Na spletni strani iniciative za zdravo Ameriko (Make America Healthy Again, MAHA) lahko zasledimo zaskrbljujoče kritične podatke o zdravstvenem stanju prebivalcev dežele neomejenih možnosti. Več ko 50 odstotkov ameriških otrok naj bi trpelo vsaj za enim kroničnim obolenjem, podatki iz istega vira pa razkrivajo še slabše stanje pri odraslih, kjer naj bi pri 42 odstotkih populacije diagnosticirali vsaj dve kronični bolezni, medtem ko naj bi dvanajst odstotkov Američanov hkrati bolehalo za vsaj petimi različnimi kroničnimi boleznimi.
Da je nekaj zelo narobe, priča podatek o izrazitem trendu rasti prevalence kroničnih bolezni, saj so pred slabimi petimi desetletji te ogrožale (le) dvanajst odstotkov odrasle ameriške populacije. Kar neverjeten je podatek, da zaradi neustreznega zdravstvenega stanja 77 odstotkov ameriških otrok ne bo sposobnih za služenje vojaškega roka, kar bi lahko bilo - kljub radikalno spremenjeni naravi modernega bojevanja - za državo strateškega pomena. Predsednik Donald Trump se je zato odločil, da Amerika ne bo ponovno le velika, ampak tudi zdrava - in v svojem populističnem slogu podpisal izvršni ukaz MAHA, v katerem je novega zdravstvenega ministra, Roberta F. Kennedyja mlajšega, pooblastil za pripravo strategije, s katero bodo Američane ozdravili.
Zarota industrije?
Tako Kennedy kot Trump prepoznavata enega ključnih razlogov za trenutno stanje v preveliki moči farmacevtskega lobija, v korupciji in v pomanjkljivem nadzoru nad hrano in zdravili. V slogu teorij zarote za vse skupaj krivita predvsem industrijo, ki naj bi služila na račun ameriških otrok. Z nevarnimi tehnološkimi dodatki naj bi namreč živilska industrija ob večanju dobičkov ustvarjala kronične bolezni, podobno pa počne - predvsem z obsežnim programom cepljenj - tudi farmacevtska industrija. Rešilni scenarij trenutne administracije torej temelji na blokadi industrijske zarote, ki svoj finančni izplen gradi na namenskem ustvarjanju kroničnih bolnikov in to počne s cepljenjem in prehranskim zastrupljanjem ameriških otrok. Nič ni namreč bolj donosnega od bolnega otroka, kot so zapisali v eni od petih točk strategije MAHA.
Nič ni bolj donosnega od bolnega otroka
Seveda v zarotah in iskanju zunanjih krivcev ni težko prepoznati skupnega imenovalca obeh rešiteljev Amerike, čeprav se lahko povsem legitimno vprašamo, kako dolgo lahko traja zavezništvo med Trumpom in Kennedyjem. Ukrepi, ki bi lahko globoko zarezali v poslovanje omenjenih industrijskih vej, so namreč v nasprotju s Trumpovo politiko obuditve ameriškega gospodarstva, njegovo nezaupanje do farmacevtov pa odseva bolečo izkušnjo z opioidno krizo, ki je v prvem mandatu njegovo administracijo resno zatresla.
Drugače velja za Kennedyja, ki se s farmacevtsko in živilsko industrijo bode že dolgo in precej bolj kompleksno, s svojim prvim ukrepom pa od zveznega urada za zdravila in hrano (FDA) zahteva soočenje z desetletji staro in resnično sporno regulativno vrzeljo. Gre za določbo, poimenovano GRAS (generally recognized as safe), ki živilskim podjetjem omogoča, da v prehranske proizvode vključujejo različne dodatke - brez resnega nadzora omenjenega urada. Ta določba namreč prehranske dodatke določa kot "splošno varne" in dovoljuje njihovo uporabo, brez obveščanja in odobritve njihovega urada za hrano in zdravila. Ukrep novega ministra to spreminja, saj bodo morala živilska podjetja omenjenemu uradu striktno poročati o varnostnih podatkih za dodatke, ki jih želijo vključiti v izdelek. To je zagotovo spodbudno, vendar bo takšen pristop - ob podražitvi prehranskih izdelkov - zahteval tudi ponovno kadrovsko obogatitev urada, ki je bil nedavno žrtev Muskovih odpuščanj. Kennedy je torej že s svojim prvim ukrepom dregnil v gnezdo Musk-Trumpove okleščevalne naveze, s čimer razkriva nepremišljene posledice odpuščanj v delujočih vladnih inštitucijah, ki jih je predsednik zaupal Muskovemu oddelku za vladno učinkovitost (DOGE).
Da se bo nečak v Dallasu ubitega predsednika ZDA kmalu še bolj zapletel v mrežo slabo utemeljenih in dnevno navdahnjenih aktivnosti svojega avtoritativnega šefa, lahko pomislimo že ob bežnem pogledu na strategijo MAHA. Posredno temu pritrjujejo informacije o tem, da je Kennedyjev prvi korak v smeri večjega nadzora nad prehranskimi proizvodi naletel na odobravanja tudi med demokrati, ki mu med zaslišanjem, predvsem zaradi njegovih zadržanih stališč v zvezi s cepljenjem, niso bili ravno naklonjeni. Kot enega najaktivnejših proticepilcev ga prepoznava tudi širša javnost, čeprav velja omeniti, da Kennedy v resnici ne nasprotuje uporabi profilaktičnih cepiv, ampak se zavzema za striktnejši nadzor nad njihovo varnostjo, predvsem dolgoročno. Pri tovrstnih prizadevanjih novega ministra gre zagotovo pritrditi skepticizmu v zvezi z natrpanim programom cepljenja, ki so mu izpostavljeni ameriški otroci. Program namreč utemeljeno zbuja pomisleke o morebitnih finančnih razlogih zanj.
Smele obljube brez realnih temeljev
Kennedy, z zahtevo po večjem nadzoru v prehranski industriji, cilja na "masovno zastrupljanje" ameriških otrok, ki naj bi ga omogočala tudi omenjena določba o splošni varnosti prehranskih dodatkov - in že v prvi točki strategije MAHA je zaznati, da postavlja prehrano v fokus svojega delovanja. Z enostavnim in neposrednim pozivom "očistimo našo hrano" namreč opozarja na to, da bodo morala velika živilska podjetja sprejeti tako odgovornost za sestavine v svojih proizvodih kot za njihovo trženje. Vendar bo ta naloga izjemno težka, morda celo neizvedljiva. Poglejmo, zakaj.
Relativno enostavne regulatorne ukrepe, kot je soočenje s sporno in za potrošnike potencialno tvegano določbo, bo moral Kennedy - če bo resnično hotel izboljšati prehrano Američanov - dopolniti z drugimi, neprimerno bolj kompleksnimi pristopi, ki pa bodo naredili zelo globoke reze v ekonomske temelje ameriške federacije. Še več, ob spremembah uveljavljene in profitno usmerjene kmetijske tehnologije bo dvig kakovosti prehranske oskrbe Američanov zahteval tudi globoke družbene spremembe in iskreno soočenje z izrazito družbeno neenakostjo v ameriški federaciji. Jasno je namreč, da igra pri prehranjevanju eno ključnih vlog tudi ekonomska zapostavljenost velikega dela njihove populacije, ki si enostavno ne more privoščiti kakovostnih živil. To posredno izkazujejo epidemiološki podatki o izrazito večji obolevnosti predstavnikov afroameriške in latino populacije za presnovnimi in srčno-žilnimi boleznimi, bolj neposredno pa neenakost razkriva recimo pogled na številna getoizirana področja v ameriških mestih, kjer so prebivalci sposobni kupovati le cenene in zdravju nevarne prehranske proizvode. Nič kaj drugače seveda ni tudi v ruralnih področjih federacije, od koder prihaja večina volivcev predsednika, ki v svojem drugem mandatu socioekonomske razlike v ZDA le še povečuje.
Dežela, ki je nedvomno pionir hitrega prehranjevanja in okolja, ki so ga v Britanskem nacionalnem inštitutu za zdravje (NICE) poimenovali kot "obezogeno", bi torej morala narediti radikalne korake v povsem drugo smer. Seveda če bi imel Trump iskrene namene ozdraviti Američane. Predvsem bi moral poskrbeti za to, da bodo na policah njihovih trgovin dejansko na voljo zdrava in z onesnaževali neobremenjena (organska) živila. Trenutno seveda ni tako, saj njihova pridelava temelji na industrijski proizvodnji rastlinskih monokultur in intenzivni živinoreji, ki ni mogoča brez uporabe celega spektra kemijskih učinkovin; od pesticidov v rastlinski proizvodnji do kokcidiostatikov in antibiotikov v živinoreji. Te kemikalije so tako vseprisotne, da so različne pesticide oziroma njihove presnovke našli v urinu in krvi več kot 90 odstotkov vseh Američanov.
Ker je njihova regulativa praviloma manj omejujoča od evropske, pesticide zelo na široko uporabljajo, njihov delež gensko spremenjenih poljščin je izjemno velik, izrazita prevlada kapitala, ki je seveda ključno gonilo ameriške družbe, pa je to deželo preplavila z onesnaževali, ki so vseprisotna in tako trajna, da se jih v naslednjih desetletjih nikakor ne bodo mogli znebiti.
Če torej želijo izboljšati svoje prehranjevanje, bodo morali v ZDA korenito spremeniti celoten proces ponudbe hrane - od kmetijstva preko živilske industrije do trženja živilskih izdelkov, ob tem pa bodo morali poskrbeti tudi za odpravo velikih socio-ekonomskih razlik. Vse to se seveda ne sklada s Trumpovo ideologijo industrijske intenzifikacije - pa tudi ne z njegovo socialno politiko. Prav zato je obljuba, da bodo vsem Američanom zagotovili dostop do "čiste", organske in zdrave hrane, ki so jo zapisali v svoji strategiji MAHA, zelo smela in pravzaprav nima realnih temeljev. Bolj realno se lahko vprašamo, kako dolgo bo Robert F. Kennedy mlajši sploh zdržal v kaotičnem okolju Trumpa in njegovih podpornikov.
