Prva generacija, znana pod oznako E21, ni bila le naslednica priljubljene serije 02, temveč tudi začetek povsem nove filozofije, ki je definirala znamko za nadaljnja desetletja. Serijo 3 so širši javnosti prvič predstavili julija 1975 na Olimpijskem stadionu v Münchnu. Že takrat je ta avtomobil izstopal z notranjostjo, ki je bila brezkompromisno in jasno zasnovana okoli voznika. Armaturna plošča je namreč bila rahlo zasukana proti volanu, kar je bilo za tisti čas nekaj povsem novega in drznega. Ta ergonomska rešitev je vozniku omogočala lažji doseg stikal in boljši pregled nad instrumenti ter je kasneje postala prepoznaven BMW-jev podpis v vseh njegovih modelih.
BMW E21 ni bil le cestni avtomobil, imel je tudi bogato dirkaško kariero
Zunanjost je oblikoval Paul Bracq, ki je že prej zasnoval serijo 5 (E12). E21 se je ponašal z agresivnim sprednjim delom, ki so ga zaradi negativnega naklona maske in značilnih "ledvičk" pogosto primerjali z nosom morskega psa. Pomemben oblikovalski element je bil tudi Hofmeisterjev zavoj (Hofmeister Kink) na C-stebričku, ki je poudarjal dinamiko vozila tudi v mirovanju.
Ob lansiranju je bila ponudba sestavljena iz različic 316, 318, 320 in 320i. Zanimiv vizualni detajl, ki je ločeval modele, so bili žarometi: šibkejše različice so imele dva enojna žarometa, medtem ko so se zmogljivejši modeli ponašali z dvojnimi, kar je avtomobilu dalo resnejši videz. Osnovna 316 je sprva uporabljala 1,6-litrski štirivaljnik z uplinjačem, ki je bil leta 1980 povečan na 1,8 litra zaradi strožjih okoljskih zahtev. S 66 kW (90 KM) ni bil športnik, a je ponujal potrebno natančnost v vožnji, po kateri je BMW hitro zaslovel. Temelj teh motorjev je bil legendarni blok M10, ki se je izkazal za izjemno vzdržljivega in je kasneje služil celo kot osnova za motorje v formuli ena.
Posebno mesto v zgodbi E21 pripada različicama 320 in 320i. Dvolitrski motor z mehanskim vbrizgom goriva Bosch K-Jetronic je v izvedbi 320i razvijal 92 kW (125 KM) in omogočal hitrost do 180 km/h, zaradi česar je bil model kmalu razglašen za najboljšo limuzino v segmentu do dveh litrov prostornine. To je bil čas, ko so pri BMW-ju začeli resno uveljavljati slogan "The Ultimate Driving Machine".
Leta 1977 je BMW v Nemčiji štirivaljni motor v modelih 320 zamenjal z novim, manjšim šestvaljnikom M20, kar je bil pomemben tehnični mejnik. Vgradnja šestvaljnega motorja v tako kompakten avtomobil je bila takrat v tem razredu prava redkost in je seriji 3 prinesla uglajenost, ki ji tekmeci, kot je bil audi 80, niso mogli parirati. Leto kasneje so na trg poslali še model 323i z močnejšim 2,3-litrskim šestvaljnim motorjem M20, ki je z elektronskim vbrizgom goriva razvijal 105 kW (143 KM).
Poleg zmogljivejšega agregata je 323i dobil tudi prilagojeno podvozje, širše gume, močnejše zavore (kolutne na vseh štirih kolesih) in prepoznavno dvojno izpušno cev – eno na vsaki strani zadka. S pospeškom do 100 km/h v 9,5 sekunde in s končno hitrostjo 190 km/h je bila to prava športna limuzina. Kombinacija športnosti, uravnoteženosti in vsakodnevne uporabnosti je E21 v tej obliki postavila kot absolutno referenco v razredu.
Vendar E21 ni bil le cestni avtomobil, imel je tudi bogato dirkaško kariero. Leta 1977 je BMW z njim vstopil v prvenstvo nemških turnih avtomobilov (DRM) in zamenjal legendarni 3.0 CSL. Ustanovili so BMW Junior Team, kjer so mladi talenti, kot so Manfred Winkelhock, Eddie Cheever in Marc Surer, z brutalnimi dirkalniki skupine 5 (široki blatniki in ogromni spojlerji) navduševali množice. To je močno utrdilo športni imidž serije 3 pri mlajših kupcih.
Avgusta 1979 so Bavarci prvič konkretno prenovili trojko. Spremenjeni so bili zadnji žarometi, ki so dobili integrirane meglenke, sprednji odbijač z izrazitejšim spojlerjem za boljšo aerodinamiko, zunanja ogledala so dobila bolj moderno črno plastično ohišje (namesto kroma), izboljšani sta bili zvočna izolacija potniške kabine in protikorozijska zaščita, zlasti pri različici 323i. Notranjost je dobila novo sredinsko konzolo in posodobljene upravljalne elemente, tudi nove vzorce oblazinjenja.
Sredi leta 1981 so Bavarci dosegli nov mejnik. S proizvodne linije v Münchnu je zapeljal milijonti primerek prve serije 3, kar je že takrat potrjevalo izjemen tržni uspeh. Avtomobil je bil tako zaželen, da so kupci nanj čakali tudi po več mesecev. Do konca proizvodnje je bilo izdelanih natanko 1,364.039 primerkov E21. Decembra 1982 jo je začela nadomeščati nova generacija E30, ki je razširila ponudbo s štirivratno karoserijo, kabrioletom, karavanom in celo dizelskim motorjem, a temelje za ta uspeh je položil prav E21.
Čeprav je bil E21 uradno na voljo le kot dvovratna limuzina, je med letoma 1977 in 1982 karoserijsko podjetje Baur iz Stuttgarta izdelalo posebno različico "Topcabriolet" s fiksnimi stebrički in varnostnim lokom. To je bila zanimiva "targa" izvedba, kjer se je dalo odstraniti strešni del nad potniki in zložiti zadnjo platneno streho. Nastalo je 4595 takih primerkov, ki so se prodajali preko uradne BMW-jeve trgovske mreže in imajo danes visok zbirateljski status.
Proti koncu proizvodnje, ko je naftna kriza ponovno vplivala na trg, je BMW leta 1981 dodal še varčni vstopni model 315 s 55 kW (75 KM). Kljub skromnejši opremi (manj kroma, preprostejši žarometi) je presegel več kot 100 tisoč prodanih primerkov, saj je omogočil vstop v svet BMW-ja širšemu krogu ljudi. Danes E21 velja za cenjenega starodobnika, ki je definiral segment kompaktnih športnih limuzin in postavil standarde, ki jim konkurenca sledi še danes.
