
Še pred dvema desetletjema so ponekod učili, da sivka ne prezimi v notranjosti Slovenije, danes pa po vsej državi lepo uspevajo številne vrste, ki so bile značilne le za toplejše klimatske pasove. Daleč od tradicionalnih primorskih vrtov se je v zadnjih dveh desetletjih podoba slovenskih okrasnih zasaditev precej spremenila. Vrtnarji vse pogosteje sadijo rastline, ki so bile v preteklosti značilne le za najtoplejše sredozemske lege.
Primer je Photinia × fraseri (fotinija). Ta zimzeleni grm je bil še pred nekaj desetletji pogost le v Istri in na Obali, danes pa zaradi vse manj ostrih zim dobro uspeva tudi v vrtovih osrednje Slovenije. Tudi rožmarin, ki je v naravi doma na prisojnih, kamnitih pobočjih Sredozemlja, brez težav preživi na toplih, sončnih legah tudi v notranjosti Slovenije. Celo subtropski kaki se je z Obale preselil v notranjost; drevo zaradi poznega brstenja in odpornosti na kratkotrajno slano lepo uspeva tudi daleč od morja, le dolgotrajni ekstremni mrazi bi ga lahko resneje poškodovali. Tako se oljke, kakiji, fotinije, nekatere brogovite in druge toploljubne vrste vse pogosteje pojavljajo kot elementi žive meje ali solitarna drevesa, saj mnoge sorte prenesejo občasne temperature do okrog minus 10 °C in hkrati dobro prenašajo poletno sušo. Ta praksa ni zgolj stvar mode, temveč odraža resnične podnebne spremembe. Agencija Republike Slovenije za okolje ugotavlja, da se je Slovenija v zadnjih desetletjih opazno ogrela: število toplih dni se je povečalo, hladnih, mrzlih in ledenih dni pa je vse manj.

Povprečna letna temperatura v Sloveniji je v zadnjih šestdesetih letih zrasla za približno dve stopinji Celzija, kar je več kot svetovno povprečje. Te spremembe in daljše rastne dobe omogočajo gojenje sredozemskih vrst tudi tam, kjer to prej ni bilo mogoče. Kljub temu pa opozorila hortikulturnih strokovnjakov ostajajo na mestu: ekstremno nizke temperature še vedno lahko nastopijo, zato je treba toploljubne rastline saditi v zavetne mikrolokacije, izbirati odporne sorte in mlade rastline v najhujšem mrazu dodatno zaščititi. Praksa iz tujine potrjuje, da se sredozemske rastline zaradi segrevanja podnebja že uveljavljajo v bolj severnih vrtovih, a prilagoditve naj bodo postopne, saj podnebje postaja tudi bolj nestanovitno.
Podnebna območja ali cone
Podnebne spremembe vplivajo tudi na dolgotrajno prilagajanje rastlin na mraz. Zimska trdnost je pomemben dejavnik pri izbiri rastlin, saj določa, katere vrste lahko preživijo nizke temperature brez trajnih poškodb. Tradicionalno so vrtnarji v Evropi uporabljali ameriške karte zimskih trdnostnih con (USDA), vendar te zaradi podnebnih in geografskih razlik niso bile povsem primerne za evropske razmere.

Že leta 1984 so bile za Evropo prvič izdelane lastne zimske trdnostne cone. Leta 2020 pa je bila predstavljena nova, posodobljena karta, ki temelji na sodobnejših podatkih in vključuje vplive podnebnih sprememb. Nova karta temelji na povprečnih letnih minimalnih temperaturah v obdobju 1991-2020 ter uporablja gostejšo mrežo merilnih postaj in sodobne interpolacijske metode. Rezultat je bistveno natančnejša razdelitev Evrope na cone, ki bolje upošteva lokalne razlike, kot so nadmorska višina, relief, bližina morja in mestni toplotni otoki.
V primerjavi s prejšnjimi kartami se večina Evrope danes uvršča v toplejše zimske cone. Meje con so se v povprečju premaknile proti severu in v višje lege. Največje spremembe so opazne v zahodni in srednji Evropi, kjer so zime postale milejše. V goratih območjih in notranjosti celine pa razlike ostajajo večje. Nova karta razlikuje 13 zimskih trdnostnih con (od WHZ 2 do WHZ 12), ki so nadalje razdeljene na podconi A in B. Vsaka cona ustreza določenemu temperaturnemu razponu najnižjih zimskih temperatur.

Uspevajo tudi nekatere toploljubne vrste
Nove toplejše cone omogočajo bolj zanesljivo izbiro rastlin za vrtove, parke in mestne zasaditve. Vrtnarji lahko zdaj gojijo tudi nekatere bolj toploljubne vrste, kar je bilo prej preveč tvegano. Kljub temu avtorji poudarjajo, da zimska trdnost ni edini dejavnik uspešne rasti. Pomembni so tudi trajanje in pogostost mraza, zimska vlažnost, pozne spomladanske pozebe, lastnosti tal, mikroklima rastišča. Zato se priporoča, da se nove vrste najprej preizkusijo na manjšem obsegu.
Podnebno prilagojeno vrtnarstvo
Nova karta zimskih trdnostnih con predstavlja pomemben korak k sodobnemu, podnebno prilagojenemu vrtnarstvu v Evropi. Omogoča boljšo orientacijo pri izbiri rastlin, vendar ne nadomešča izkušenj, opazovanja in prilagajanja lokalnim razmeram. Previdnost in postopno uvajanje novih vrst ostajata ključna za dolgoročen uspeh. Kljub izboljšavam karta ne more zajeti vseh lokalnih posebnosti. Mikroklimatski učinki, kot so zavetrne lege, bližina stavb ali vodnih površin, lahko močno vplivajo na dejanske razmere. Poleg tega se podnebje še naprej spreminja, zato bo tudi ta karta v prihodnosti potrebovala posodobitve.
Matic Sever









