Krasoslovci z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU so na trasi drugega tira natančno dokumentirali 96 kraških jam, kar se zelo ujema z njihovo predhodno napovedjo. Naročnike najbolj zanimajo pojavi, ki tako ali drugače vplivajo na potek gradnje. Jamarje in krasoslovce pa zanima še marsikaj drugega: dokumentirati želijo podzemni svet, poskrbeti za njegovo ohranitev in opazovati vse dogajanje tam spodaj. O tem smo se pogovarjali z dr. Mitjem Prelovškom, jamarjem in raziskovalcem na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU.
Krasoslovci so bili vključeni v projekt drugega tira že v fazi načrtovanja, ko se je trasa umeščala v prostor. Mitja Prelovšek poudarja pomen podatkov, do katerih se dokopljejo krasoslovci. Lahko si predstavljamo, kako bi bilo, če podatkov in specifičnih rešitev ne bi imeli in bi jame le zasipali. Kratkoročno bi to bilo hitro in poceni, dolgoročno pa vsaj zelo nepredvidljivo in dražje, če upoštevamo zapore proge zaradi sanacij, vdorov vode ... "Tako obsežni strateški projekti se delajo enkrat in takrat dobro, pridobijo se tudi dodatni podatke, če so ti enostavno dostopni," pravi. Zbrani podatki so na voljo tudi za odločanje o bodočih gradbenih posegih na krasu.
Predvidevali ste približno 110 jam, od tega deset večjih. Skoraj tako je bilo tudi v resnici. Nedavno ste rekli, da je bila to drzna napoved. Zakaj?
Zakraselost v globino se spreminja, večja je v bližini nihanja gladine kraške podtalnice, nižja pa nad in pod njo. Večja zakraselost se pričakuje tudi ob kontaktu apnencev z nepropustnimi kamninami, kjer se voda koncentrira. Podatke preteklih raziskav smo imeli praktično le s površja (podatki jamarjev iz katastra jam in podatki ob gradnji avtocest) in iz predora Kastelec, ki leži precej nad nihanjem kraške podtalnice. Iz tega smo glede na pričakovano višino podtalnice in nivo predora izračunali pričakovano število jam. Ocenjevali smo, da se lahko zmotimo navzgor ali navzdol za nekaj deset jam, tako da se je v končni fazi detajlno dokumentiranih 96 jam zelo dobro ujelo z napovedjo.
Brez večje kapniške dvorane
So možna presenečenja pri gradnji vzporednega tira, ki naj bi se začela še letos? Boste za to gradnjo tudi pripravili napoved glede jam ali pa to ne bo potrebno? Navsezadnje so predori na kraškem delu proge že zgrajeni (servisne cevi)?
Na kraškem odseku je izkop površinskega vkopa in obe servisni cevi predorov Lokev in Beka že praktično zaključen, tako da pri gradnji vzporednega tira bistveno novih informacij ni pričakovati. Kot pa se je pokazalo pri postavljanju infrastrukture ob desnem (glavnem) tiru, se med izkopom za temeljenje lahko še odkrijejo kraške jame.
Bodo vseeno potrebne vrtine?
Nove napovedi predvidoma ne bodo potrebne, vrtine pa se bodo izvajale ob ugotovljeni slabi nosilnosti kamnine kot posledica geofizikalnih raziskav.
Kaj je bilo za vas največje podzemsko presenečenje?
Odsotnost večje jame, ki bi nas popeljala vsaj nekaj sto metrov stran od predora vzdolž vodnega toka. Podobno kot blizu površja so se rovi končevati z zožitvami, podori in zasutji s poplavnimi (fluvialnimi) sedimenti, v globini smo pričakovali manj teh pojavov. Presenetila me je odsotnost večje kapniške dvorane, torej starega vodnega rova, ki je od podtalnice prešel v višjo nepoplavno cono, kjer se odlaga siga. Z začetnimi podatki nepodprta je bila tudi zakraselost pod Krvavim Potokom, kjer je bila največja zgostitev jam. Dimenzije jam so bile tam nadpovprečne, v več teh jamah smo dosegli gladino kraške podtalnice.
V jami v predoru Lokev, kjer ste prišli najgloblje, ste naleteli na premog.
Gre za jamo 2TDK-017, ki smo jo v začetnem delu predora T1 (Lokev) raziskali do 168 metrov globine. Vertikalna brezna z globino prehajajo iz mlajših v starejše kamnine, pri tem pa prečijo tudi tako imenovano liburnijsko formacijo. Gre za geološko obdobje konca krede, torej obdobje izumrtja dinozavrov. Takrat so se na tem ozemlju apnenci iz morskega dna dvignili nad morsko gladino, začelo se je njihovo zakrasevanje, obstajala so tudi sladkovodna močvirja, kjer so se odlagali rastlinski ostanki. Ti so ob kasnejšem grezanju površja prešli pod morsko gladino, prekrilo jih je apnenčevo blato in sčasoma so iz njih nastale običajno do nekaj decimetrov debele plasti črnega premoga. Opazimo jih pred severnim portalom predora T1 (Lokev), nato pa se proti jugu generalno spuščajo, zato jih lahko vnovič dosežemo le še v globokih jamah.
Uničenje lahko zmanjšamo, preprečiti ga ne moremo
V delu jam ste našli kapnike. Ste jih odstranili?
Jame in jamski inventar zunaj območja izkopa lahko zaščitimo in ohranimo, pred čelom izkopa pa ne. Če bi med izkopom spremenili potek trase, da bi se izognili jami, kar je sicer zaradi potrebe po dolgih zavojih železniške trase praktično nemogoče, bi v soseščini zagotovo naleteli na drugo jamo. Uničenje torej lahko zmanjšamo, preprečiti pa ga ne moremo. Zaradi tega smo pred čelom izkopa odstranili vsaj raziskovalno in pedagoško vreden jamski inventar, v glavnini kapnike (stalagmite), jih dokumentirali in shranili.
Je na varnem tudi stalagmit, ki je menda star več kot 650.000 let? Kje bodo odstranjeni kapniki našli dom?
En kapnik smo ob sodelovanju madžarskih raziskovalnih partnerjev že analizirali in mu določili omenjeno starost. Ostale bomo analizirali v bodoče; pa ne le starosti, ampak tudi razmere v času njihove rasti, na primer podnebje. Zlasti izotopska sestava nam pri zaporednem odlaganju plasti namreč dobro pokaže na nihanje tedanje temperature, včasih tudi padavin. Najstarejša analizirana siga v Sloveniji je sicer starejša od milijona let. Po raziskavah bomo del kapnikov morda razstavili na Inštitutu za raziskovanje krasa v Postojni; odločitev o tem še ni sprejeta, želimo si tudi poudariti spoštljiv odnos do dediščine in ne zgolj kapnika kot trofeje.
Kolikšen delež jam ste ohranili v naravnem stanju?
Po oceni smo približno 90 odstotkov dokumentiranih jam lahko ločili od predora in tako del jam zunaj izkopa ohranili v bolj ali manj naravnem stanju. Hidrološki aktivni jamski rovi so ostali po gradnji predora povezani, tako da lahko voda obteka predor brez zastajanja in neovirano teče proti kraškim izvirom kot pred posegom. Predor je od okolice ločen s hidroizolacijo, tako da kontaminacije iz predora ni pričakovati. Večjih jamskih rovov, ki ležijo manj kot pet metrov pod dnom predora, kljub temu nismo mogli ohraniti in so bili zasuti. Če so bili vodni, se je prej vzpostavilo hidrološki obvod. Gre za najbolj strog naravovarstveni nadzor in zaščito jam pri večji gradnji doslej, prej se je jame večinoma le zasipalo, ohranjene so bile le večje (na primer jama v predoru Kastelec). S takim pristopom smo tudi zmanjšali verjetnost dolgoročnega negativnega vpliva zakraselosti na predor, prav tako stroške vzdrževanja.
Veliki skalni bloki popadali skozi strop predora
V kateri jami je bilo vaše delo najbolj tvegano?
Nedvomno v jami 2TDK-066, ki se je odprla na mestu podorne dvorane z vsutjem nekaj metrov velikih blokov skozi strop predora med izkopom. Nekaj dni smo potrebovali, da smo določili in izvedli najbolj varen način vstopa navzgor mimo podornih blokov, kasneje se je slednje sprostilo z obsežnim delnim miniranjem stropa že vzpostavljenega predora, nad katerimi so bili skalni bloki. Tako je bilo premoščanje varnejše tudi za gradbene delavce, zaradi razpokanega stropa pa stoodstotne varnosti ne moreš zagotoviti niti z najsodobnejšimi sredstvi. Sicer je bil zaradi minerske porušenosti kamnine nevaren praktično vsak vhod v jamo, s čiščenjem smo tveganje zmanjšali na raven možnih manjših poškodb. Zaradi previdnosti pri padanju kamenja in deloma sreče tudi teh ni bilo, se je pa nesreča nepričakovano zgodila ob zdrsu na blatni podlagi v jami tik pred čelom izkopa, zaradi česar zaključujem dobro leto in pol dolgo rehabilitacijo. Kljub temu sem vesel, da se je tako izteklo, saj bi bila nesreča glede na okoliščine lahko dosti hujša. Dodatna nevarnost so bile gradbiščne okoliščine s težko gradbeno mehanizacijo in miniranjem, kjer smo z izvajalci izvrstno sodelovali. Z detektorji nevarnih plinov smo se izognili jamam, kjer je bila zlasti koncentracija ogljikovega monoksida zaradi miniranja previsoka za takojšnjo raziskavo; te jame smo varneje raziskali po nekaj dneh, ko je koncentracija upadla pod mejno vrednost.
Na teren jih lahko pokličejo sredi noči
Kdaj pa je bilo najbolj naporno?
Delo je bilo izjemno naporno zlasti med letoma 2023 in 2024, ko smo v preseku enega leta raziskali in dokumentirali 49 jam s skupno dolžino 4,5 kilometra. Pri tem se je pojavljala zlasti psihična izčrpanost ob časovnem sistemu izkopa 24/7, stalni razpoložljivosti za delo in takojšnjem odhodu na teren. Po slednjem, ko smo opravili raziskave, meritve in dokumentiranje, je bilo treba čim prej, po možnosti v nekaj urah, pripraviti poročilo s prostorskimi podatki in načrtom, ki so omogočali dogovarjanje o vedno specifičnem načinu premoščanja. Delo v jami je bilo večinoma ročno; naj pri tem omenim, da je na voljo več kot 74 tisoč tridimenzionalnih pozicioniranih merilnih točk o obsegu jam vzdolž drugega tira, dodatno pa smo pomembnejše jame v vhodnih delih tudi strojno tridimenzionalno skenirali.
Ustvarili ste bogato dediščino.
V javnosti se pogosto pojavlja vprašanje, ali je raziskava jam ob takšnem tveganju sploh smiselna in potrebna; prepričan sem, da je, če se tveganje zniža na sprejemljivo raven. Tako dobimo podatke o obsegu in poteku jame ob predoru, stabilnosti predora na tem delu, hidroloških značilnostih (pretoki in nihanje vodostaja, tudi na nivoju predora), z gradbeniki presodimo o najbolj ustreznem načinu premoščanja jam, ohranimo pa tudi večji del jam, ki ležijo zunaj izkopa. Dolgoročno stabilnostno in hidrološko tveganje se zmanjša, ob težavah pa lahko na podlagi dokumentacije bistveno lažje opredelimo vzroke in rešitve. Ob teh dejstvih si lahko predstavljajte, kako bi bilo, če podatkov in specifičnih rešitev ne bi imeli in bi jame le zasipali - kratkoročno hitro in poceni, dolgoročno pa vsaj zelo nepredvidljivo, če ne tudi bistveno dražje ob zaporah proge zaradi sanacij, vdorov vode, sprememb podzemnih tokov, negotovosti ob spremembah, potencialno povezanih z gradnjo, in podobno. Tako obsežni strateški projekti se delajo enkrat in takrat dobro, pridobijo se tudi dodatni podatki, če so ti enostavno dostopni, na primer o višini kraške podtalnice. Zbrani podatki so na voljo tudi za odločanje o bodočih gradbenih posegih na krasu, o poteku najboljše trase in njeni zavrnitvi ob prevelikem tveganju (na primer ob poteku bistveno pod gladino kraške podtalnice) oziroma prilagoditvah. Podatki zmanjšujejo tehnično ter organizacijsko in finančno tveganje, kraški pojavi bodo namreč vedno tvegani in se jim ni možno izogniti."
