Matic Sever
Suša žal ni več le izjema. Vse pogosteje pride kot skoraj obvezen del poletja in se kljub občasnim osvežitvam s plohami lahko vleče mesec in več. Spomladi, ko se lotevamo novih zasaditev in sprememb na vrtu, spomin na lansko poletje pogosto že zbledi, tako pa v upanju na ugodno sezono morda ponovno storimo več napak, kot bi jih smeli.
Namesto da se ubadamo predvsem s tem, kako ohraniti vrt takšen, kot je bil nekoč, bi se morali posvečati temu, kako vrt prilagoditi času, v katerem živimo. To vprašanje ni pesimistično, ampak zelo praktično. Izkušeni vrtnarji že dolgo vedo, da več zalivanja ne reši vedno situacije, še posebej, če smo odsotni zaradi dopusta, predvsem pa tudi zato, ker večina pravzaprav ne želi delati več, pač pa manj. Dober vrt ni tisti, ki ga v suši vsak večer rešujemo s cevjo, ampak tisti, ki je že zasnovan tako, da nekaj sušnih tednov prenese brez večje drame.
Prava rastlina na pravem mestu
Osnova vsakega varčnega vrta je izbira rastlin. Ne tistih, ki so trenutno modne ali fotografirane na naslovnicah, temveč takih, ki znajo preživeti. Pri tem ni treba, da se odpovemo lepoti. Suhi, sončni in vroči vrtovi imajo lahko zelo močan značaj, le da je ta drugačen od bujnih, redno namakanih zelenih kombinacij, ki smo jih morda vajeni iz katalogov.
Rastline z drobnimi, sivkastimi ali dlakavimi listi, z voščenimi prevlekami ali mesnatim tkivom vodo izgubljajo počasneje. Srebrna ali sivkasta barva listov ni le estetska posebnost, ampak pogosto prilagoditev na močno sonce in sušo. Dlakavi listi ustvarijo droben zaščitni sloj, mesnati listi pa v sebi zadržujejo zalogo vode za slabše čase. Na slovenskih vrtovih to pomeni več sivke, timijana, žajblja, kraškega šetraja, netreskov, homulic, nekaterih okrasnih trav in številnih trajnic, ki so morda na prvi pogled manj razkošne, a so zato zanesljive. Ne spreglejmo sončec, nizkih nageljčkov, blazinastih vrst, možin, bodoglavcev, gavr, rmana, mačje mete, perovskije in mlečkov. V pravih kombinacijah lahko ustvarijo vrt, ki ni le odporen, ampak tudi zelo slikovit.
Pri drevesih in grmovnicah velja podobno. Bolj odporne vrste so dolgoročna naložba. V zadnjih letih so se na vročino in sušo bolje odzvali mehurniki, rdeči bor, koprivovec, platane, ginko, gledičevka, jadikovec, ruj, šmarna hrušica, nekatere panešpljice, medvejke in brini. Seveda nobena rastlina ni čudežna. Tudi odporne rastline je treba v prvih sezonah po sajenju zalivati, dokler ne razvijejo dovolj močnega koreninskega sistema. Razlika je v tem, da kasneje potrebujejo bistveno manj pomoči.
Največ naredimo že pred prvo sušo
Sušni vrt se ne začne julija, ko je že vse ovenelo, ampak takrat, ko sadimo. Takrat se odločamo, kako bomo pripravili tla, ali bomo dodali organsko snov, ali bomo rastline sadili dovolj skupaj in ali bomo gola tla zaščitili. Če so tla slabo pripravljena, rastlina tudi ob pravilnem izboru ne bo pokazala vsega, kar zmore.
Veliko vlogo ima tudi gostota sajenja. Posamezne rastline, raztresene po veliki površini gole zemlje, so v suši bolj izpostavljene. Sonce neposredno pripeka na tla, voda hitreje izhlapeva, pleveli pa dobijo odlično priložnost. Gosteje zasajene grede se prej zaprejo, tla so senčena, mikroklima med rastlinami je prijaznejša.
Voda, ki ne odteče
Strehe in tlakovana dvorišča dež speljejo stran, vrt pa ostane suh. A voda, ki enkrat pade z neba, je darilo, ki ga velja zadržati. Vrt prihodnosti ne bo temeljil le na tem, koliko vode mu dodamo, ampak tudi na tem, koliko vode zna zadržati. Zbiralniki za deževnico so eden najbolj preprostih ukrepov. Ni treba, da gre takoj za velik podzemni sistem. Že večji nadzemni zbiralnik ob hiši, lopi ali garaži lahko precej pomaga pri zalivanju loncev, sveže posajenih rastlin in najbolj izpostavljenih delov vrta.
Pomagajo tudi prepustne površine. Vrtovi, kjer je vse tlakovano, betonirano ali asfaltirano, se hitreje pregrevajo in slabše sprejemajo padavine. Pesek, utrjen drobljenec, travne rešetke, večje fuge med tlakovci ali preprosto manj utrjenih površin pomagajo, da voda vsaj deloma ostane na parceli.
Zalivanje ni vsakodnevni ritual
Velika napaka sodobnega vrtnarjenja je prepričanje, da je treba zalivati pogosto. V resnici pogosto in plitvo zalivanje rastlinam pogosto naredi medvedjo uslugo. Voda navlaži le zgornjih nekaj centimetrov tal, korenine pa ostanejo pri površini. Ko pride vročinski val, se ta plast prva izsuši in rastline hitro ovenijo. Bolj smiselno je zalivati redkeje, a temeljiteje. Voda mora prodreti globlje, tja, kjer se lahko zadrži dlje časa. Tako rastline spodbujamo, da korenine razvijejo v globino, ne le tik pod površjem. Najprimernejši čas za zalivanje je zgodaj zjutraj ali zvečer, ko sonce ni več tako močno in je izhlapevanje manjše. Zalivamo neposredno ob tleh, ne po listih.
Tudi zastirke pomagajo
Vrt, ki dobro prenaša sušo, ni nujno suh na pogled. Njegova skrivnost je v tem, da vlago porablja počasi. Pri tem pomaga več preprostih ukrepov, ki so znani že dolgo, a jih v praksi pogosto zanemarimo. Zastirka je eden najpomembnejših. Slama, listje, sekanci, kompostirana skorja, drobljenec ali mineralna zastirka zmanjšujejo izhlapevanje, blažijo temperaturna nihanja in varujejo tla pred zbijanjem. Organske zastirke se sčasoma razgrajujejo in izboljšujejo tla, mineralne pa so primerne zlasti za sušne zasaditve z rastlinami, ki imajo rade odcedna in topla rastišča.
Vrt prihodnosti verjetno ne bo vrt, ki porabi največ vode, ampak tisti, ki jo najbolje izkoristi. Ne bo nujno najbolj popoln, bo pa živ in še vedno lep, le na malce drugačen način.
