ne bi pripetilo ne na tem območju ne kjerkoli v svetu.
Teden dni pred komemoracijo ob 80. obletnici osvoboditve taborišča, ta je bila 7. junija letos, nas je po spominskem parku in pripadajočem muzeju vodil konservator/restavrator Tržiškega muzeja Boštjan Meglič. Muzej je urejen v kleti nekdanje karavle in z ohranjenimi originalnimi muzejskimi predmeti, večinoma kosi orodja, taboriščnimi oblekami ter fotografijami in zapisi ohranja spomin na grozote, ki so jih pretrpeli jetniki na Ljubelju.
Taborišče zgradili načrtno, za delovno silo pri gradnji predora
Urejena muzejska razstava je zasnovana po načelih sodobne muzeologije. Skladno s to zasnovo so vsebine predstavljene tako, da obiskovalci dobijo informacije in razlago o sistemu koncentracijskih taborišč v času druge svetovne vojne, podrobneje pa se seznanijo z vsebinami Koncentracijskega taborišča Ljubelj – zunanjim taboriščem Mauthausna. Predstavljeno je, kako je pričela nacistična Nemčija po zasedbi ozemelj organizirano in pospešeno graditi infrastrukturo, da je lahko premikala svoje vojaške sile na druga ozemlja. Ljubeljski prelaz na višini 1369 metrov je bil ovira na tej poti, zato so se Nemci odločili zgraditi predor, za suženjsko delo pa so uporabili jetnike.
Prvi interniranci, ki so jih pripeljali v ljubeljsko taborišče, so bili večinoma Francozi. Poleg koncentracijskega taborišča je na južni strani delovalo tudi civilno taborišče, kjer so bili nameščeni civilni delavci, ki so opravljali razna tehnična, transporta in pomožna dela. "Vpoklicani so bili prek delovnih uradov po izdani odredbi o dolžnosti dela, ki je veljala za vse moške v starostni skupini od 14 do 60 let. Zavrnitev dela je bila kazniva," pojasni Boštjan Meglič.
Preveč bolne pošiljali nazaj v Mauthausen
Jetniki so pod okrutno roko okupatorja sami postavili tudi barake v taborišču, v katerih so nato bivali v nečloveških razmerah. "V stanovanjskih lesenih barakah, tlorisnih velikosti 15 x 30 metrov, je v nemogočih življenjskih razmerah bivalo po sto jetnikov," nadaljuje Meglič. "Podhranjeni, v nečloveških razmerah, so opravljali suženjsko delo. Nemalokrat so kazensko, pozimi v mrazu, odeti le v skromna taboriščna oblačila, podhlajeni in prezebli na zbirnem mestu - tako imenovanem apelplacu - do odhoda na delo v predoru čakali po več ur ali celo noč." Zaradi izmučenosti in podhranjenosti ob prisilnem delu, izpostavljeni še stalni grožnji s smrtjo, so jetniki često zbolevali. V ambulanti, ki je delovala v taborišču, so jih po besedah vodnika zdravili površno ali z napačnimi diagnozami. "Najbolj izčrpane, izmučene in težke bolnike ter bolnike, za katere so določili usmrtitev, so s transporti pošiljali nazaj v matično taborišče Mauthausen," pove Boštjan Meglič.
Ohranjeni zapisi navajajo, da je bilo vseh internirancev v taborišču Ljubelj jug približno 1800, največ je bilo Francozov, okoli 800, približno 450 Poljakov, 188 Rusov in 144 Jugoslovanov, med katerimi je bilo največ, 110, Slovencev. Drugi jetniki so bili še iz Češke, Norveške, Luksemburga, Grčije, Belgije, Nizozemske in od drugod. Natančno število ni znano, ker ne obstaja popolna evidenca transportov iz Mauthausna. Jetniški del taborišča je bil ograjen z bodečo žico in dvojno ograjo pod električno napetostjo ter obdan s šestimi stražnimi stolpi, ki jih danes v naravi ponazarjajo po štiri macesnova drevesa, zasajena v kvadratu.
Predor na višini dobrih 1000 metrov nad morjem so začeli graditi marca 1943, predrt je bil v nekaj mesecih, po enem letu je skozenj zapeljalo prvo vozilo, nato so ga širili in dograjevali.
Tudi zgodba o nesebični pomoči Tržičanov
Pa vendarle ima temačna zgodovina ljubeljskega taborišča ob vsej stiski in razčlovečenju tudi nekoliko svetlejšo plat. "Ko so prvi, večinoma francoski jetniki prispeli na tedaj še delujočo tržiško železniško postajo, so jim domačini dali vedeti, da držijo z njimi, da niso sami. Številni Tržičani so taboriščnikom kljub tveganju nesebično pomagali. Mici Mally, ki je živela v mestnem jedru Tržiča, kjer je bila pekarna Romihovih, je skupinam internirancev, ki so prehajali območje, skrivaj pripravljala pakete pomoči in dobrin," opisuje Meglič pokončnost in človečnost tržiških rojakov, ki so tvegali življenje, da bi pomagali jetnikom. Posebej izpostavi glavnega organizatorja pomoči internirancem, inženirja Janka Tišlerja, ki je kot civilni delavec pomagal jetnikom med drugim tudi tako, da je na koščkih cementnih vrečk zbiral naslove s sporočili in jih preko tržiške pošte posredoval svojcem. Pomagal je pri številnih uspešnih pobegih jetnikov. V letu 1944 se je pridružil partizanom in kmalu zatem vzpostavil ilegalno zvezo s civilnim taboriščem, pripoveduje Meglič.
Na prostoru taborišča je danes urejen spominski park, ki je bil leta 1996 z odlokom razglašen za spomenik državnega pomena, zanj pa skrbita Občina Tržič in Tržiški muzej. Medtem ko so stražni stolpi, kot rečeno, ponazorjeni s skupinami macesnov, tlorisne gabarite barak označujejo postavljeni vogalni kamni, še ohranjeni originalni zidani strukturni elementi. Med njimi je del ostenja nekdanje kuhinje in skladišča taborišča, kjer je danes spominsko mesto, posvečeno slovenskim taboriščnikom, ki so bili internirani v številna taborišča. Čisto na robu parka se Boštjan Meglič ustavi ob utrjeni jami, čez katero so položene kovinske cevi: "Ob vsem drugem so morali jetniki zase zgraditi tudi ta improvizirani krematorij. Izgrajen je bil iz ostankov gradbenega materiala. V času delovanja taborišča so v njem sežgali trupla okoli 40 umrlih jetnikov."
Slovenci nismo pozabili
A v resnici se zgodba ljubeljskega taborišča ne sme končati. Od osvoboditve taborišča do leta 1950 je bilo območje nekdanjega koncentracijskega taborišča v strogo varovanem obmejnem pasu, s prepovedanim prostim prehajanjem. Tako je na avstrijski strani mejni pas nadzirala angleška vojska, na slovenski strani pa Jugoslovanska ljudska armada. Seveda pa smo Slovenci ohranili izjemen spomin na vojne grozote, ki so se dogajale, in prav z opominjanjem nanje, naj se nikoli več ne ponovijo, postavili številna obeležja. Ker je območje zaščiteno kot spomenik državnega pomena, morajo biti konservatorski posegi in vzdrževalna dela izvedeni skladno z veljavnimi kulturnovarstvenimi pogoji in kulturnovarstvenimi soglasji. Skrbniki dediščine, zaposleni v Tržiškem muzeju, so po besedah Boštjana Megliča zavezani stroki, z dušo in srcem pa k poslanstvu, da obiskovalce seznanjajo z neopisljivo bolečino in grozo, ki sta zaznamovali to območje.
