Odgovor na vprašanje, koliko imamo spolov v naši materinščini, ni en sam. Sta najmanj dva. Pa tudi več. Odgovorov in spolov. Že beseda spol v naši govorici nima samo enega pomena. Zmore dva. In to povsem različna. Prvega za spol besed v slovnici, drugega pa za spol bitij v naravi. Zapleteno, bo kdo sodil. Res, je kar zamotano. Pa "naslovimo" ta "izziv", kot radi zafrazarijo politiki.
Imamo torej vsaj dva zelo različna spola. Slovničnega in ob njem naravnega. Toda za oba premore naša materinščina le en sam izraz: besedo spol. Nasprotno pa jeziki drugih ljudstev po Evropi niso tako skopi ali revni in zato ta dva nadvse samosvoja pojma poimenujejo z dvema samostojnima, različnima besedama. Slovničnemu spolu pravijo: Angleži gender, Italijani genere, Francozi genre, Nemci Genus, Španci genero. Naravnemu spolu pa: Angleži sex, Francozi sexe, Italijani sesso, Španci sexo, Nemci pa Geschlecht. Tudi slovanski jeziki povečini zmorejo po dve oznaki za ta dva zelo različna pojma: besedo rod za spol v slovnici in besedo pol za spol naravnih bitij. Le naša materinščina je rahlo manj iznajdljiva in tako naravni spol kot tudi slovničnega poimenuje kar z besedo spol. Pa še ta izraz ni kdovekaj zgovoren in natančen. Pove nam namreč samo to, da nekaj razdelimo na dva dela: pol na pol, naspol. Pol je takih (v ženskem spolu), drugih pol pa takih (v moškem spolu). Pa jih ni zmeraj pol na pol. Je tudi enih ali drugih več. Le za primer: Po vsaki vojni, ki ugonobi več fantov kot deklet, nam narava sama samodejno poskrbi, da mame porodijo več fantičev kot dekličev.
O vprašanju spola (spolov) nisem bil doslej pripravljen kaj bolj jasnega doreči, kljub temu da ste mi, drage bralke in bralci, nekajkrat zabičali, naj to po dolgem desetletju objavljanja Minute v 7. valu Primorskih novic (ki jo povzemamo v Večeru v nedeljo) vendar končno že storim. Češ: "Saj so tvoji članki posvečeni naši materinščini, spol je pa osnovna sestavina in gibalo našega in vsakega indoevropskega jezika - vsaj po Melanchthonovi latinski in grški slovnici v 16. stoletju; in po prvi slovnici slovenskega jezika Arcticae horulae (Zimske urice), ki jo je že konec istega 16. stoletja zasnoval, napisal in (leta 1584) izdal Trubarjev sopotnik Adam Bohorič."
Celo Prešeren v Krstu pri Savici rad spreminja srednji spol v ženskega
Tako me je pred dobrim desetletjem vlekel za rokav profesor France Pibernik iz Kranja; sva bila sošolca na slavistiki ljubljanske univerze. In je nadaljeval: "Le nekaj malega si, Jože, nam doslej razložil o enakosti obeh spolov, ženskega in moškega, v slovenski slovnici. Za to si, če se prav spominjam, uporabil stavek 'Franko in Marina sta se sprla'. Poudaril si, da sta v tem stavku Franko (moški) in Marina (ženska) slovnično povsem enaka in enakopravna, ker povedek 'sta se sprla' označuje enakovredno tako moškega kot žensko. A si dodal, da taki sodbi oporeka zagovornica popolne izenačenosti moškega in ženskega načela (spola) v jeziku. Trdila je, da bi ta stavek morali 'predelati' takole: 'Franko in Marina sta se sprl/sprla.' Pri tem naj bi deležnik 'sprl' veljal za moški spol (za Franka), deležnik 'sprla' pa za ženski spol (se pravi za Marino). Poudaril si, da tako ne bi zapisal ne novinar ne pisatelj, ki uporabljata normalen, živ slovenski jezik. Tudi jaz - in vem, da tudi ti - ne bi podpisal svojega imena pod takšno slovnično zmaličeno jezikovno neumnost. A vem, da tistikrat o spolu (spolih) v naši materinščini ni bilo povedanega nič kaj bistvenega, stvarnega. Nekoč si mi omenil, da ima naš jezik nenavadno smolo, ker z besedo spol opredeljuje dva popolnoma različna pojma, za katera imajo drugi narodi v Evropi dva izraza, dve različni poimenovanji. Mi pa samo 'eno in eno sámo', kot natančno pravijo v matematiki. Naprej od tod, od navedene 'smole', se pa nisva spuščala. Rekel si samo, da se v tem grmu skriva zajec zmede. Ko sem te opomnil, da boš moral to vprašanje razčleniti v kakem članku za Minuto, dve za boljši jezik, si odkimal, češ da … A ne vem, kako si mi to svojo odločitev utemeljeval. Morda si mi hotel namigniti, da razmišljanje o spolih, ki jih naštevajo pripadniki LGTBQ+, ne sodi med razprave o jeziku, ki so trdne in utemeljene, ampak v politična razpredanja, ki so bolj ohlapna, majava in spremenljiva. Vseeno ti ponavljam: Čas je, da v Minuti nam, vsem tvojim bralcem, končno razložiš, kako je s spolom v naši materinščini."
Bom ubogal Pibernika, prijatelja, ki spi že med pokojnimi na pokopališču. Morda mi bo kaj malega uspelo razložiti in dopovedati, čeprav, priznam, je ta "izziv" precej (politično) zdrsljiv. Najpoprej se pomudimo pri slovničnem spolu. Imajo ga vsi samostalniki. Seveda ga imajo še pridevniki, zaimki, števniki in osebne glagolske oblike, a dovolj nam bodi, ako malo dlje pogledamo samo po spolu samostalnikov. Slehernemu samostalniku je namreč nujno treba določiti spol, ker sicer sploh ne moremo povedati kaj smiselnega. V sleherni povedi (stavku) moramo vse njene sestavine (osebek, povedek, predmet) uskladiti v spolu, sklonu in številu. A brez spola samostalnika nam vsega tega sploh ni moč storiti. Samostalnike smo v davnih časih sklanjali kar po devetih samostalniških sklanjatvah, danes pa le še po štirih. Toda pri sklanjanju mora vsak samostalnik imeti svoj trajni spol, da ga (samostalnik) lahko pravilno sklanjamo po zakonih, ki jih ima sklanjatev določenega spola. Sicer se nam lahko še dandanašnje dni zgodi, da se ne znamo odločiti, ali naj besedo pot sklanjamo po ženski i-sklanjatvi: 1. sklon pot in 2. sklon potí ali po moški o-sklanjatvi: 1. sklon pot in 2. sklon pota.
Ostanki nekdanjih številnejših sklanjatev so še dandanes vidni in nas pogostokrat celo zapeljejo in zmedejo, da se ne znamo odločiti in ne vemo, kaj, kako, zakaj in kdaj je nekaj prav. Na primer: Ali trije brati ali trije bratje, trije zobi ali zobje, trije volki, ne volkovi? Volki so lahko ljudje (s priimkom Volk), volkovi so zveri, ki koljejo živali in ljudi. Itd.
Še ena je zadrega s spolom v slovnici: Vsi samostalniki se bi radi uvrstili v dva spola, moškega in ženskega. Ne želijo biti "ne prvi in ne drugi" spol, kar pomeni neutrum, latinsko ime za srednji spol, ki ni ne moški in ne ženski. Celo Prešeren v Krstu pri Savici rad spreminja srednji spol v ženskega.
Še bolj je ta težnja s spolom - le v nasprotni smeri - vidna pri naravnem spolu. Slehernik v kratici LGBTQIA+ bi hotel spol imeti v celem, vsega in za zmeraj. A tega imajo in uživajo le bitja, ki se razmnožujejo in nadaljujejo z združevanjem in sodelovanjem dveh različnospolnih bitij. Takega užitka, radosti, veselja, razigranosti in sreče ni deležen niti en sam samostalnik slovničnega spola: voda, gora, hiša ali kamen nimajo drugospolnih parov: vodec, gorec, hišec ali kamnica. Živa bitja jih imajo: volk - volkulja, krava - bik (ne vol), petelin - kura, psica - pes in še čim dlje tako naprej.
Po čem so pravzaprav nekoč določali naravni spol? Po dveh sodbah, s kakršnima so v Vatikanu kardinali zavrnili ali potrdili imenovanje novega papeža. Ta je moral biti moški. Kandidat za papeža je moral spodaj slečen sesti na okroglo odprtino in izbrani kardinali so preverili njegovo ospodje. In če so gospodje izjavili: Habet pendulum pendentem (ima viseči bingelj), je sedel na odprtini moški; a če so odkimali, da non habet pendulum pendentem (nima binglja), je sedela zgoraj ženska.
Nekaj malega o spolu in spolih sem vam, drage bralke in bralci, skušal zadržano razložiti le zato, da sem izpolnil zadnjo željo zlatega prijatelja Franceta Pibernika. Bom kaj dodal, če kaj povprašate.
