Zmago Gomzi
Majico s slovenskim grbom je prvič oblekel 13. maja leta 2005 v Budimpešti v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo med Slovenijo in Moldavijo (3:0) in zadnjič 20. julija na turnirju lige narodov v Stožicah na tekmi poti Srbiji (3:2), s čimer so se naši fantje uvrstili na sklepni turnir osmih najboljših reprezentanc tega tekmovanja. Po tekmi se je začelo slavje, najprej zaradi uspeha naših odbojkarjev, nato pa v čast enemu naših najboljših odbojkarjev Dejanu Vinčiću, organizatorju oziroma podajalcu, ki je bil dvajset let nepogrešljiv člen naše reprezentance, za katero je odigral 238 tekem - pred njim sta le Tine Urnaut (274 tekem) in Alen Pajenk (268).
Z reprezentanco je Vinčić osvojil štiri kolajne na evropskih prvenstvih (v letih 2015, 2019, 2021 srebrno in leta 2023 bronasto). Leta 2018 je v Firencah za reprezentanco zaigral na njenem prvem nastopu na svetovnem prvenstvu, leta 2022 na svetovnem prvenstvu na Poljskem z njo osvojil četrto mesto. Z reprezentanco je osvojil četrto mesto še v ligi narodov leta 2021 v Riminiju, vrhunec njegove odbojkarske poti pa je krstni nastop naše reprezentance na lanskih olimpijskih igrah v Parizu, kjer je osvojila peto mesto. "Vsaka kolajna na evropskih prvenstvih je bila zgodba zase, prva je bila nepričakovana in prvenstvo smo zapuščali s širokim nasmeškom na licih, pri drugi in tretji srebrni pa z občutkom, da bi lahko osvojili zlato. A tako pač je," pravi Dejan Vinčić.
Mama je njegova junakinja
Spomini Dejana Vinčića na igranje v reprezentanci so prijetni. "Zmag je bilo v dvajsetih letih veliko več kot porazov, veliko več je bilo srečnih trenutkov kot žalostnih. Ko sem se odločil za odbojko, nisem razmišljal, kaj lahko dosežem v tem športu, moja edina želja je bila, da bi bil dober odbojkar in bi morda kdaj zaigral za reprezentanco. Ko sem pred dvajsetimi leti prvič oblekel majico z državnim grbom, niti v snu nisem pomislil, da bom z njo osvojil kolajno na evropskem prvenstvu, kaj šele štiri. Pa zaigral na svetovnem prvenstvu in olimpijskih igrah! Sanje so se mi uresničile in če potegnem črto nad mojo reprezentančno odbojkarsko potjo, sem lahko samo srečen in predvsem ponosen nanjo," je ob nedavnem slovesu od reprezentance spomin na svojo odbojkarsko pot obudil 15. septembra 1986 v Slovenj Gradcu rojeni 200 cm visoki organizator igre, ki je mladostna leta preživel v Velenju, že pri enajstih letih pa izgubil očeta. "Z bratom sva morala hitro odrasti, mama pa je z eno plačo poskrbela, da nama ni nič manjkalo. Ona je moja junakinja," se mu je utrnilo.
Dejan Vinčić je prve odbojkarske korake naredil v OK Šoštanj Topolšica. "Ko mi je bilo 16 let, me je Bruno Najdič, tedanji trener Šoštanja Topolšice, kot golobradega mladeniča v sezoni 2004/2005 uvrstil v člansko ekipo, kar je bila zame velika čast. Igrali smo odlično odbojko ter na presenečenje nas igralcev in vodstva kluba osvojili naslov državnega prvaka, doslej edinega v zgodovini kluba," ponosno razloži Vinčić. "Bil sem gimnazijec, ves prosti čas sem namenil odbojki. Ko sem v omenjeni sezoni igral pred polnimi tribunami navijačev proti izkušenejšim tekmecem, so bili občutki neverjetni. Spomnim se, da smo v finalu v treh tekmah trikrat premagali Calcit Kamnik, na tretji tekmi v Kamniku pred kar 600 gledalci, med katerimi jih je bilo veliko tudi iz Šaleške doline. Po veličastni zmagi se je začelo slavje, odprli smo penino in uživali v družbi svojih zvestih navijačev, pozneje nas je sprejel tudi župan. To so bili nepozabni trenutki! Kot državni prvaki smo nato zaigrali v skupinskem delu tedanjega evropskega pokala Top Teams, kar je bilo zame in za moje soigralce izjemno doživetje. Takrat sem začutil, da lahko v odbojki res nekaj dosežem."
Sijajen dosežek v ligi prvakov
Dve leti pozneje je Vinčić prestopil v odbojkarski klub Salonit Anhovo iz Kanala, kjer se je še dodatno izoblikoval kot igralec, leta 2008 pa ga je v svoje vrste zvabil tedaj (in še sedaj) najboljši slovenski moški odbojkarski klub ACH Volley Ljubljana. V oranžnem dresu je osvojil štiri zaporedne naslove državnega prvaka in štiri pokalne lovorike in zaigral tudi v ligi prvakov. "Konkurenca v elitnem evropskem klubskem tekmovanju je bila zelo zahtevna. Kljub temu nam je leta 2010, ko nas je vodil Kanadčan Glenn Hoag, uspel veliki met - uvrstili smo se na sklepni turnir štirih najboljših klubov lige prvakov. Na turnirju v Lodžu maja 2010 smo se v polfinalu udarili s Trentinom in izgubili z 1:3, v tekmi za tretje mesto pa nas je z enakim rezultatom premagal poljski klub Skra Belčatov; naslov je osvojil Trentino, ki je v finalu s 3:0 ugnal Dinamo Moskva. V tedanji ekipi ACH sta igrala še sedaj aktivna odbojkarja in moja dolgoletna reprezentančna soigralca Alen Pajenk in Alen Šket," pojasni Vinčić.
"Vsak dan sem treniral z vrhunskimi igralci in začel sem dojemati, kaj je in kaj pomeni profesionalizem v športu," se spomni Vinčič, ki si je z odličnimi igrami v klubu in reprezentanci odprl vrata številnih vrhunskih klubov stare celine - igral je na Poljskem, v Franciji, Rusiji, Turčiji, Nemčiji, Romuniji. Povsod je bil cenjen zaradi svoje zanesljivosti, mirnosti in predanosti.
Reprezentanca na prvem mestu
Kako predan je bil reprezentanci, je Vinčić dokazal tudi leta 2023. Naša reprezentanca se je pripravljala na septembrsko evropsko prvenstvo, na pripravah je bil tudi Vinčić. Po končni klubski sezoni - tedaj je igral za Rapid iz Bukarešte - je moral na operacijo komolca, zaradi česar na pripravah ni mogel dati vsega od sebe, poleg tega pa je avgusta v Mariboru na pripravljalni tekmi z Egiptom po drugem nizu zaradi poškodbe gležnja odšepal z igrišča. Selektor, Romun Gheorghe Cretu, je menil, da Vinčić ni dovolj pripravljen na zahtevne obračune in ga ni uvrstil med potnike na prvenstvo stare celine. Naši fantje so igrali odlično in se uvrstili v polfinale, a tam z 1:3 izgubili proti Poljski. Na tekmi si je organizator igre Gregor Ropret pri doskoku zvil gleženj. "Po poškodbi Ropreta me je iznenada poklical menedžer ekipe Alen Djordjević, dejal je, da me reprezentanca potrebuje in da naj se ji pridružim v tekmi za bronasto kolajno proti Francozom. Niti trenutek nisem odlašal, kajti zame je bilo igranje za reprezentanco vselej velika čast, nemudoma sem odpotoval v Rim in se soigralcem pridružil prav na svoj 37. rojstni dan. Tekmo smo dobili s 3:2 in se veselili brona," se spominja Vinčić, ki je kot organizator igre k zmagi prispeval kar šest točk, od tega tri z blokom.
Okusil olimpijski duh
Organizatorju igre slovenske reprezentance se je po nastopih na svetovnih in evropskih prvenstvih in v ligi narodov leta 2024 izpolnila še največja želja - zaigral je na olimpijskih igrah v Parizu, krstnih za slovensko odbojko. "Meni in soigralcem se je izpolnil dolgoletni sen. Rod odbojkarjev, ki mu pripadam, je v petnajstih in še več letih slovensko moško odbojko popeljal v višave, med najboljše reprezentance na svetu. Nastopa na olimpijskih igrah si nismo zaslužili zgolj zaradi vrhunske igre na vseh pomembnih tekmovanjih, ampak tudi zato, ker smo zelo veliko dali temu športu, bil je tudi zahvala in nagrada hkrati. Najstarejši se iz reprezentance počasi umikamo. Najprej se je upokojil Mitja Gasparini, sedaj jaz, zlagoma čaka to tudi druge odbojkarje, ki so v reprezentanci petnajst ali še več let. Na obzorju se pojavlja nov rod mladih in nadarjenih odbojkarjev, ki jim je treba dati priložnost za dokazovanje in zorenje, priložnost, da prevzemajo odgovornost za igro in rezultate. Prepričan sem, da za prihodnost slovenske moške odbojke ni bojazni," pove Vinčić, ki v izbrani vrsti vidi tudi svojega naslednika: "Trenutno je v ospredju Uroš Planinšič, ki že ima veliko reprezentančnih izkušenj in je zelo dober organizator igre, tudi na pritiske se je že navadil. Kljub temu pa menim, da bi lahko bil moj naslednik Nejc Najdič, ki navzlic mladosti kaže izjemen čut za igro in se bo zagotovo razvil v vrhunskega igralca."
Če bi bilo po moje, bi bilo drugače
Od reprezentance se je poslovil po turnirju lige narodov v Stožicah, čeprav na nobeni tekmi ni stopil na igrišče. "Z Dejanom sva imela dogovor, da ga pošljem za eno akcijo v igro. Večkrat sem se obrnil proti njemu in ga vprašal, ali je pripravljen, a je vsakič zmigoval z glavo, saj ga je skrbelo, ker je bila tekma tako tesna. Še enkrat več je mislil na ekipo in jo postavil na prvo mesto. To je Dejan Vinčić," je po tekmi dejal selektor Fabio Soli. Vinčićevo slovo od reprezentance je bilo zelo čustveno. "V veliko čast mi je in hkrati sem ponosen, da sem toliko let igral za reprezentanco in prispeval k temu, da je v svetu zelo spoštovana. Težko je opisati, kako se počutim v tem trenutku, ni mi lahko. Če bi bilo po moje, bi bilo drugače. Šel bi potihoma, brez velikega rompompoma. Ampak prepričali so me, da se to mora narediti, da se to mora ovekovečiti, in mislim, da je bilo zelo lepo. Vesel sem, da sem vzdržal brez solz. To je bil prečudovit večer, ki si ga bom zapomnil za vselej," je pojasnil Vinčić.
"Stožice so bile vselej nekaj posebnega, v njih je bilo spisanih nekaj zelo lepih zgodb, povezanih z našo reprezentanco, ostale mi bodo v trajnem in zelo lepem spominu. Podobno kot vsi moji, zdaj že nekdanji reprezentančni soigralci. Med seboj smo bili zelo tesno povezni na igrišču in zunaj njega, če tega ne bi bilo, tudi dosežki ne bi bili sijajni. Hvala vsem, ki so me podpirali na moji odbojkarski poti, predvsem pa družini, soprogi Gordani in trem otrokom, Luka ima 18 let, Anastasija 14 in Liam 7. Vsi trije so športniki, na kar sem še posebej ponosen," je Vinčić v nekaj stavkih povzel poslovilno slovesnost, na kateri je nemara še največ čustev v njem vzbudil govor kapetana reprezentance Tineta Urnauta, ki ga je Korošec ob vzklikanju Vinčićevega imena s tribun končal s temi besedami: "Od srca se ti zahvaljujemo za vse, kar si naredil za slovensko reprezentanco in odbojko. Če smo se danes želeli uvrstiti na zaključni turnir, so morale izgubiti tri ekipe in mi zmagati. A odbojkarski bogovi so nas pobožali, kot še nikoli doslej. Mislim, da se tudi oni zavedajo, da danes eden od njihovih sinov zapušča mednarodna igrišča."
