Matic Sever
Zimsko mrtvilo ni nujno opravičilo, da smo z jesenskim čiščenjem vrt do pomladi zapustili in si na njem ni več kaj ogledovati ali občudovati. Če smo pristopili k urejanju zunanje površine pametno, se vedno najde kaj zanimivega tudi v mrzli in pregovorno pusti zimi. Mrzel zrak, kratki dnevi, nizko sonce, meglice, ki se zjutraj lenobno vlečejo čez pokrajino, slana, ki zariše bele robove na listih, in dolgi večeri … Zima ima veliko obrazov in večina jih kliče po umiku v notranjost, po toploti, svetlobi, druženju in drobnih razveselitvah. A kaj se v tem času dogaja z vrtom? Je to res obdobje popolnega mirovanja, ko se vrata na vrt zaprejo vse do pomladi? Sam menim, da ne.
Naravni ritem je vsekakor treba spoštovati in zima nas uči umirjenosti tudi pri vrtnarjenju. Vendar to še ne pomeni, da vrt izgubi svoj pomen ali da skozi okno ni več kaj videti. Prav nasprotno, zima razkrije tisto, kar v bujnosti vegetacije pogosto spregledamo. Strukturo, silhueto, teksturo in mnoge podrobnosti.
Lepi ostanki in zelenje pozimi
Velik del zime je pri nas pogosto brez snežne odeje, kar lahko vrt naredi pust in turoben. A prav v takšnih razmerah pridejo do izraza slana, ivje in drugi zimski pojavi, ki znajo ustvariti izjemne prizore, seveda le, če smo vrtu to omogočili že prej. Če jeseni nismo vsega porezali in pospravili, se pozimi odvije povsem drugačna zgodba.
Suha stebla ameriških slamnikov in rudbekij z izrazitimi osemenji ujamejo slano kot drobne skulpture. Okrasne trave s sivkastimi in svetlo rjavimi listi ohranijo mehkobo in gibanje tudi v vetru. Bergenije na sončnih legah pordečijo in se pod slano svetijo kot posute s sladkorjem.
Vednozelene rastline, kot so lovorikovci, bodike, tise, dobijo s tankimi belimi robovi na temnih listih povsem novo dimenzijo. In seveda šipki, rdeči poudarki, ovenčani z ledenimi iglicami, ki delujejo kot premišljeno postavljeni poudarki v sicer umirjeni barvni paleti zime. Vse to so prizori, ki vrt spremenijo v pravo zimsko galerijo.
Škarje pospravimo do pomladi
Le zakaj bi torej vse porezali že jeseni! Marsikatera trajnica prezimi lažje, če suhi deli ostanejo nad popki in jih ščitijo pred mrazom. Pogosto je tudi spomladansko čiščenje enostavnejše, saj so tkiva takrat že povsem suha ali delno razkrojena. Hoste so dober primer, njihovi listi se skoraj sami razgradijo in pogosto sploh ni kaj pobirati. Ob tem se ne morem izogniti misli, da si včasih z lastno vnemo ustvarimo več dela, kot bi bilo potrebno.
Dobra struktura - dobra podoba vrta
Zima je čas, ko vrt brez olepšav pokaže, kako premišljeno je bil zasnovan. Pomanjkanje ogrodja iz dreves in večjih grmovnic postane očitno, prav tako odsotnost vednozelenih lesnatih rastlin in zanimivih zimskih poudarkov. Če ni strukture, ni slike. A tudi majhen vrt lahko dobi značaj z eno samo pozimi cvetočo grmovnico, s telohi pod listopadnim drevesom ali z rastlinami, ki ponujajo zanimivo lubje ali silhueto. Pomembna je tudi razgibanost zasaditev, vendar uravnotežena.
Prostor umiritve
Zima nas na vrtu uči predvsem natančnega opazovanja. To ni več prostor dela, temveč prostor umiritve. Sprehod po vrtu v mrzlem jutru, ko slana še ni popustila, ali opazovanje rastlin skozi okno ob skodelici čaja postane skoraj meditativno dejanje. Vrt pozimi ni spektakel, je tiha kulisa, ki zahteva zbran pogled in nagradi potrpežljivega opazovalca.
Dela je malo
Opravil je pozimi res malo. Poskrbimo za zalivanje vednozelenih rastlin v sušnih obdobjih in za lončnice, ki ostajajo zunaj. Občutljive rastline postavimo v zavetje ob stene, po potrebi jih zaščitimo s kopreno, vrečevino ali še bolje z naravnimi materiali, kot so smrekove veje ali suho praprotje. Plastične zaščite so pogosto bolj škodljive kot koristne, zlasti z estetskega vidika.
Nekaj več pozornosti v tem času namenimo sobnim rastlinam, ki marsikje prevzamejo glavno vlogo in zapolnijo prostor do pomladi. A to je že druga zgodba. Sam se znova in znova zalotim, kako gledam skozi okno. In če je tam kaj videti, me sneg, slana ali led hitro zvabijo na vrt, pa naj bo še tako mrzlo.
