Malijski glasbenik Seydou Yoni Kouyaté pred nastopom v Mariboru: Biti človek v Evropi je drugače kot v Afriki

Barbara Gavez Volčjak Barbara Gavez Volčjak
18.05.2025 08:00

Seydou Yoni Kouyaté ​igra vrsto tradicionalnih in sodobnih inštrumentov, slovenski publiki pa bo poskušal približati afriško glasbo. Na povabilo mariborske tolkalke Tine Sovič bo nastopil nastopil 19. maja v Vetrinjskem dvoru.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Andrej Petelinšek

Pogosto za koga rečemo, da mu je bil poklic položen v zibelko, in to nedvomno velja tudi za afriškega multiinstrumentalista Seydouja Yonija Kouyatéja. Njegov oče je kitarist, mati pevka in plesalka, oba sta v Seydoujevi rodni Slonokoščeni obali tudi griota, kar v afriškem okolju pomeni pripovedovalca zgodb, tudi neke vrste kronista v kulturi, kjer se tradicija in zgodovina pogosto še ohranjata in prenašata z ustnim izročilom. Že v njegovem otroštvu sta starša večkrat tedensko sodelovala na kakem dogodku, ki ga običajno spremlja griot, to so poroka, praznovanje rojstnega dne, krst in podobni, ali nastopala na koncertih. Seydou Yoni Kouyaté se je zato z glasbo, kot sam pravi, srečal že v maminem trebuhu in nikoli ni razmišljal, da bi počel kaj drugega.

Prvi inštrument, ki ga je znal igrati, so bile džembe, tradicionalni malijski bobni, ki jih igrajo tudi njegovi bratje. Pozneje se je, tako rekoč spotoma, naučil igrati še klaviature in kitaro ter druga tolkala, na primer balafon, basovski boben dundun, afriško bučo. "Če si rojen v družini griotov, ti ni treba v glasbeno šolo, da se tega naučiš, preprosto živiš sredi dogajanja," pripoveduje Kouyaté. Že kot otrok je starše pogosto spremljal na nastopih in po potrebi tudi zamenjal odsotnega glasbenika. Pri štirinajstih je zapustil dom in se podal na svojo pot, preživljal se je z igranjem klaviatur na porokah. "Če si dober glasbenik, lahko v Slonokoščeni obali živiš od glasbe, čeprav je tudi kar nekaj zelo dobrih glasbenikov, ki pa ne zaslužijo za življenje," opisuje Kouyaté.

Kora ga je očarala s svojim zvokom

Ko je prvič slišal koro, 21-strunsko afriško glasbilo, ki ga marsikdo opisuje kot mešanico harfe in lutnje, ga je njen zvok tako očaral, da se je sklenil naučiti še tega. Preselil se je v sosednji Mali in si poiskal učitelja kore, tam je ostal tri leta, nato se je vrnil v Slonokoščeno obalo, mislil je, da za zmeraj. "Pa me je neki malijski glasbenik povabil k sodelovanju v manjšem projektu, trajal naj bi štiri dni, in sem se vrnil v Mali. Nato me je en malijski reper najel za producenta svojega albuma, v studiu pa sem se srečal s kitaristom Salifa Keite in povedal mi je, da Salif potrebuje pianista. Peljal me je k njemu, zaigral sem mu nekaj skladb in Salifu je bilo moje igranje všeč, takoj me je najel," Kouyaté opisuje, kako je leta 2022 postal član ansambla svetovno znanega malijskega pevca, ki je priljubljen po vsej Afriki. Z ansamblom je bil lani na turneji po Evropi, letos pa po Latinski Ameriki.

Salif Keita na svojih koncertih izvaja afropop, moderno afriško urbano glasbo, v kateri se precej čutijo vplivi svetovne popularne glasbe, pa tudi tradicionalno glasbo, neredko v akustični izvedbi. Kouyaté pravi, da sam najraje meša obe zvrsti: "Za podlago vzameš moderne ritme, ki jih ustvariš z bobni, klaviaturami in drugimi sodobnimi inštrumenti, nanje pa igraš bolj tradicionalno melodijo. Največja razlika med tema oblikama je v akordih." V Maliju ljudje raje poslušajo tradicionalno glasbo, v Slonokoščeni obali pa so malo bolj usmerjeni k moderni, še doda sogovornik. Na lanski turneji je bil prvič v Evropi in zdi se mu, da Evropejci glasbe ne dojemamo na enak način kot Afričani, temveč jo razumemo nekako po svoje: "Vidim pa, da se vedno razveselijo, ko igramo." Tudi v sodelovanju z evropskimi glasbeniki se vidi, da glasbo razumejo in čutijo drugače, a lahko kljub temu igrajo skupaj z afriškimi, še pravi.

Ustvariti želi solistično kariero

Igranje v ansamblu 75-letnega Salifa Keite je za 27-letnega Seydouja Kouyatéja velika čast, odpira pa mu tudi številna vrata, saj želi nekoč ustvariti solistično kariero. In čeprav je glasbenik tako rekoč od mladih nog, zase meni, da je še vedno na začetku: "Nivo, ki ga želim doseči v glasbi, je še daleč. Če bom imel nekega dne dovolj denarja, si bom omislil velik studio s številnimi inštrumenti in se bom vsakega naučil." Kadar ne igra s Salifom Keito, nastopa s katerim od dveh svojih bendov.

Zdi se mu, da je v Evropi glasba bolj povezana z zabavo, sprostitvijo, v Afriki pa ji pripisujejo globlji pomen. Na vprašanje, ali je pomembnejši ritem, melodija ali besedilo, odgovori, da ljudje sicer ritem mogoče prej razumejo, a se jih melodija in ritem ne dotakneta toliko kot besedilo, sporočilo pesmi. "Ponavadi besedila v afriški glasbi govorijo o miru, ljubezni, življenju in drugih temah. Glasbo pri nas jemljemo resno," pravi Kouyaté. Glasba, zlasti tradicionalna, spremlja rojstvo, poroko in druga praznovanja, v nekaterih religijah tudi pogreb. "Če pa zna glasbenik oziroma umetnik, ki so ga najeli, da igra na praznovanju, zaigrati tudi kakšno afropop skladbo, lahko recimo z njo tudi malo spremeni vzdušje, sploh če je v družbi več mladih," opisuje sogovornik.

In kakšen je njegov vtis o Evropi? Pravi, da se mu zdi življenje tukaj bolj zapleteno kot v Afriki, ljudem se neprestano kam mudi. "Vsi so ves čas zaposleni, nihče si ne vzame časa za drugega. Biti človek tukaj ali v Afriki je drugače. Evropejce bi rad spomnil, da smo na svetu vsi povezani. Vsi smo enaki, beli ali črni, vsi smo ljudje," sklene Seydou Kouyaté.

Andrej Petelinšek
Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta